Se vam je ženskam/puncam že kdaj zgodilo, da ste se dalj časa, recimo več kot pol leta, videvale z moškim/fantom, ki je deloval zelo zainteresirano in resno, govoril o resni zvezi, skupni prihodnosti, bil z vami tudi v seksualnem smislu »zainteresiran« ali z drugimi besedami vzburjen vedno, ko ste bili z njim, hkrati pa se je istočasno videval oziroma spoznaval z drugimi ženskami in vam lagal, ko je iskal izgovore za to, da se določen dan ne bi videla? Je to nekaj povsem normalnega v sedanjem svetu ali bolj izjema? Kako reagirat, ko ugotoviš, da ti takšen človek laže, da se igra s tabo, če si že razvil do njega določena ljubezenska čustva? Kako prebolet – ne ravno zaljubljenost, saj je te konec, ko ugotoviš, da imaš opravka z nizkotnežem- ampak kako prebolet to, da se je nekdo tako poigral s tabo, te prizadel? Je sploh smiselno poskušat se s tem človekom pogovoriti o tem zakaj je do tega prišlo, zakaj je lagal?

Pozdravljena!

Naj ti takoj povem bistvo : Z njim končaj, ne vračaj misli kaj je bilo itd… Ker je manipuliral stabo, se igral… Ja pozabiti je težko, da si lahko tako nizko padla… in, da si mu verjela.. Sedaj veš kaj je sploh iskal kaj ne?

Ta človek si ne zasluži nič več, še najmanj pa od tebe kaj!!!

Koliko si pa stara, če smem vprašati?

lp

Kaj je iskal? No, ni bil seks, če to misliš. Vem pa, kaj je iskal in verjetno tudi našel. Ali mu je to dovolj, ne vem in me niti ne zanima. To je bolj problem tistih s katerimi se zdaj ukvarja, če se. Jaz osebno pač ne verjamem,da je lahko nek človek, ki se poigra z določenimi ljudmi, sploh lahko normalen in zaupanja vreden partner v bilo katerem razmerju. Mogoče nekaj časa, dokler se ima pod kontrolo. Ampak to me trenutno ne skrbi.
Jaz sem s tem človekom prekinila takoj, ko sem videla za kaj gre. Na dokaj lep način sem mu povedala zakaj in da vem za vse njegove laži in da je pač bolje, da se razideva. Sledile so razne obsodbe, žaljivke, grožnje, … In to je bistvo mojega problema, da mu je uspelo ne le to, da me je ponižal, ampak da mi je totalno zbil samospoštovanje. Nisem obsojala njega, ampak sebe, tudi zato, ker sem sama prekinila z njim itd. On kot on me ne zanima, vseeno mi je zanj, s takšnim človekom nimam kaj početi. Toda čeprav poskušam ne misliti na vse, kar je bilo, ne morem pozabiti. Včasih me kaj spomni na to in kar na lepem se jočem. Razmišljala sem že o tem, da bi mogoče poiskala strokovno pomoč ali vsaj kakšen nasvet. Sama sebe prepričujem, da to ni nič takšnega, da se to pač dogaja in navsezadnje ni prvi bedak, ki sem ga srečala v življenju, ampak ne vem, očitno je bila to zame bolj travmatična izkušnja kot se sama sploh zavedam ali sem si pripravljena priznati. Težko opišem kakšni občutki so to. Ne gre samo za to, da spoznaš človeka, ki se poleg tebe videva še z drugimi, to bi bilo enostavno. Gre za to, da te nekdo načrtno vplete v svojo umazano igro manipulacij, da izkoristi tvoje zaupanje, tvoja čustva, vse. Na žalost tudi v bolj intimnem smislu.
Drugače pa sva po letih oba stara blizu 30 in oba delujeva resno. Človeka, za katera na prvi pogled ne bi nikoli rekel, da je možno, da se znajdeta v takšni butasti zgodbi.

čustva boš morala predelati sama. Kar se pa njega tiče mu lahko poveš, da si se tudi ti dobivala z enim dobrim tipom vmes in si se sedaj v celoti odločila zanj, torej se ne moreta več videti.

S takšnim človekom se nimaš več kaj pogovarjati in razčiščevati. On se ne bo spremenil, ti pa poskrbi zase, da se ponovno okrepiš in pridobiš zaupanje vase. Prebolevanje je vedno naporno in boleče, ker gre za srčno bolečino. Jeza, slaba samopodoba, žalost…vsi ti občutki so v tem trenutku normalni. Čas je še vedno prinesel svoje. Verjemi, da mu boš enkrat hvaležna, ker boš ugotovila, da si ravno zaradi njega postala še boljši človek. Zdaj je praznina, kmalu boš videla nove priložnosti za srečo, ki si jo zaslužiš.

Življenje vedno poskrbi za našo osebno rast, da postanemo močni. Zato nam na pot pošilja prav take izzive, ki jih potrebujemo, da odrastemo in se okrepimo.
In tvoje zadnje srečanje je taka lekcija, iz katere se lahko naučiš nekaj pomembnega za tvoje življenje.
Kakšnega človeka si spoznala? Kaj te je ob njem tako močno zmotilo? Kakšna čustva te ob tem prevevajo?
Da, na svetu je vse polno tipov, takšnih, drugačnih….. Spoznaj jih, sprejmi njihovo drugačnost, ohrani pa vero, da je tam v množici tudi morje duš, ki so prav takšne kot ti; dobre, čuteče, ljubeče, željne pozornosti in ljubezni…
Ne zapri svojega srca zaradi slabe izkušnje, ohrani pa v spominu vse kar si se naučila in predvsem, pojdi dalje.
Ko boš lahko sprejela, da so ljudje lahko tudi “slabi” – in jim boš oprostila to njihovo drugačnost, ob takšne ne boš več trčila. Ne boš jih več privlačila v svoje življenje.

Torej, glavo pokonci in pojdi dalje, bogatejša za pomembno spoznanje.

To so moderni časi, ko se zdi, da partnerja izbiraš kot v trgovini – primerjaš ponudbo, preverjaš cene, zahtevaš dodatne ugodnosti ali popust, če ti ne ustrežejo, greš drugam.
Meni se je zgodilo podobno. Ni se sicer še nič posebnega razvijalo, vsaj ne z moje strani, on pa mi je povedal, da se ne videva z nobeno in da sem mu simpatična. Tako se je tudi obnašal. Nakar greva en večer ven, stalno me je hotel nekaj božati in se me dotikati, naslednji dan je bil praznik in se nisva videla/slišala, nato pa mi drugi dan pove, da je preskočila iskrica prejšnji dan in da je zaljubljen in da hodita!!!
Ne da sem bila prizadeta, bila sem osupla. Človek drugače zelo veren in to, samo resnica mu pa očitno ni ravno močna stran.
Tako se to menda počne. Ne vem, ali mu je ta druga res tako všeč ali je samo prej prijela kot jaz. Upam pa, da je dobro izbral, ker prejšnjič ni ravno dobro naletel.

To te je prizadelo zato, ker si ga narobe ocenila. V bistvu te je prizadela lastna zmota.
Najlažje boš zadevo prebolela tako, da si naliješ čistega vina in si ne lažeš več kakšen je, ker to so le tvoje predstave o njem, ki nimajo veliko skupnega z realnostjo.
To je tip človeka, ki sebe dojema kot nekaj več vsi ostali ljudje so njemu na uslugo, zato mu ni problem bit sedaj s tabo čez par ur z neko drugo, jutri s tretjo,,itd, ker mu je to užitek, vsi ostali so le orodje za dosego njegovega ugodja. Brž ko mu kdo ta užitek “pristriže” mu postane največji sovražnik, smet, ničverdnež…. ki si zasluži vse najslabše in s tem mu tudi postreže, zato ti je namenil vse tiste “lepe” besede s katerimi ti je povedal kakšen je v resnici, na kakšen način dojema tebe v svojih mislih.

In ti žaluješ za takšnim človekom? Mogoče bolj nad lastno zmoto, razočaranjem, ki si ga doživela ob tem kako si ga ocenila? 😉 🙂

Ne, ne žalujem za takšnim človekom. Ne več. Toliko stika z realnostjo pa še premorem. 🙂 Seveda mi ni bilo vseeno in morda tudi po čustveni plati nisem še 100% tega predelala, ampak v nobenem smislu pa ne objokujem te »izgube«. Vem, da je zame boljše tako kot da bi vztrajala v nečem, kar očitno ni nikoli imelo smisla, in ne vedela za kaj gre. Mogoče iz te zgodbe ni videt, ampak sem kaj precej realen človek, zato sem tudi hotela v tej zadevi narediti hiter in oster rez. Ampak čustva, ki so obstajala in reakcija tega človeka, ko je bil postavljen pred dejstva, so naredila svoje. Čeprav mi je bilo jasno, za kaj gre, sem podzavestno dopuščala kakšen odstotek verjetnosti, da mi bo mogoče postregel s kakšno logično razlago, ki bi vsemu skupaj dala nek smisel. To je bila utvara, katero mislim, da sem vendarle že prebolela. Meni je bilo jasno pri čem sem, ampak zgleda da sem naivno pričakovala, da bo ali na nek čudežen način ovrgel svojo krivdo ali jo priznal, pojasnil ali se v nekem smislu opravičil. Neumno, vem, ampak povej ti to zaljubljenemu človeku. On je najprej sicer začel z nekim obtoževanjem kakšna da sem, vohunka, totalno nevredna zaupanja in totalno neprimerna za neko resno zvezo. Mi nabijal, ko je videl, da je dosegel, da sem podvomila sama vase, kako sem si sama vse zasrala in kako je bil v resnici resen z mano,hotel z mano nevemkaj, bla bla. Potem, ko je videl, da sem ga v resnici čisto odpikala in se hotela samo prepričat, da nima nobenega argumenta na svoje laži, pa je ubral taktiko napad je najboljša obramba. Verjetno bolj zaradi tega, da mu ne bi kaj pokvarila pri drugih ženskicah, za katere je potem videl, da vem, da obstajajo. Tako nizko se seveda ne bi nikoli spustila. Ne morem pa tudi večno igrati eno neumno lutko, ki ne zna sešteti 1 + 1. Nisem ga spoznala na internetu, sem pa hitro iz njegovega obnašanja razbrala, da utegne biti tipičen internetni playboy, kar je, vsaj meni, zelo dobro prikrival.
Resnično sem zelo, zelo vesela, da sem še pravočasno uvidela, kaj se je dogaja okoli mene. Nekaj časa sem zaradi tistih izjav, kako je bil resen z mano, bila določene bitke sama pri sebi, ampak na srečo je vedno zmagal razum. Skrbi pa me, ker se nekako sama pri sebi ne morem sprijaznit s tem, da se mi je to sploh zgodilo. Meni, pri teh letih, s takšnim, da ne napišem kaj. Ne vem kako naj se otresem tega. Tudi ko sem vse skupaj že odmislila, se je nekega dne spet slučajno zgodilo, da sem se ob neki priložnosti spomnila na to in jokala. Bo sčasoma bolje? Upam, da. Nočem celo življenje podoživjat travme zaradi tega. Saj meni je vse jasno kako in kaj, ampak ko je človek kdaj sam s sabo, ni tako enostavno teorijo prelit v prakso. Priznam, da pomaga, če preberem to še s strani nekih nevtralnih oseb. Hvala vam.

Ne bodi več tako stroga do sebe. Dopusti in tudi odpusti si napake in zmote. Nisi robot, si čuteče bitje iz mesa in krvi. V to razmerje si stopila z najboljšimi nameni in nisi kriva, če so se stvari odvile drugače.
Ne jezi se več, privošči si nekaj bajno dobrega zase in se potem nasmej svoji pretekli zmoti.
Veš, prav vsi ga kdaj takole polomimo. Ampak smo še vedno dobri in vredni nove priložnosti;))

Ok, njegov namen po konfliktu je bil, da ti nabije slabo vest in te na nek način morda pripravi, da se mu podrediš, da plaziš za njim. To je njemu žur. Njemu ni mar za tvoje občutke, gre se mu le za lastno ugodje in pri tem ni pripravljen na noben kompromis. Ni pripravljen priznati nobene svoje zmote, saj on je pri ženskah zaželjen. Kot oseba mu nisi pomenila nič, veliko pa si mu pomenila, kot okras za njegovo boljšo podobo, ki je brez ženske precej nizka. Ampak takih tipov je veliko, posebej v letih pod 30, zato se vprašaj brez obtoževanja same sebe), kaj si spregledala. Ali je bilo pri njemu kaj sumljivega, pa nisi upala preverit? Je pa vseeno treba bit pozoren, ker enkrat se bo pojavil nekdo, ki bo do tebe pošten in iskren in bo v tebi videl še nekaj več. Verjetno bodo njegove besede zelo podobne besedam raznih igralcev, vendar pa bodo njegova dejanja drugačna. Verjetno se boš v nekem trenutku počutila ogroženo ali pa se boš spraševala, kdo je ta, kaj želi, ali je spet še en, ki mu ni do tebe. Mogoče boš tudi padla z njim v kak konflikt, vendar se bo nekdo, ki mu kaj pomeniš, odzval drugače, manj agresivno, verjetno mu bo žal ali pa te bo vsaj skušal razumet. Včasih je med igralcem in iskrenim človekom zelo tanka meja, posebej če si se večino življenja družila in ukvarjala z igralci. Ko enkrat spoznaš iskrenega človeka, igralce hitro spregledaš.

OnaNiOna,

poznam. Če naj najprej odgovorim na tvoje vprašanje: ne, s takim človekom se nima smisla pogovarjati. Od takih je treba samo stran, ker so čustveni manipulanti, globoko v sebi pravzaprav sovražniki žensk, ki jim v resnici v življenju in odnosih nekaj ne znese, se jim nekaj ne izide, niso sposobni normalnega življenja v dvoje.

Ampak če prav razumem, pri tebi to niti ni več problem. Problem je v tem, da sama pri sebi veš, da je dedec pač kreten, ki si ne zasluži, da sploh še kdaj pomisliš nanj, ki ni vreden, da zaradi njega izgubljaš živce. Ampak obenem se ti dogaja prav to. Sama pri sebi izgubljaš živce in boli. Ker ti je človek pač na nek način zlezel pod kožo. In potem si jezna sama nase. In smo tam.

Glej, meni se zdi to normalno. Normalno je, da vsi padamo na velike besede (čeprav smo v teoriji že milijonkrat slišali, da so te še najmanj pomembne) in da človeku, ki nam nekaj pomeni, pač zelooo dolgo verjamemo in skušamo v njem videti najboljše. Hecno je, da so taki pohabljenci od ljudi pogosto zelo dobri v preprčevanju in delanju iskrenih fac. Znajo nekako dajat vtis, da so “fajn” ljudje in da si ti tisti ta neumen.

In tudi normalno je, da zadeve ne preboliš čez noč. Ampak sčasoma jo! Vse vzame svoj čas 🙂 Predvsem se nehaj jeziti sama nase, da si tako šibka. Saj nisi, zato ne imej slabe vesti pred sabo. Funkcioniraš normalno. Depresivne misli in občutki pa se dogajajo vsakomur. Pogojno rečeno jim daj nekaj prostora, ne skušaj jih potlačiti, obenem pa si seveda ne dovoli, da se v njih utopiš. Jaz si v takih primerih rečem, da je to pač nek moj “hudič”, ki je spet prišel na plano in razgraja 🙂 Kar naj, saj bo tudi spet odšel, ko se zamotiš s čim drugim. In zamotiti se da,ker je življenje lepo 🙂

Ni bojazni, da bi zaradi njega izgubila vero v vse ljudi. Vem, da je veliko ok ljudi na svetu, tudi moških. Verjetno pa bom zaradi tega še bolj previdna in nezaupljiva. Mene je ta tip prepričeval, češ da je to normalno, da se videvaš z več ženskami dokler se kao za eno ne odločiš. Ne vem ali je malo preveč gledal serijo The Bachelor al kaj. Mogoče bi bilo to res lahko normalno, ampak v tem primeru predvidevam, da bi bila jaz s tem, da sem samo ena od tekmovalk, vnaprej seznanjena. In kdaj se za nekoga odločiš? A sem bila jaz morda na razprodaji ali kaj? Sem lahko samo izbrana, ne morem tudi sama izbirat? Zakaj že? Za moje pojme se za nekoga odločiš ko se z njim redno, skoraj vsak dan videvaš in si z njim v nekem smislu intimen. Več od poljuba. Več mesecev. Res da nisem ne jaz njega ne on mene po osnovnošolsko ali srednješolsko vprašala »bi hodil z mano?«, ampak to je bilo na nek način jasno. Za sabo imam za razliko od njega dolgoletno zvezo, neki zmenki mi ob najinem poznanstvu niso bili kaj preveč domači. Zato sem spraševala ali je to danes normalno, da se na takšen način z nekom videvaš.

_Marko_
V bistvu nisem pri njem ničesar spregledala. Vsaj ne ničesar od očitnega, kar sem v danih okoliščinah sploh lahko videla. Ja sumljivo mi je pa bilo kmalu marsikaj in sem tudi preverila in prišla do določenih ugotovitev. Ja, res sem ena packa, da človeka preverjam! Kako sem si sploh dovolila kaj takšnega! 🙂 Ne gre toliko za to, da česa ne bi opazila, ampak bolj za to, da sem mislila, da so glede določenih stvari vsi ljudje kot jaz. Pa se razni veleumi kdaj pritožujejo kakšne da so ženske, da če tip nima dobrega avta in ne vem kaj, da ga ženske niti ne pogledajo, da jim tisto srčno bogastvo ni pomembno. To ni res. Samo tudi približno ne drži, da je vsak tip, ki je brez avta vrednega vsaj 20.000 evrov in debele denarnice, bogat po srcu, pa tudi če zna zelo dobro igrat duhovno bogatega človeka. To je samo blef! Obstajajo na tem svetu tudi takšne moške k…e, ki se ne bodo dobivali z na desetine ženskami naenkrat zato, da bi dobili seks, ampak da bi med njimi našli žensko ob kateri jim ne bo treba bit do penzije zakreditiran ipd. Seks bodo pa že našli kje drugje. Glede morale si res ne delajo težav.

Jaz sem, kot sem pozneje ugotovila, naključno padla v en »mušter«. Tip je iskal (vsaj) eno dobro situirano žensko, lahko tudi bolj močno, po možnosti butasto naivno, itak je pomembno samo kakšna je »po srcu« in še kakšno tako malo za zraven. Mogoče je res mislil »resno« z mano, pa mu samo pravočasno ni uspelo prekinit vsega, kar je do takrat fural in kar verjetno še danes fura dalje. Jaz sem hotela samo stran od tega in pozabit. Ampak ko te nekdo tako grdo poniža, to ni tako enostavno kot zgleda na prvi pogled.

Upam da bo morda tudi ta zapis pomagal kakšni drugi ženski, da ne bo nasedla raznim čudakom sladkih besed in strupenih namenov. Saj je res, da sumničavost, preverjanje, vohunjenje, … ne prinesejo nič dobrega v obstoječo zvezo. Ampak če človeka ne poznate, ga kar preverite po dolgem in počez, preden mu dovolite, da vstopi v vaše srce.Vsaj jaz zase vem, da bi mi bilo veliko lažje v življenju, če bi to storila že prej.

Lahko si samo čestitaš, da si uspela prekinit to očitno na propad obsojeno zvezo. Poglej malo po forumu, cela čreda žensk, pa kar nekaj moških se najde, ki jim to nikakor ne uspe. Ni važno, kaj dela partner, vara, je fizično in psihično nasilen, karkoli, vse se mu odpusti, “ko ga imam pa tako rada”…

julij_cezar,
kaj pa vem, po mojem me čaka še precej dela, da bom zares opravila z vsem skupaj. Prekinit nekaj v fizičnem smislu ni tako zelo težko, če z nekom niti ne živiš. V čustvenem smislu pa je vse skupaj bolj komplicirano. Vsa ta nihanja, od tega, da si imel nekoga rad in ga neizmerno pogrešaš oziroma pogrešaš tisto, kar si mislil, da je, do tega, da ga na trenutke na smrt sovražiš zaradi vsega, kar ti je naredil itd. Ne moreš si oprostit, da si takšnemu človeku sploh dovolil, da se te je recimo dotikal. Ne preneseš več tujih dotikov. Ker veš da ti dotiki niso bili tako nedolžni in iskreni kot si mislil. Zasovražiš se. On pa brez kančka slabe vesti reče, da ti je bilo itak všeč. Češ, kaj jokaš.

Jaz osebno ne obsojam žensk, ki ne znajo prekinit z neprimernimi partnerji. Čustva so zakomplicirana zadeva. Tudi sama spadam med bolj čustvene in občutljive osebe, ampak kljub temu vedno prisegam tudi na razum. Še posebej, če me ta opozarja, da nekaj zelo, zelo ni v redu. Jaz sem res šla, ponosno z dvignjeno glavo, navidez neomajna in trdno prepričana v svojo odločitev. Pa je bilo v resnici veliko težje kot je bilo videt navzven. Ko sem odhajala, sem si želela, da se to ne bi zgodilo, da bi bilo vse po starem. Bili so tudi trenutki, ko bi bila, če bi mi samo enkrat rekel vsaj oprosti, zagotovo pripravljena vrniti se. Ampak konec koncev saj nisem najstnica. Vem, da ko se čustveni svet ruši, to še ne pomeni dejanskega konca sveta. Vedela sem, da bo bolelo in še vedno boli. A prej kot stopiš na to pot pozabe, prej prideš na cilj. Od iluzij se ne da živet. Vem, da marsikatera ženska počne prav to, živi v iluzijah, ker je tako enostavneje, ker tako manj boli. Tudi če ni srečna. Ampak včasih se splača zavestno stopit v bolečino, če veš, da bo takrat, ko jo boš premagal, boljše in lepše.

Sama pri sebi še vedno veliko premlevam vse skupaj. Opravila sem s tistimi sovražnimi čustvi in globoko v sebi oprostila. Poskušala sem celo razumet. Ljudi, ki so trdno odločeni, da si v življenju zaslužijo samo najboljše in da bodo to, če bodo neskončno in brezpogojno stremeli k temu, tudi dosegli. Koga vse za dosego svojega cilja povozijo, uničijo, izkoristijo, prevajajo, zavedejo,… pa jim ni pomembno. Ja, nekateri so tudi, tako kot je zapisala »moderni časi« celo takšne vrste ljudje, ki dajejo vtis neskončno vernih in moralno odgovornih ljudi. Pa se jim očitno zalomi že pri dojemanju in izpričevanju resnice. Razumem, da hočejo »boljše« življenje. Ne razumem pa in nikoli ne bom razumela kakšno zadovoljstvo neki je živeti na strehi sveta, če pod seboj gledaš ranjene duše, duše z brazgotinami, ki včasih ostanejo za vse življenje.

Še enkrat hvala vsem, ki ste se odzvali na moj zapis. V nekem trenutku slabosti ste mi bili v resnično veliko pomoč. Mogoče odločilno. VAše pisanje mi je posušilo solze in vlilo pogum. Bom sedaj poskušala poslušati nekatere vaše nasvete in se za začetek malce razvajati. Sama sebe. Ker se imam končno spet rada. 🙂

tudi sama sem se že obrnila na ta forum za nasvete, pa vedno dobiš odgovor, prekini s fantom, pr*sec je, čim prej stran….

Tudi midva sva imela težave, ki pa sem vesela, da sva jih rešila s pogovorom, ne pa da bi ob prvem problemu, ki se pojavi odšla

Zato pa najverjetneje je toliko ločitev, saj se ljudje s problemi ne soočijo, ampak pobegnejo! Vsi moški so isti in če s fantom, s katerim si sedaj ni nekaj res konkretnega narobe (zame je nekaj najhujšega varanje, pretepanje), potem sem mnenja, da se da zadevo urediti, seveda če je tu ljubezen, če pa ni ljubezni, pa jaz z nekom ne bi vztrajala

malo off topic ampak vseeno

pišmiš,

jaz sem se tudi hotela »pogovarjat«, pa sem v tem primeru imela na srečo opravka s tako brezupnim primerom, da mu je bilo pretežko in izpod časti pogledat resnici v oči.
Zakaj na srečo… Gre za to kakšne vrednote in pogled na življenje ima nek človek, kakšne so njegove pretekle izkušnje. Toda vsi ljudje nimajo enakih namenov. Nekateri se znajo dobro pogovarjat tudi zato, ker so izvrstni manipulanti s čustvi. Podobno kot ti sem tudi sama vedno zagovarjala teorijo, da človek ne sme zbežati ob prvi težavi, da je treba poskušat stvari reševat tudi s pogovori itd.
Še pred to mojo neljubo »dogodivščino« sem bila 7 let v zvezi s človekom, katerega sem seveda imela rada. Bila je ljubezen, a bili so tudi problemi, ki so včasih za nekaj časa poniknili in se potem znova pojavili. Vedno sva s konsenzom našla rešitev. Ampak vedno znova so se pojavljale tudi stare težave. Zdaj vem, da bi se ob tej pameti in izkušnjah, ki jih imam zdaj, že veliko prej obrnila in šla. Ko si mlad in verjameš v ljubezen do konca življenja, pa si pripravljen odpustit in požret marsikaj. In verjameš in vedno znova se prepričuješ, da je tako prav, da tako delajo ljudje, ki jim je do zveze, ki se potrudijo za nek odnos, ki ne skačejo iz ene postelje v drugo itd. No, to ni nujno vedno res. Ampak teh starih vzorcev razmišljanja se človek težko znebi. Tudi če prekine določeno zvezo, nezavedno ponavlja stare napake tudi pri drugih. Še posebej tiste zelo razumevajoče ženske znamo bit ujetnice teh svojih lastnih napak.
Določeni moški pa znajo to zelo dobro izkoristit. Načrtno iščejo dekleta ali ženske, ki so momentalno v kakšni manjši ali večji življenjski krizi; recimo da imajo za sabo težko ločitev, so se razšle s fantom, prebolevajo izgubo otroka, partnerja, starša,… Normalno, da je takšen človek do enke mere psihično labilen in lažje ga je prikleniti nase, lažje mu “šilaš” rešitelja, ki ga “kao” dviguje, mu pomaga itd. Z določenim namenom, ki ni “človekoljubne” narave.

V življenju in tudi v zvezah so nekatere težave takšne, da jih pogovor ne reši. In treba je znat resnici pogledat v oči in preprosto odit ter se ne ozirat nazaj. Ne ob prvi težavi. Ob peti, deseti, stoti pa zagotovo.
Kar se tiče nasilja v zvezi, ne le fizičnega, tudi psihičnega, pa ga zagotovo ne opravičuje prav nič na tem svetu. Ni je ljubezni, ki bi bila vredna tega. In v redkih primerih pogovor reši tovrstne težave.

pišmiš – ne govorimo o tem, da pri prvi težavi odnehaš. Ko pa se iste težave ponavljajo in ponavljajo in nič ne pomaga, ko so obljube 1000x prelomljene na en in isti način, zakaj misliš da bo pogovor pomagal in 1001 ne bo prelomljena. O tem govorim. Ko mož prisega da ne vara, ko je zaloten, obljubi da ne bo nikoli več, da je že zdavnaj konec, da ljubi samo ženo, čez pol leta pa vse popolnoma enako še 1x. In čez pol leta enako, pa spet in spet…

Draga OnaNiOna,

po tvojem pisanju sodeč si tako inteligentna in zrela oseba, da boš to obdobje prebolevanja zlahka prebrodila.
Večkrat in prevečkrat sem se navezala na takele primerke, kot si ga srečala ti.. Vedno upanje, hitro se človek naveže, prijateljevanje…in kaj kmalu ugotoviš, da te oseba s katero vežeš že globoka čustva išče še drugje in mu nikoli ena ni dovolj….Žal je to današnji svet in svet, ki je preveč pokvarjen, izkoriščevalski in prikaže se takrat ko mu paše, drugače ko ga rabiš ti je pa sto in en izgovor…
Mnogo teh zgodb sem že doživela.
Sem drugače čisto normalna ženska, nič mi ne manjka, služba, lasten dom, …. Samo pač dolgo nisem imela sreče v ljubezni in žal vedno znova naletela takemu primerku kot je tvoj.

Vendar zapomni si, nekoč pride nekdo, ki te osreči in je večen danes, jutri, kadarkoli je samo zate….in veš, da je pravi.

Srečno

Zgodba je bila res resnična in perfektna.