Sem star malo prek 40-dest in z 5 let mlajšo partnerko z katero se poznava skoraj 18-najst let imava dva šolo obvezna otroka.Pred cca. tremi leti se je najin odnos začel krhat (tako sem csaj jaz opazil) in sva zdaj tako daleč da sva začela razmišljati o ločenem življenju. Partnerka mi očita, da od kar me pozna je vse po moje, da sem jaz odločal o prvem in drugem otroku, da so vse odločitve samo moje in da njeno mnenje nikoli nisem upošteval. Trdi da se zaveda da je delala napake in da takšnih napak ne bo delala več magari gremo na razen.
Se zavedam da nisem idealen, sem se trudil in skrbel za družino in doma opravljal tudi vsa dela dokler nisem opazil da se partnerka ni začela spolno “ohlajati” drugače vedeti do mene. Se je najin odnos začel ohlajati. Med tem časom je menjala par služb, je pa drugače delovna oseba.
Ne verjamem da me vara sem pa prepričan da je z delom izčrpana in že nekaj časa svoj preostanek energije posveča samo službi in otrokoma. Ko greva na obisk in ko je obisk pri nas se dela kod da ni nič narobe, še ima moči da izpelje stvar do konca, ko bi bilo treba vzeti malo časa za naju dva, pa ga ni, gre počivat.
Sem jo seznalil da se jaz ne morem pretvarjati da ni nič narobe in skrivati svoje občutke pred znanci in z njo komunicirati samo ko je negdo prisoten, da si vzame čas in da se pogovoriva kje so najine težavem, sem dobil odgovor, da si spolnosti ne želi in da bova ostala lahko skupaj samo če začneva z nova. Sam pa sem mnenja, da ne moreva začeti z nova ker naju veže; preteklost, sedanjost in prihodnjost, ampak da nadaljujeva skupno življenje z pomočjo družinskega svetovalca. Na posvetu sva bila in si razlagava napotke in nasvete vsak po svoje.
Želim ohraniti družinsko celico srečno in homogeno, ne morem pa prenesti kljub mojim prizadevanjem da živimo iz dneva v dan z besedami; dobro jitro, adijo, dober dan in lahko nič.
Mogoče problem napačno razumem in si ga napačno razlagam se pa zavedam da pri strokovni delavki nimam besednega zaklada da razložim problem iz svojega zornega kota tako kot ga je partnerka. Enostavno ostanem brez besed.

Prosim za nasvet.

Ko pišete o vajinem odnosu in težavah, ki jih imata s partnerko se mi zdi izredno pomembno, da ste sposobni prevzeti tudi svoj delež odgovornosti in ne skušate zvaliti vse krivde na njo. Dobra in konstruktivna je tudi odločitev za strokovno pomoč. Oba pa se morata zavedati, da vama lahko pomaga le, če sta oba pripravljena vložiti v urejanje vajine zveze vse svoje moči. To pomeni, da sta dobronamerna in iščeta stične točke drug pri drugem, da se ne prerekata kdo je kriv in kdo ne, da se ne borita za oblast drug nad drugim, temveč da poskušata najti skupno vizijo za bodočnost in oživiti naklonjenost in ljubezen drug do drugega, če jo je le še kaj ostalo. To pomeni,da je smiselno, če sta pri svetovalki odkrita in ne držita fige v žepu. V takem primeru je vsako svetovanje in strokovna pomoč brez smisla. Seveda se je potrebno pogovarjati tudi o spolnosti, ki je pomemben del odnosa med partnerjema. Zadovoljstvo s spolnim življenjem je vedno tesno povezano s čustvenim odnosom med partnerjema. Glede na težave v partnerstvu, ki jih imata, ne pričakujte, da jih je moč odpraviti z enkratnim obiskom pri svetovalki. Urejanje partnerskega odnosa je dolgotrajen proces, ki zahteva vztrajnost pa tudi strokovno pomoč v obliki svetovanja, opore in osebnega vodenja. Razumem vas, da imate težave z besednim izražanjem kadar ste pri svetovalki in vam ne uspe povedati kar bi radi. Naloga strokovne osebe je, da to opazi in vam pri izražanju pomaga. Svetujem vam da si zapišete in svetovalki preberete vse tisto, kar bi ji radi povedali. Nič vam naj ne bo nerodno, tako vam bo lažje. Želim vam, da bi vama uspelo.

Alenka B

Mialim da je v večini zakonov z leti približno tako kot v vašem….. eden od partnerjev se vsega naveliča in za popestritev svojega življenja posledično išče razvedrilo in popestritve drugje….. Problem je da so službe danes zelo naporne, mnogo staršev nima babic in sorodnikov niti denarja da bi poiskalo pomoč za gospodinjska dela in varstvo otrok….. z partnerjem si ne moreš privoščiti niti ure umirjenega pogovora na dan (dokler so otroci majhni) niti enega večera zase ker nimaš varstva za otroke ali pa si po napornem dnevu preprosto preutrujen. Zjutraj poln energije odideš od doma…… in pomisliš ko se ti ponudi priložnost……. zakaj pa ne kaj novega?????
G Alenka vi ste sigurno bolj seznanjena z statistiko koliko je slovenskih parov ki imajo zakonske težave in katero obdobje je najkritičnejše….. vsekakor pa je po rojstvu otrok življenje parov zelo spremenjeno in prva leta zelo naporno.
Zanima me kaj vi svetujete….. kaj je najbolje ukrepati ko začutiš rdečo luč…… zakon v škripcih v prvem ali drugem stadiju….. ko se začne ohlajanje z strani enega partnerja….. ko čutiš da ni več skupnih interesov…. skupnih trenutkov radosti….. ko si zvečer enostavno preutrujen in obremenjen z naslednjim dnem in nimaš ne želje ne moči se posvetiti partnerju……

Ga Alenka….. ali imate kak preprost in učinkovit recept kako rešiti zvezo ko začutiš prvi alarm prve znake da nekaj ni kot bi moralo biti……
Jaz moža ljubim, imam rada, si ga želim……… ni pa več tiste spontanosti med nama….. vse je že nekako vnaprej predvideno….. brez čara….. posebnih iskric…..Nimam ga namena varati, me je pa groza če pomislim da bo preostanek življenja tako rutinski. Res je da sva oba utrujena, da imava dva majhna otroka…… vendar pogrešam tisto spontanost in željo ki sem jo imela pred prvim (mogoče drugim) otrokom….
Je kakšna knjiga ki bi mi pomagala najti način kako obnoviti monotono zvezo, ki bi mi najdla pot do energije da sama naredim kaj več in bi pripravila tudi mojega partnerja da bi sodeloval….. Je kakšen recept ali praktičen nasvet????

Hvala za odgovor!

Lepo pozdravljen, Čarli!

Sicer Vaše situacije ne poznam, ampak nekaj me je zabodlo v oko:

“sem pa prepričan da je z delom izčrpana in že nekaj časa svoj preostanek energije posveča samo službi in otrokoma. Ko greva na obisk in ko je obisk pri nas se dela kod da ni nič narobe, še ima moči da izpelje stvar do konca, ko bi bilo treba vzeti malo časa za naju dva, pa ga ni, gre počivat.”

Ne vem za Vaš zakon, Vam pa lahko povem nekaj iz svojega! Petnajst let sva poročena in imava tudi probleme s komunikacijo. Ker jaz ne morem njemu nič dopovedati, on enako misli o meni, raje sva včasih tiho, čeprav to ubija zakon. Jaz sem kronično bolana oseba in imam zelo skromne količine energije na zalogi. On je ( hvala bogu zdrav i poln energije ) in kot taki mi ne verjame, da ne zmorem to in ono. Ko skuham, pospravim, zlikam, pridem iz trgovine in porihtam vse ostalo po stanovanju in okoli otroka, sem POPOLNOMA NA TLEH! Imam še samo posteljo pred očmi in to ne zaradi romantičnih razlogov! Samo spala bi!

Mogoče bi tudi za romantiko ostalo kaj energije, če ne bi skuhala, zlikala ali postorila kaj drugega! Toda družina mora jesti, mora biti čista, otrok mora imeti nalogo – ker ne verjamem, da bi bil navdušen, če bi hodil v službo lačen in umazan… Torej, to je zame obavezno! In sem včasih srečna, če še to uspem narediti!!! On ne razume kako jaz ne zmorem, jaz ne razumem – kako on ne razume!!! In smo spet tam! V zaprtem krogu…

Toliko in le v premislek, mogoče tudi Vaša žena ne zmore koliko Vi zmorete in koliko Vi pričakujete?

Lepo Vas pozdravljam in Vam želim vse dobro v življenju!!!

LP

Deteljica in Čarli….. tudi pri nas imamo dva otroka….. nobenih staršev in prijateljev ki bi nam pomagali….. Najina komunikacija včasih tudi zaškriplje….. in včasih mora celo počiti, da je potem nekaj časa bolje. Poči pa približno takole, da mu jaz povem, da mi enostavno nič ne znese….. treba je skuhat, pospravit posodo, posesat, pa cunje oprat, obesit in zlikat…. tu so še otroci okoli katerih je ogromno dela (predšolski)….. Potem vstane izpred televizije in mi obljubi da mi bo pomagal…. pa mi zlika cunje, včasih celo obesi (pa čeprav ne tako kot bi jih jaz) včasih posesa ali pospravi posodo… včasih kaj skuha (pa čeprav je potem v kuhinji kaos….) in jaz sem zadovoljna, ker imam vsaj občutek da nisem sama za vse…. da je še nekdo ki mi stoji ob strani in mi občasno pomaga….. in v vsem tem zadovoljstvu sem zvečer dobre volje in dobro voljo delim z njim…..
Deteljica, dajte včasih malo obveznosti prenesti na moža, vi Čarli pa poprimite za gospodinjska dela….. Pošljite ženo k frizerju ali na kavico z prijateljico…. pripravite ji sproščujočo kopel medtem pa zlikajte cunje in pomijte posodo (ali jo zložite v pomivalni stroj), posesajte dnevno sobo ali pobrišite prah…… Obljubljam vam da boste z ženo preživeli lep večer….. če pa ne potem je problem v čem drugem, ne v utrujenosti ali komunikaciji mož-žena…..

Lep pozdrav in srečno,

Strinjam se z vami, življenje mnogih parov je res takšno kot ste opisai. Velike obremenitve, stalen stres, vedno premalo časa, kup obveznosti. Vse to povzroča kronično utrujenost in s tem manjšo željo po spolnosti, odtujevanje in vedno večja razhajanja med partnerjema. Statističnih podatkov o katerih sprašujete ne poznam in tudi dvomim, da obstajajo. Moje mnenje je , da je parov s težavami veliko in malo je takih, ki so jih sposobni uspešno reševati. Najpomembnejša se mi zdi komunikacija med partnerjema. Težave lahko uspešno prebrodi le tisti par, ki problemov ne pometa pod preprogo temveč jih rešuje sproti. Da to lahko storita pa se morata partnerja vsak dan pogovoriti o njunem odnosu in izraziti občutke, ki jih doživljata. Pomembno je torej da ozavestita čim več, kar se med njima dogaja. Težava je v tem, da pari, ki stopijo na skupno življenjsko pot nimajo zavesti, niti znanja o tem kako živeti partnerski odnos. Tega se enostavno niso imeli, kje naučiti. Doma v lastnih družinah so prejeli ustaljene vedenjske vzorce, ki nezavedno vplivajo na njihovo izbiro partnerja pa tudi na nato kako živijo, v šoli pa o tem niso slišali ničesar. Kljub vsemu pa le ni vse skupaj tako zelo črno. Kadar se partnerja zavedata, kako pomembna je njuna zveza, kvaliteta njunega odnosa, se tudi potrudita zanj, kljub vsem težavam. V življenju si moramo izbrati prioritete in če je nekaj res pomembno za nas, bomo našli tudi čas, če bo potrebno tudi na račun nečesa drugega, kar nam ni tako pomebno. Seveda so rojstva otrok kritična obdobja v partnerstvu, prav tako pa nastopi mnogo kriz, ko otroci odidejo od doma. Partnerja kar naenkrat ostaneta sama in če nista vlaga v njun odnos je takrat pogosto prepozno, ker ni več čustev in ker sta se že popolnoma odtujila. Pogosto vprašanje je tudi kako ohraniti čustveno bližino in spolno privlačnost med partnerjema. Nujno je,da se posvečamo drug drugemu, da imamo skupne interese in da skupaj delimo doživetja. To je lahko karkoli,kar nas veseli in zanima, planinarjenje in sploh vsi športi, katerakoli zvrst umetnosti, narava itd. Svetovala bi vam, da si preberete knjigo dr. Johna Graya, Ženske in moški v spalnici. V njej je mnogo praktičnih nasvetov za zadovoljno spolno ljubezensko življenje v dolgoletnih zvezah. Žal lahkega in enostavnega recepta za uspešno partnerstvo ni. Dosežemo ga lahko le s trudom in vztrajnostjo, vendar mislim, da se splača. To bi bil moj odgovor na vaša vprašanja. Želim vam mnogo uspeha .

Alenka B

Spoštovana gospa,

ravno v tem pa je problem, vas žensk. Že gospa Alenka jih je omenila, prioritete… Za vas so postavljene,žal, prevečkrat tam oz. tja, kjer mislite da morajo biti, glede na vaše poslanstvo. Mati… pospravljanje itd. S tem sicer ni nič narobe, vendra se s tem vse prevečkrat izloči moža-očeta. Tukaj pa spet nastopi začaran krog: mati se posveti otrokom in hiši, mož čuti to kot da je zapostavljen in odrinjen – samo opazovalec v že določenih prioritetah njegove žene. Žena je preobremenjena, ker hoče vse postoriti – ker mora biti vse kot iz škatlice. Mož svojo zapostavljenost začne ali išče potrditev drugje: ali v drugih ženskah, športih, ali pa po slovensko v pijači. Žena je seveda sedaj še bolj obremenjena, saj že ima tako preveč dela z otroci in hišo, sedaj pa še mož… Problem se stopnjuje, ker imata oba prav… Kje je torej napaka. Mislim, da že v začetku, ko je odos med ženo in možem postavljen v drugi plan. Na koncu, ko ostaneta sama, če že prej ne gresta vsak svojo pot, pa se sprašujeta – če se sploh, (če ne živita iz dneva v dan – tujca, ki sta skupaj že toliko let), kje je njun odnos, njuna ljubezen.
Vse premalo se gradi na odnosu med partnerjema (možu in ženi, ki živita skupaj), saj je samo plod njunega razmerja lahko sreča in zadovoljstvo za vso družino. Samo tako lahko srečno živijo in odraščajo otroci, ki so sicer v velikih primerih postavljeni pred ta odnos. Na koncu, pa zaradi propadlega odnosa staršev, potegnejo najslabše, kar jih lahko doleti – življenje brez ljubezi. Te pa sploh niso mogli videti tam, kjer bi jo morali – pri svojih starših…