Sama sem zelo “na podnu” ze nekaj casa. KLjub optimizmu imam obcutek, da ne bom nikoli docakala dveh crtic. In me to kar precej mori. pravzaprav imam kar napad tesnobe.
Kaj storite, ce kdaj cutite tako? Kako zlezete ven? (Moza res ne bom spet gnjavila, ga ze itak prevec)

Kaj pa vem? Malo čokolade pojem, pa Bibo (kužiko) pocrkljam, pa malo po štacunah grem, pa kaj za svojo dušo kupim, pa kakšno knjigo preberem …..

Tako!
Tašika

Hja, če ne težim možu (mu prevečkrat), se najprej dobro zjokam – ko sem sama, da možeku ne rabim razlagat, zakaj – pa saj itak ve. Potem pa si rečem, da je treba gledati pozitivno (kljub temu da sem hud pesimist, ampak s treningom gre): najprej si v mislih naštejem, kaj vse imam – pa ne materialne stvari, temveč vrednote npr. predvsem to, da se midva dobro razumeva in se imava rada (ne pozabi, koliko je takih, ki tega nimajo), koliko ljudi, ki me imajo radi in ki jih imam jaz rada, me obkroža, da nama je z možekom čist fajn (beri: nimava drugih bistvenih problemov v življenju) in da če ne bo otroka, se bomo pač nekako navadili na to. Sicer pa tudi zdaj živiva že 10 let sama, pa nama gre dobro. In da je mogoče v življenju še kaj drugega, ne samo tisto, kar si mi tukaj noro želimo… Bova pa potovala in si kaj norega privoščila… No, pa mi je bolje, ampak kaj takega me tudi slučajno ne bi prepričalo, ko sem bila še čisto na začetku, sedaj po 3 letih pa sem se navadila nekako bolj razumsko razmišljati o tem in ne več tako s čustvi (beri: od začetka nisem spala in prejokala vse noči).

In da bi bilo lahko tudi slabše….

Poskusi, mogoče ti bo pomagalo, Andreja1

Ja poznam taksen obcutek. Tudi sama sem bila tako kot. ti, vendar zdaj sem ze boljse. Najprej se zjokaj, noi ne tezi svojemu dragemu, nato pa si dopovej da enkrat bo ze-bos videla da bo.Do takrat pa uzivajta kolikor se da, saj ves, ko pridejo otroci, potem nimas vec toliko casa za sebe, ne mores ven kdaj hoces, ampak…. saj ves, za vsakim dezjem posije sonce. In jaz vem, da enkrat bo tudi nam posijalo sonce, upam, da cimprej.
In ko bo zasijalo sonce, potem se bos tem trenutkom samo se smejala, oz. se jih ne bos niti spomnila vec.
VSEM NAM ZELIM OBILO SRECE

hana

Res je hudo, ampak mine – slej ali prej. Tudi sama se tolažim podobno kot Andreja in sedaj sem vklopila celo nekakšen obrambni mehanizem, in si dopovedujem, da midva v bistvu sploh ne rabiva otrok, da bi nama bilo fajn. Super se razumeva in si stojiva ob strani kadar je potrebno. Ko sva down drug drugemu potoživa in je bolje. Veš, res je bolje nikoli imeti otrok, kot pa da se ne razumeš s partnerjem in če je to cena, da se imava midva lahko tako rada kot se imava, potem sem jo pripravljena plačati. Navsezadnje je le partner tisti, ki ti ostane, otroci pa gredo svojo pot.

Emi jaz upam, da bo tvoj občutek tesnobe in žalosti vsaj popustil, če že ne minil, do tedaj pa en poljubček :))))

Vse kar bi ti svetovala sama,so ti punce že napisale.Mislim pa ,da mi je resnično pomagalo to,da sem si privoščila nekaj,kar sem si že dolgo želela kupiti.Če ne drugo, dan ali dva je bilo res bolje.Npr. najbolj me osrečujejo kaktusi,tako jih imam kar veliko iz “obdobij ivf-jev”,če razumeš,kaj mislim….Naučila sem se veliko o njih ,jih negovati in vzgajati,mož mi je uredil primeren prostor,tako,da se z njimi kar veliko ukvarjam.No in,ker je spet obdobje IVF-ja bo spet kak nov član pri hiši…….Emi nisi sama…..
Katja

Ja, nič, tako kot Tašika jem čokolado. Ampak ne malo čokolade-ogromno! (to je takrat, ko sem res povsem na dnu-npr. zdaj…) Drugače pa se probam zamotit s kolesarjenjem ali pa s pospravljanjem. Takrat je sicer bolje, da sem sama doma, ker vsa penasta letam s sesalcem in krpo po stanovanju, pomaga pa le! Ali pa pojokcam možeku… Punce, držimo se, saj bo…
LP, Jasna

Punce, hvala.
Ni se bolje, ampak – bo, a ne?

Hojla, tudi jaz vedno težje preživljam te down trenutke.

Včeraj sem bila spet totalno sesuta. Prijatelja sta nama povedala, da bosta zibala. Seveda sva bila presrečna zanju, kako tudi ne. A mene je popolnoma strlo, ko mi je pokazala slikico njune male pikice.
Bum! Dragi me je takoj ‘pogruntal’. Približal se mi je in mi rekel, da moram biti močna, da on nima več energije biti močen za oba. Da bova kmalu tudi midva takole veselo naznanjala prihod najinega sončka in vsaka taka novica mi mora dati moč in upanje. Saj bo, je rekel, se nasmehnil, in še pojma nima kako mi je v tistih trenutkih pomagal in me spet postavil nazaj na realna tla.
Na poti domov je dragi nabavil še nekaj video kaset ( seveda same komedije) in ko sva prišla domov, sva iz predala vzela slikico najine pikice ( ki bi jo sedaj nosila že osmi mesec), se odločila, da bova kmalu domov prinesla še eno takšno slikico in potem se prepustila komedijam in solzam smeha.

Moram priznati, da imam ogromno srečo, da mi dragi tako zelo stoji ob strani, kadar sem zares down.
Smeh lahko prekrije še tako veliko žalost. Sprva se je težko nasmehniti, a ko padeš noter je hitro bolje !!!! Poskusita !

Lp, alenka
Sorry, ker sem bila tako dooooooooooolga

Pozdravljena, Emi

Tudi jaz sem ena izmed tistih, ki si želi še enega otročička že skoraj tri leta!!!
Moram reči, da tudi mene še vedno zlomi pred menstruacijo. Takrat se tolažim,
da bo kmalu “le-te” konec in prišo bo novo obdobje… Skušam se čim bolj zamotiti, grem v trgovino, grem na tenis, sedaj razmišljam, da bi se vpisala k jogi…
Zdravnik mi je rekel, da bo uspelo sigurno takrat, ko si bom najmanj mislila. Priznati pa moram, da se notranje nikakor ne morem umiriti in “izklukati” to željo, misel….Ampak, ko berem te zanimive stvari vsaj vidim, da nisem edina, sama.
Kajti včasih se že prav obtožujem, da z menoj ni več vse vredu (psihično), sem skratka s tem že preveč obsedena….

Vsem skupaj želim lepe misli in uresničitev le-teh!!!!

Pozdravljene vse skupaj!

Ta obcutek “down” tudi jaz dobro poznam – ze skoraj 4 leta. Se mi pa zdi, da se ti obcutki v mesecu kar menjajo. Najprej sem cisto potrta, ko vidim, da zopet ni nic, potem se zacnem tolaziti, da mogoce bo pa naslednji mesec, potem pride zopet obcutek, da pa morda nikoli nic ne bo. In tako iz meseca v mesec…. Tudi jaz sem vesela, da imam vsaj partnerja, s katerim se razumem – ceprav se mi zdi, da ce se razumes s partnerjem, potem si pa na taksen nacin kaznovan, da pac ne mores imeti otrok, ker vse pa res ne sme stimati, ali kako je to?

No upam, da nisem prevec crnogleda. Moramo pa verjeti, da nekega dne bomo pa tudi mi srecne mamice. Ker edino upanje nas lahko drzi pokonci.

Lep pozdrav!

Tasa

Oj, Tasi

Katere preglede pa si že opravila do sedaj?? Si imela Klomifen? Oprosti, če te preveč sprašujem. Jaz namreč čakam na drugega otročička tudi skoraj tri leta
in ne vem več kaj sroriti. Želja se mi zdi, je pa iz meseca v mesec večja.

by,by

Hojla,

Jaz sem imela naslednje posege:
– histeroskopija (ker sem imela 2 spontana splava, baje zaradi pregrade v maternici)
– veliko ultrazvokov
– HSG (mislim, da se tako napise – to je slikanje jajcevodov)
– naslednji mesec pa me caka laparoskopija

Jemala pa sem tudi Klomifen, vendar sem ga prekinila, ker so me jajcniki boleli.
To so vse preiskave, ki sem jih imela. Vendar pri meni niso delali preiskav na zacetku, ker sem dvakrat zanosila brez tezav, potem splavila, po histeroskopiji pa nisem vec zanosila.

Pozdrav,
Tasa

Hvala za tako hiter in izčrpen odgovor. Pri srcu mi je kar toplo, ko se lahko z nekom pogovarjam tudi stvari, ki jih sicer ne moreš povedati vsakomur!
Želim ti dobre izvide in veliko uspehov na to temo!!!
Jaz pa ne vem kaj storiti. Ali naj grem k mojemu ginekologu, ali naj pustim vse skupaj pri miru. Ti povem, da bi še najraje šla k eni vedeževalki, da vidim če imam
sploh upanje… Naj ti povem, da sem tudi jaz do sedaj opravila HSG (slikanje jajcevoda), to je pa tudi vse. Drži se!!!

Vsem skupaj lep pozdrav in veliko poguma!

Drage moje ženske
Tudi jaz predobro vem kakšen občutek je, če imaš down. Jaz sem ga imela natanko 10. let. Mislila sem, da me bo pobralo tako hudo mi je bilo. In še nato se nakopičijo ginekološke težave in še težje je bilo. Po porodu sem zbolela zelo hudo na ginekoloških stvareh tako, da sem bila več v bolnišnici kot doma. Moj drugi dom je bila bolnišnica. Iz bolnišnice pridem domov za 3. dni nato spet težave in nazaj tako, da sem bila potujoča od doma, do bolnišnice. GROZA….. Tega ne bom mogla nikoli nikomur povedati moje nekdanje težave, ker nikoli ne znam povedati oz. opisati kako je vse bilo. Naj bolj srce se mi je trgalo, ko sem poklicala iz bolnišnice domov, da vidim kako moja zlata hčerkica, ki je bila takrat še zelo majhna. Nikoli ne bom pozabila, ko sem poklicala domov eden dan pred op. sem govorila z hčerkico in mi je po tel. dobesedno povedala tako: Mamica kdaj boš prišla domov mi narediti puding. Takrat srce mi je pokalo knedla se mi je naredila v grlu nisem ji nič odgovorila, ker nisem mogla govoriti samo sem slušalko spustila in odšla v bolniško sobo, in sem samo jokala in jokala tako hudo mi je bilo. Ko se tega še danes spomnem se začnem jokati. Koliko je tudi moja hčera pretrpela brez mene, ko sem bila v bolnišnici je pa drugače bila zelo navezana name. Zato ji tudi danes nudim vse kar lahko. Ravno včeraj sva šle malo po nakupih za našega novega člana družine, ki na začetek decembra bo prišel na svet. Hčeri dovolim, da ona izbere kakšen pajacek ali kaj drugega za oblečti za našega malčka. Hočem ji dopovedati, da jo imam rada kot tega sončka, ki ga nosim sedaj pod mojim srcem. Hočem ji dokazati, da mi veliko pomeni v življenju in naj vidi oz, da se ne počuti manj vredno. Tako, da je zelo vesela, ker bo dobila brateca in je srečna, ker ji dovolim, da ona izbira oblačilca in še kaj drugega pa še dodatno kupim še njej. Tako drage moje ženske trpljenje je groza ampak po dežju vedno posije sonce kot je meni. Zato vsem vam ženskam želim, da imate otrok toliko kolikor si zaželite. Naj vam sonce sreče vedno sije.
Vsaki želim veliko sreče v življenju z družinami.
Lep dan še naprej
Doroteja

P.S. Malo mi je lažje, ko po tako dolgem času sem vam lahko napisala o mojih težavah glede zdravja ginekologije. Zato nikoli in nikdar ne privoščim nobeni trpljenja kot sem trpela jaz. Vsaki želim vso srečo.