kaj storiti
Najprej en lep pozdrav.Če po pravici povem ne vem kako naj sploh začnem opisovati moj problem.
No tako je,z partnerjem sva se razšla pred 9 meseci.Imava 8 let staro hčer.Hčer je pri meni,preživnino zanjo plačuje,kar se tiče obiskov imava zapisano kdaj so, plus tega pa upoštevava otrokove želje.
Hčer sem pustila skoraj cele pol. počitnice pri njem oz. njegovi mami saj ima tam več prostora za gibanje.V glavnem dopuščam več obiskov kot sva se zmenila.Kar se tega tiče mi ni nič žal,vendar otrok včasih sedaj razmišlja,da bi bil raje pri njem,ker je lahko več zunaj(vas).
Sva zamenjali tidi OŠ.,kjer nima nobenih problemov in so jo lepo sprejeli.
Moti me,da se oče meni za obiske kdaj pride ponjo s hčerjo,namesto mene.Moram reči,da ga jaz osebno ne maram,imava pa še nerešene probleme kar se premoženja tiče in včasih mislim,da vsi problemi izvirajo iz tega.
Živim pri mami in imam redno zaposlitev,vendar mi on še zmeraj potiho grozi,da se bo otrok lahko drugo leto že odločal pri kom bo rajši.Skratka imam en kup pritiskov in se zelo bojim,da izgubim hčer,saj nimam lastnega stanovanja.
V glavnem živim v strahu,da izgubim hčer,če se odloči zanj,kajti saj vem da je tam bil njen domač okoliš in se tam bolje počuti.Za obe je težko,ker sva morale oditi,saj si je on našel drugo s katero tudi sedaj živita.Otrok in ona se razumeta,to vem,ker mi hčer pove in sem vesela kar se tega tiče,saj pravim strah me je ,da se hčer ne odloči zanj.
Moti me pa zelo,da se dogovarja glede obiskov z hčerjo,v bistvu je ona posrednik ona med nama,jaz tega nočem in želim,da se midva zmeniva,vendar se on vztrajno izogiba temu.
Kaj storiti?Ne vem,vem pa,da me je grozno strah,da ne izgubim hčer.
Najlepše se vam zahvaljujem za nasvet.
Spoštovana!
Verjamem, da preživljate izredno težke trenutke. Že sama ločitev od partnerja je zelo stresen in boleč dogodek, vse spremljajoče posledice pa vse skupaj še otežijo. Biti ločena od svojega otroka, pa je za mamo gotovo ena najhujših stvari, ki se lahko zgodijo, mislim pa da tudi očetom ni lahko v takšnih situacijah. Zato popolnoma razumem vaš strah. Vendar, če boste želeli hčerko na vsak način zadržati pri sebi, boste najverjetneje dosegli nasproten učinek od zaželjenega. Boljše je, da ji pustite prosto pot in sprejmete njeno odločitev, kakršna koli že bo. V tem primeru bo lahko resnično spoznala, kdo ji bo lahko nudil več tistega, kar ona v svojih letih potrebuje ter se brez občutkov krivde glede na to tudi odločila. Otrokom v večini res veliko pomeni stik z naravo, z živalmi, preživljanje časa na prostem in v domačem okolju. Pomembna pa je tudi bližina mame. In pomemben je tudi oče. Zaradi teh stvari, ki so pri vaši hčerki na tehtnici in pod pogojem, da lokacija njene šole to omogoča, bi bilo morda dobro razmisliti tudi o možnosti skupnega skrbništva. Glede na to, da ima bivši partner že sedaj veliko stikov s hčerko, se to mogoče niti ne bi veliko razlikovalo od sedanje situacije.
Glede partnerjevega dogovarjanja o stikih s hčerko samo, namesto z vami, pa mu pojasnite, da to za vas ni sprejemljivo. Če se ne bo dalo pogovoriti z njim, pa se za pomoč in posredovanje obrnite na socialno/ega delavko/ca, ki na CSD pokriva področje urejanja stikov. Zaradi njegovih tihih groženj pa se ne obremenjujte, saj moč odločanja o kraju bivanja hčerke ni v njegovih rokah, ampak bo o tem odločalo sodišče. Pa tudi zaradi tega, ker živite pri mami, ne skrbite, če so pri njej primerne bivalne razmere.
Temu groznemu strahu pred “izgubo” hčerke, ki niti ni izguba, saj bo še vedno v vsakem primeru vaša hčerka, pa poglejte v oči in si recite, da je najbolj pomembno, da je hči srečna. Če jo boste videli tako, boste gotovo tudi vi zadovoljni. Svojo lastno srečo pa ne pogojujte s skupnim bivanjem s hčerko, temveč jo poiščite v sebi. Hčerko pa rešite odgovornosti za izpolnitev vašega življenja. Mislim, da je bilo vaše materinsko poslanstvo v veliki meri izpolnjeno že s tem, da ste ji dali življenje, sedaj pa ji še naprej dajete ljubezen, kolikor jo potrebuje, ter jo vzgajate in izobražujete. To je bistvo in to ji boste vedno nudili, dokler bo potrebovala. Vse to pa boste zmogli, če boste pokopali občutke, kot so sram, ljubosumnost ipd. ter šli preko njih, saj nimajo pomena za življenje. In kot govori pesem Khalila Gibrana, “vaši otroci niso vaši otroci”, zato si jih ne smemo egoistično prisvajati. S tem pa ne mislim, da to vi počnete, saj se zelo odgovorno zavedate njene možnosti izbire.
Kljub temu, da vam svetujem bolj sprejemajoč pogled na hčerkino bivanje pri očetu pa verjamem in vam tudi želim, da bo hčerka ostala z vami in potem od vas odhajala na deželo k očetu. Na ta način pa sem vam svetovala zato, da bi vam bilo lažje pri srcu in da bi vas bilo manj strah ter da boste imeli več možnosti za uresničitev svoje želje.
Lep pozdrav,
Najprej bi se vam rada zahvalila za vaše besede,ki so me tudi pomirile.Moram pa reči,da me bolj boli to,da je njen oče tak do mene,kajti njemu je hudo,ker mi mora dajati preževnino zanjo.Pa ne da ne bi rad dal(redno plačuje),vendar bi rajši videl,da bi jo imel on in bi jaz njemu plačevala,oz. hoče me čisto uničiti,kot,da že nimam dovolj gorja.
Jaz pa nisem taka oseba,ampak sem preveč čustvena.Zdi se mi ,da se mi hoče maščevati,ker včasih se sprašujem s kakšnim človekom sem živela,ker ga sedaj niti ne prepoznam.Saj vem,da sva šla narazen in da si ustvarja novo življenje,saj jaz tudi ,vendar ne razumem zakaj ima toliko sovraštva do mene in me hoče popolnoma uničiti,kot,da že nisem dovolj trpela.Saj pravim zelo je jezen,ker želim,da me izplača in imam občutek,da me zaradi tega tudi ustrahuje.
Želim,da ima otrok stike z njim,saj ga ima rada.Vendar ne razumem,zakaj toliko sovraštva,ne razumem.
Lep pozdrav.
Draga moss!
Pred ločitvijo se med partnerjema dogaja marsikaj in takrat pridejo na dan marsikatera negativna čustva v odnosu med njima. To, da vas bivši partner sovraži pa je lahko tudi samo vaš občutek. Če pa je to res, boste pa tudi težko karkoli ukrenili glede tega, saj je težko ukazovati čustvom druge osebe. Zato se poskušajte čim manj sekirati zaradi tega, kaj on čuti do vas. Konec koncev je vajina zveza končana in sedaj so za vas gotovo bolj pomembni drugi cilji, kot to, da bi bivši partner dobro mislil o vas. Ustvariti si morate novo življenje. Verjamem, da je težko, ampak žal nimate druge izbire. Povežite se z osebami, ki so tudi preživele takšno izkušnjo. V knjižnici pa si sposodite kakšno knjigo o življenju po razvezi, kot je npr. Razveza – začetek novega življenja, Debbie Ford.
V kolikor pa mislite, da s svojimi sovražnimi občutji obremenjuje tudi hčerko, se tudi o tem pogovorite na CSD.
Da je jezen, ker vam bo moral izplačati preživnino za hčerko, je pa tudi možno. Ampak to je njegov problem.
Ne pustite se ustrahovati in zavedajte se, da vas ne more uničiti, tudi če to hoče. Usmerjajte svoje misli pozitivno. Če ste zelo čustveni, še ne pomeni, da ste tudi šibki. Verjamem v vašo moč in pogum. Pogum ne pomeni, da ni strahu, ampak da ta strah vztrajno premagujete.
Pogumno še naprej!
Naš največji sovražnik je strah. Zvečer, pred spanjem si reci, da zate beseda strah več ne obstaja, ker si pogumna in ker ga ni. To, da se obremenjuješ s predvidevanji o njegovem mišljenju je stran vržen čas.
Bistvo vajinega odnosa s hčerko je energija, ko kroži med vama in zdrava materinska ljubezen.Ne daj ji čutiti svojo nesigurnost, temveč ji samozavestno drži ramo, bodo ji v oporo, kamor se lahko vsam trenutek obrne. Pelji jo v kino, gledališče, na plesne, drsališče, igrišče, skupaj se sprehodita po Tivoliju in nahranita veverice, pojdita na izlet z avtobusom mes jesenskimi počitnicami (Hej Kompas katalog), na Bled na kremšnite in na otoček, nauči jo kvačkati …Takrat misli le na vaju in vajino vez. Pomagaj ji pri nalogah in se čimveč pogovarjaj z učiteljico. Vpiši jo na glasbeno ali kar jo veseli. Pomembno je, da čuti tvojo iskreno ljubezen.
Ata bo verjetno kmalu spet zibal, zato je najbolj zdravo, da ima otrok lastno mamico in ne mačehe, pa vseeno ljubeč odnos s fotrovo bodočo familijo.Ata bi verjetno kaj dal, obljubil, se ji z ostalo družino prilizoval in potem bi pod tem vtisom izrazila željo, da bi bila tam. Sama ji ustvari vajin čudoviti svet, potem pa, četudi bi šla, se bo v mislih spomnila življenja s teboj in bo lahko tudi nazaj prišla. Najbolje, da upoštevaš strogi red, da ne bo prišlo do manipulacij.Očitno je v moči zmagal in se že ne drži pravil. Muči ga le še denar.Dogovarjaj se izključno TI z njim, ker si odgovorna za hčer in za tako s strani sodišča prepoznana. Pojdi na CSD in nedolžno vprašaj, kaj menijo o takšnem nedoslednem obnašanju, čeprav je bilo uradno rečeno drugače.Predrzen pa je, ni kaj. Torej se bo hči tudi s hišnikom v šoli brez tvoje vednosti zmenila, da pride popoldan v šolo, ker je bil tako prijazen in je dopoldan našel izgubljeni copat.
S svojimi travmami je ne obremenjuj, temveč se sama odloči, kako bo, da bo za otroka najbolj prav in da bo imel red.
Draga Moss!
Hčerke ne boste nikoli izgubili, saj ste njena mama in vas ima zelo rada. Zelo rada pa ima tudi očeta. To je dejstvo – vidva sta oba njena starša in oba ima rada. Vedno pomislite na to in na njeno bolečino, ker ne more več živeti z vama obema.
Vendar ljubezen ni vedno taka kot si jo predstavljamo – kot se končajo pravljice – in potem sta za vedno živela skupaj. Morda boste lahko vašo ljubezen do hčerke čez nekaj let pokazali tako, da ji boste dovolili živeti pri očetu, saj je tam okolje, ki ga dobro pozna, kjer ima prijatelje in znance. Preselitev v drug kraj in šolo je za otroka zelo naporna.
Po ločitvi je glavna naloga, da človek opravi s svojimi negativnimi čustvi: z jezo, strahovi, zamero, sovraštvom. Počasi delajte na tem, da bivšemu možu odpustite – to traja nekaj časa. Poskusite sprejemati, kar lahko on zdaj stori za hčerko – saj je čisto soliden – plačuje preživnino, hčerka je lahko veliko časa pri njem. Koliko ločenih žensk bi bilo zelo veselo takega očeta!
Občutek imam, da ste zelo vezani na druge ljudi – prej na moža, zdaj na hčerko. Preberite kakšno knjigo npr. “Ženske ki preveč ljubijo” Nowood, da spoznate vzorce svojega ravnanja in da boste lažje našli pot iz njih.
Življenje je varno, srečo poiščite v sebi. Izkoristite čas, ko je hčerka pri očetu, pojdite na izlet, privoščite si kaj lepega, naučite se uživati čisto sami, naj bo vaša sreča odvisna samo od vas, ne pa od ravnanja drugih ljudi.
Veliko poguma želim!
Tudi, če bi se slučajno hči odločila živeti pri bivšemu možu, ji pusti, saj bo tako sama videla in okusila življenje pri njem in novi partnerki. Ti boš imela pravico tako kot jo ima sedaj on in ko bosta skupaj bosta porabili čas za samo lepe trenutke, kot verjetno ona sedaj z očetom. Vedno je skupno življenje malo drugačno od občasnih obiskov in verjemi, da se bo v primeru, da bi se odločila biti pri očetu prav kmalu želela vrniti k tebi. Takrat jo sprejmi z odprtimi rokami in ji ne očitati, da je želela biti z očetom. Tudi otroci morajo na lastni koži preizkusiti življenje. Po vsej verjetnosti pa te res samo ustrahuje. Če bo imel z novo partnerko otroka, bo kmalu v novi družini pri moževi partnerki vajina hčerka odveč . Zapomni si mama je samo ena in edina, ki lahko nudi brezpogojno ljubezen svojemu otroku. Zdaj je šele začetek in je res verjetno tudi nova partnerka z njo prijazna, saj je navsezadnje zaljubljena v otrokovega očeta, s časom pa….
Draga Moss, nič ne pomaga, ne razumevanje drugih ljudi, ne čas… če se je oče odločil, da želi hčerko pri sebi ( iz različnih razlogov ) in jo počasi pripravlja na to, se bo to tudi zgodilo. In, nič ne moreš storiti le, čakaš lahko vikende in urice, ko bo punčka pri tebi. Potem boš vsakič sproti ugotavljala, kako se ti oddaljuje, ti postaja tuja, kako se spreminja… in ugotovila boš, da te ne potrebuje več, da si je v drugem kraju ustvarila dom, da ima tam prijatelje, zaradi katerih noče k tebi na obisk… In nikar ne verjami, da, ko bo tvoj bivši dobil otročička bo tvoja deklica odveč, to bo le dodatni razlog, da ne boš smela poklicati po telefonu, da ne boš zbudila dojenčka. Ti pa boš plačevala večjo preživnino, ker bo en član več… Potem bo partnerka tvojega bivšega mogoče ostala doma, ker ima naporno službo, je dojenček premajhen, da bi ga vozili v vrtec…in bo tu spet dodatni razlog, da tvoja hči živi pri očetu- vir dohodka…
Oprosti, da sem tako pesimistična, ampak, doživela sem to in še vedno doživljam, vsak dan znova. In vsake počitnice je otrok manj pri meni in vedno manj stvari hoče početi z menoj…
Zatorej bori se sedaj, ne čakaj ” da bo skusila življenje pri očetu”, zagotovo ji bo bolj všeč tam, saj ji je že sedaj. In tisto, da ima otrok mamico vedno rad… Ja, ja, odvisno kakšno vzgojo ima punčka pri očetu in kako oče verbalno- z negativnimi pripombami ali pa z mimiko obraza govori o tebi. Moj sin je star 17 let. Redne stike zavrača že nekaj let- baje pri meni nima kaj počet, nima časa in je rajši s prijatelji ali pa v svoji sobi … Do mene ima slab odnos in me pokliče le kadar potrebuje dodatni prevoz na zabavo, kadar potrebuje denar, včasih pride k meni iz šole, ko je lačen in potrebuje prevoz. Gleda TV, skoraj nič ne govori in ko poje, ga moram takoj peljati. Noče z menoj na dopust, pa ga vsa leta vabim. Nobeno leto se ne spomni mojega rojstnega dneva, materinskega dneva…
Ko je šel živeti k očetu ( odločil se je ko je bil star 12 let) je pol leta še prihajal, potem pa se je začelo: vedno neki izgovori, zakaj ne bo prišel. Takoj, ko se je preselil k očetu mu je učni uspeh padel iz prav dobrega na zadostnega in letos ponavlja 1. letnik….
Težko, zelo težko je opazovati svojega otroka, kaj postaja, ko ugotavljaš, da spreminja v brezobzirnega in nesramnega najstnika, še težje je, ko ne moreš sodelovati pri njegovem odraščanju in njegovi vzgoji. Nič ne moreš storiti! In ko greš po cesti in vidiš otroke stare toliko, kot je tvoj otrok…
Oprostite gospe, katere ste zgoraj tolažile Moss, nimate pojma!
Moss bori se za punčko, bori se! In ne verjemi socialnim delavkam! Ko zaključijo primer, nikogar ne briga, kaj je z otrokom in nihče se noče več vpletat, ker imajo preveč dela!
Upam in želim, da nas bo čim manj takšnih mamic, katere bomo vedele, kako je ko otrok gre k očetu!
Pa še to, moški prav uživajo v bojevanju. To je znano od zgodovine do današnjih časov. Tvoj se bojuje s tabo, pa čeprav na plečih in izgovorih otroka. Če bi bil zrel in bi iz srca ljubil otroka, bi mu privoščil vsaj osnovno, kar mu po naravi pripada in to je mamica. Če pa ima tvoja bivša tašča kure in pašnik, naj ji pa malo več zraka omogoči takrat, ko je redno pri njem.
Dve leti si je vzel za čas borbe do zmage, ko mu ne bo treba več plačevati in si bo ego izpolnil še z otrokom, čeprav ga iztrga iz rok mamice. Ko je otrok star 11 let, se počasi začne težji del in oblikuje svoj značaj. Takrat potrebuje mamo, če je le razumna in sprejema različnost in spremembe normalno, da mu stoji vedno ob strani bodreča, razumevajoča, mu kaže pravo in realno pot v življenje.
Danes vzemi zvezek, piši vsa dogajanja, ga še enkrat preberi in redno obiskuj CSD, da bo jasno, da dobro skrbiš za otroka. najaB je 100% točno zapisala. Vse bi bilo v redu, če bi bil otrok z mamo in imel redne stike z očetom.Nihče ne ve, koliko srčne energije je vloženo v otroka, dokler tega ne poizkusi. Denar je zadnje.Če pa ni energije, je vse narobe. Srečno!
Kaj naj rečem,vsem se vam zahvaljujem za besede,sploh pa najiB ,ki me postavlja na realnost.
Prej ko sva bila skupaj ni bilo nikoli časa zanjo,zdaj pa kar naenkrat je,no si ga vzame.Čudno ,kajne,vendar se to dogaja,nekateri se pa še manj menijo za otroke kot pa prej.
Pri meni je obratno.Vendar vem,da največ izvira od tega da me mora izplačati oz. bova še v tožbi,zato vem,da med nama ne bo prijateljskih odnosov.
Rekla pa bom,da nisem z mesta doma,vendar z najlepšega kraja Slovenije.Tako,da pašnikov in polj ne more pogrešati.Živimo pa še zmeraj dovolj blizu z očetom.
Otrok naju ima oba isto rad in ga je ločitev zelo prizadela.Pravi mi ,da je rajši pri meni,vendar kot pravi najaB nikoli ne veš.
Še enkrat vam hvala,ker ste si posvetili čas mojemu problemu in se vam zahvaljujem.
Lep pozdrav.
Ko sem tole brala sem se spomnila na izkušnjo mojega prijatelja. Pred nekaj leti se je ločil od svoje žene, ta pa mu je preprečevala stike z otrokoma, ki sta bila takrat stara 8 in 10 let. Otroke mu je odtujevala, grdo govorila o očetu, tudi njeni starši so ji pri tem pomagali, nafilali so ju z vsemi mogočimi forami – skratka, otroka sta zelo nerada šla k njemu.
Potem pa je nekega dne našel psa, zapuščenega mladička, vsega bolhastega in bolanega. Odnesel ga je domov in obdržal. Ko sta ga tamala dva prvič videla, sta bila čisto iz sebe od veselja. Komaj sta čakala, da se naslednjič spet vidijo. Vozili so psda na sprehode, v naravo,… skrbeli zanj in počasi sta otroka očeta spet vzljubila.
Drugače pa mislim, da je otroku zelo pomembno, koliko se mama ali oče z njim ukvarjata. Vzeti otroka za čez vikend k sebi domov in ga potem postaviti pred TV ter počakati, da mine – je milo rečeno butasto. Tudi starš, pri katerem otrok živi, se mora z otrokom ukvarjati. Danes, je toliko stvari, kamor lahko gremo z otrokom: hribi, morje, narava, shopping, igrišče, lutke, gledališče, športne prireditve, bowling, igralnice, razne delavnice, aquaparki, gardaland, …
Tudi ko gremo na dopust, je treba prisluhnit otrokovim potrebam. Pa fino je, če mu priskrbimo tudi kakšno družbo sovrstnikov. Če bo otroku z nami lepo, bo vedno rad šel z nami.
Mogoče je punčki pri očetu enostavno všeč to, da je tam bolj optimistično ozračje. Mogoče se več ukvarjajo z njo. Tudi če stanujemo v mestu, gremo lahko čez vikend v naravo. V mestu se dogaja še več zanimivih stvari, kot na deželi. Stalno so kakšne prireditve, pa božič in novo leto prihajata,…
Upam, da sem vam dala kakšno idejo, kako pritegniti hčerko k sebi.
Lep pozdrav,
Nik@
moss,
rada bi pristavila še mojo izkušnjo. Starša sta se ločila pri mojih 17-ih in sestrinih 12-ih. Vsi poudarjajo pomen obeh staršev s čimer se strinjam, oba imasta pomembni vlogi, a brez mame ti trda prede. Sama mislim, da se otroci (pa tudi najstniki) ne morejo odločati v svoje dobro, ker so kratkoročno naravnani, gledajo trenutni užitek, zanje je prihodnost (npr. obdobje 5 let) res prihodnost, ne pa nekaj otipljivega, kar se zgodi. Napake iz najstniških let plačujemo zelo dolgo. Po moji izkušnji in tudi pogovorih in opazovanju drugih, očetje niso v tolikšni meri skrbni in pozorni do otroka. Velikokrat ustvarijo okolje brez pritiskov, pogojev, disicipline, navad, kar je seveda otrokom in najstnikom všeč in vsakakor bolj prijetno kot pa omejitve pri mami. Kdo pa ne bi recimo gledal tv, jedel čokolade, se igral s prijatelji…itd. Pravega smisla za vodenje otroka in odgovornost pa moški v veliki meri ne premorejo (izjemam se opravičujem).
Moje mnenje, če se oče noče pogovarjati s tabo o vzgoji vajine hčerke, gre verjetno za borbo moči, ne pa za to, kar je zanjo najboljše. Praviš, da je on odšel in si ustvarja novo družino. Ne razumem zakaj bi bil jezen nate, ko pa gre njemu vse tako od rok.
Samo v primeru, da bi se skupno dogovarjala o vzgoji, vzgledih, disciplini in tudi o vsem lepem v življenju vajine hčerke, dopuščam možnost, da bi bilo dobro za hčerko tudi, če bi živela pri njem.
Vem, da ti bo/je težko, še posebej, ker je on meden do nje in je to privlačno, seveda pa ne moreš negativno govoriti o njem, ker bi jo s tem samo odrinila. Bodi močna in se zavedaj, da otroci potrebujejo in želijo omejitve. Težko bo, če boš sama vztrajala pri tem, on pa ji bo dovolil proste roke. Bori se zanjo, ne glede na vse.
Oprosti za tele moje zmedene misli, mogoče ti pa bodo vseeno kaj koristile
vse dobro