Moja težava je naslednja in vedno znova tonem vanjo.
Pred nekaj meseci sem se preselila 100km stran od doma, od mojih staršev, se poročila in rodila.
Tu pa se začne problem. Prej sem bila navajena biti vedno med ljudmi, vedno v pogonu (redno sem delala pa še študirala), sedaj pa imam kar naenkrat preveč časa. Prav tako ne poznam veliko ljudi in mi je dolgčas po ljudeh. Živiva z možem sicer pri tašči in tastu (imava lastno gospodinjstvo) in sta z nama zelo dobra. Me pa peče vest, ker moja starša ne moreta biti toliko s hčerko, kot moževa in zato hčerko odtujujem od njiju.
Veliko dni prejokam, zakaj sem se morala preseliti strah od mojih staršev. Vem, da bo zadeva lažja, ko ne bom več samo doma in bom šla v službo, vendar je do takrat še dosti časa. Tudi zima bo prišla in ne bo več vsakodnevnih sprehodov, ki so me vsaj malo zaposlili.
Rada bi bila vedra in vesela, takšna, kot sem po naravi. Vendar me to pomanjkanje družbe mori in duši, tako da ne vidim izhoda. Saj se potegnem za nekaj dni ven, potem pa zopet potonem vanj.
Kaj mi svetujete?
Ima kdo podobno izkušnjo?

Spoštovana Katarina,
sprejemanje novega okolja, ne pomeni le da s razumete s taščo in tastom, ampak bo treba pognati korenine tudi širše, najti v svojem kraju ljudi s podobninmi interesi in z njimi poiskati kontakt, predvsem pa boste morali sprejeti, da ste zdaj naprej mati ni šele potem hčerka.Ne mislim, da bi morali opustiti stike s svojo matično družino, le smiselneje jih bo treba razporediti.Za izmenjavanje obiskov dandanes sto kilometerska razdalja pomeni največ uro in pol do dve uri vožnje, mobilna telefonija pa vas približa v hipu.Če se tudi vaš mož dobro razume z vašimi straši, načrtujte del počitnic skupno, s tem boste pridobili tudi varstvo za hčerko v času, ki ga boste hoteli posvetiti le možu, oziroma ga bo on posvečal le vam.Če bo nerazpoloženje s pogostim jokanjem vztrajalo še po nastopu službe, bo lahko m
koristna odločitev tudi obisk pri psihiatru.