Na kratko,
Pred 10 leti mi je umrla mamica,stara 50 let. Ko je zbolela se je v meni nekaj premaknilo, nikakor si nisem upala priznati, da je kmalu ne bo več. Stežka,čeprav pogosto sem jo obiskovala, saj smo živeli blizu. Na zdanjem obisku je računala svoje finančno stanje potem pa mi je rekla,da bi jedla nekaj sladkega. Stekla sem domov in predno je bilo pecivo pečeno, me je poklical oče..mamica je umrla.. Jokala in begala sem po cesti do njenega doma. Nisem upala stopiti v dnevno sobo, nisem se je dotaknila,nisem je objela…Samo stala sem med vrati, zakrivala si obraz…a nisem zmogla koraka do nje. Odnesli so jo, brez da bi ji povedala, da jo imam rada, da mi je hudo…
Po pogrebu sem si dopovedovala,da sem bila preveč navezana nanjo, da sem bila v šoku…
Minilo je 10 let od njene smrti, meni pa se blede od bolečine. Vsak mesec, vsako leto je slaše. Pred pol leta sem rodila in sem bolečino predpisala svojo ” nosečniški občutljivosti in čustvenosti”, vendar moja bolečina ne preneha. Kaj se dogaja z menoj? Sanjam, ogromno sanjam, vidim jo pred očmi, sanjam da je ob meni, da me drži za roko, da je prišla pogledat svojo vnukinjo… Imam težko življenje a hkrati sem na veliko stvari ponosna, tako rada bi veselje delila z njo, svojo žalost in trpljenje bi ji izpovedala in vem,da bi mi pomagala.. Tako pa sem sama.
Ljudje, ki sem jim zaupala, so mi rekli naj “dam za mašo” da bo bolje. Pa ni bilo. Slabše je. Grob obiskujem zelo pogosto, nabiram domače rožice in z otroci ali sama obiščem grob. Vsakič ji povem, da jo imam rada..
Ampak ne mine večer, ko vsi moji spijo, jaz pa ležem v posteljo in jočem.
10 let je od tega, na začetku ni bilo tako hudo, vse sem nekako znala prebrodit. Sedaj pa se je v mojem življenju nabralo toliko stvari, ki bi jih rada delila z njo. Vem, da se ne more vrniti. Rada bi “nekako pozabila”, nočem več jokati, zjutraj se zbujam z otečenimi očmi, potem pa me domači “čudno gledajo”le kaj je z menoj. Nihče ne ve.
Oče je našel drugo, čudovito žensko in moja mala deklica jo bo klicala babica, sama nima otrok ( umrl) in je enkratna.Nisem ljubosumna. Tudi njo imam rada.
Ker nisem najboljšega zdravja, včasih pomislim kaj naj storim,da se me bodo moji otroci ( ko bom pač umrla) bolje spominjali. Mene boli to, da sploh ne vem, če je kje v mojem spominu kakšen dogodek med menoj in mojo mamo, sploh se ne spominjam kako je bilo živeti z njo, kak izlet, pomemben dogodek, nekaj utrinkov imam a največ iz fotografij. Stara sem 34.Boli me, da se bodo nekoč moji otroci tako “medlo” spominjali svoje mame-mene. Rada bi jim ( vsakemu otroku posebej) pisala knjigo, vpisovala dogodke, jim povedala kako jih imam rada…kajti jaz se ne spomnim,da bi to kdaj meni rekla moja mama, Enostavno nimam spomina nanjo…
Mogoče jo zato toliko sanjam, kot da bi imeli “neporavnane” račune.
Kaj menite, kaj je z menoj, kaj naj storim, da bom v miru zaspala in sanjala raje veselje svojih otročkov ter se spočila za naslednji dan?

Čisto direktno: preprosto se oklepaš preteklosti in ne znaš živeti tu in zdaj. In pa precej uživaš v trpljenju, ker to ti daje občutek, da si nekdo.

Tudi jaz sem zelo mlada izgubila mamo, a danes, po dveh letih in pol, se jo seveda še spominjam, tudi na trenutke pogrešam, a vsekakor gre življenje dalje in ne žalujem več. Oprosti, ampak tvoje oklepanje je res že kar malo bolestno.

In razčistiti si moraš ene stvari -tvoji otroci ne živijo zato, da se bodo tebe v detajle spominjali. Seveda se te bojo, a dejstvo je, da vsak otrok je človek zase in je prišel živet SVOJE življenje in ne zato, da bo nosil nek spomin na druge. Enako velja zate.

In zakaj se ne spominjaš dogodkov in mame podrobno? Tudi tu imaš napačno razumevanje. Misliš, da bi se morala mame zelo natančno spominjati, ker je pač mama.
Ravno obratno je. Ne spominjamo se natančno ravno zato, ker je preblizu. Odnos z mamo je tako globok, da se zažre v kosti, v vse celice – in to je dobro in slabo, tako pač je. Zato možgani ne morejo ustvariti distance, ki je potrebna, da bi se spominjali podrobnosti. Če hočeš videti slike in filme, moraš vse gledati malce od daleč, ne? No, pri tako bližnjem človeku, kot je mama, je to skoraj nemogoče. Zato si ne razlagaj narobe svojega “nespominjanja”.

to, da hočeš zdaj svoje težave naložiti še na svoje otroke je pardon, čisto mimo. Že zdaj razmišljaš, kako bo, ko boš umrla. Ja, umrla boš, vsi bomo, to je del življenja in to se moraš naučiti sprejemati. In to ne pomeni, da v imenu smrti zanemarjaš življenje. Živi trenutke polno in potem ne potrebuješ nikakršnega spominjanja – to, kar boš dala otrokom gre veliko globlje kot le nek spomin. Če boš srečna, zadovoljna, bogata in izpolnjena, bojo otroci to čutili in s tem rasli – tedaj boš v njih prisotna tudi ko umreš. Ali hočeš biti prisotna s svojo žalostjo in samopomilovanjem? to bo ostalo in te stvari so bistvene, ne pa kako si zgledala in kaj ste počeli.

Ja, sanjaš, ker se miselno mame še vedno oklepaš. Pusti jo že enkrat in odrasti! Ne bodi kot otrok, ki hoče mamico, zdaj si pač odrasla oseba in tudi sama mati. Življenje gre dalje, nov cikel se je začel, ti pa ostajaš nekje v pretklosti – ker SAMA tako hočeš, vedi.

Žal, tvoja neizmerna bolečina in jok in stok je le oklepanje in nesposobnost odrasti, pa če se še tako grdo sliši, samo je pač res in se čimprej s tem sooči – če se res hočeš rešiti trpljenja. Morda pa pač rada trpiš – to ljudje radi počnejo, ker potem imajo občutek, da so nekaj posebnega. To so resnice in tako psiha deluje, treba se je s tem soočiti, edino tako se zraste in premakne naprej.

Sem sama šla skozi tako izgubo in tudi moje življenje je težko, tudi očeta nimam, nobenega, a žalovati in jokati v neskončnost je pač že kar malo patološko. Eno je žalost, bolečina, žalovanje in prebolevanje in traja, seveda, a deset let in ti se še vedno jočeš, kot da je umrla prejšnji mesec? oprosti, ampak zbudi se in poglej naokoli, so lepi sončni dnevi, vzemi svoje otroke in pojdi ven, pa ne na grob, ampak v življenje,ki se ti ponuja tu in zdaj.

jaz prva leta (recimo 7 let) nisem jokala in “hudo žalovala”, potem pa se je v mojem življenju pokazal napredek (dobila sem službo,ki sem si jo vedno želela, rodila še enega otroka,iz nič (nismo bili bogati, tudi sedaj nisem), a vseeno sem ustvarila več,kot smo mi kdajkoli imeli,..) v glavnem toliko stvari je, ki bi si želela da jih tudi ona doživi z nami.
Vem, da je ni, zavedam se tega, saj tudi čez dan ne mislim nanjo, ko pa pride večer, mi je res zelo pogosto hudo,..Sama sem zelo hitro odrasla, pri 18 sem imela otroka, svoje gosopodinjstvo in stanovanje, “starši” so mi zelo malo pomagali, kerniso mogli,pa tudi vedno sem bila mnenja, da bom sama poskrbela zase ( varstvo, fin.pomoč..) obiskovali smo jih le zaradi druženja.
Kot si napisala, glede spominjanja. Ja res je, zelo malo se spominjam, ampak zakaj se pa recimo spominjam ” druženja”z očetom, mnogo izletov, traparij,ki sem mu jih ušpičila, kako mi je rad pel,kako je izgledal takrat…a samo zato ker je on sedaj še živ?

Praviš, da sem kot otrok, ki hoče mamico. Ne vem, mogoče. Ampak želim si jo za vnuke, da bi vedela,da ima še enega, kaj je iz njim postalo, njihovi dosežki..Seveda dobro vem, da tako ne gre, da je to nemogoče, pa vendar.. Vseskozi (zadnja leta) me preganja misel, da se nisem poslovila od nje in vso to trpljenje izhaja samo iz tega dne,ko je umrla , da nisem bila dovolj” močna “(tako si razlagam sama), da bi stopila do nje, se poslovila, jo pobožala, jaz pa sem le nemo stala med vrati. Moja sestra jo je umila, preoblekla skupaj z očetom, pa noben od njiju sedaj nima težav, sestra niti za 1.novembra ne gre na grob.(meni je to nerazumljivo) . Jaz pa ga vzdržujem in skrbim zanj. Sestra zna povedati veliko stvari, ki jih je doživela z mamo, kaj sta se pogovarjali, kako recimo je bilo med odrašanjem…Pri meni pa je praznina, čeprav vem, da sem bila deležna enake vzgoje…
Ravno iz vsega tega se trudim doživljat dneve s svojimi otroci na poseben način, veliko smo skupaj,doživele smo precej “smešnih in veselih “trenutkov in že nekaj let je od tega, pa mi še dandanes rečejo “mamica a se spomniš kako smo,ko sem bila majhna..”, ravno to je point vsega skupaj, vesela sem,da se otroci že sedaj spominjajo določenih “spominov” name, čeprav je minilo že 5.6 let..
Glede trpljenja je pa tako, nekdo trpi bolj, nekdo manj, nekdo je bolj obutljiv in ga bolj prizadane, nekdo je večji flegmatik. Jaz nisem.

Upam,da mi bo tvoj odgovor pomagal, kajti do sedaj nisem veliko govorila o tem, mogoče imaš prav, da je več ali manj vse na bazi psihe in sedaj,ko si mi to povedala, bom mogoče na vse skupaj gledala drugače.
Hvala za odgovor oz.izraz tvojega mnenja.
Katja

Ni treba, da te preganja to, da se takrat nisi poslovila od nje na “primeren” način. Verjamem pa, da je ta občutek grozen – ker mene v mojem žalovanju to, da sem se imela priložnost posloviti, vendarle tolaži.
Veliko ljudi se od svojih dragih ne more poslovit. Ali zato, ker jih ni bilo zraven, ali zato, ker niso zmogli takrat. Ampak, še vedno se lahko posloviš. Lahko se odločiš za vajin intimen obred, ji ZDAJ poveš, da jo imaš rada, kaj je novega v tvojem življenju, kako so njeni vnuki, prižgeš svečko, karkoli pač ti bo pomagalo, da v sebi narediš na torak – da se posloviš. Srečno!

Glede na kar veliko časovno obdobje, pri tebi žalovanje še poteka. To ni sicer narobe, je pa videti da se ti tudi nikoli ne bo končalo. Morda bi bilo dobro da si poiščeš strokovno pomoč. Prelaganje bremena, sicer z mislijo, je že en tak pokazatelj.

Tudi jaz sem izgubila mamo pred tremi leti. Seveda se jo še vedno in pogosto spominjam in nemalokrat rečem – ob kakšnem lepem dogodku: škoda, da ni več mame, da bi to doživela….. Ampak kakšnega globokega žalovanja in jokanja pa res ni več, ker je življensko, da starše izgubimo.

Vsak rabi nek čas za žalovanje. Čas ran mogoče res nikoli ne zaceli, jih pa
sigurno ublaži.

Po tolikih letih vsakodnevni spomin na mamo in vsakodnevni jok ni znak
žalovanja za ljubljeno osebo, ampak je nekaj drugega. Nekaj je narobe v tebi. In nekaj je bilo v odnosu med teboj in mamo narobe, čeprav se tega nisi zavedala.

Močno priporočam obisk pri strokovnjaku – stopi to psihologa ali psihiatra
na pogovor. Kar korajžno !