Moja veza z MOM je trajala vse skupaj dobra 3 leta, v tem času sem ga velikokrat vzela nazaj in krog se je ponovil. Piko na i mi je predstavljajo dejstvo, da si ponovno išče novo žrtev, s katero sva se sicer poznali, le on tega ni vedel. Tukaj sem lahko potegnila črto, teh žensk niti šteti več ne znam, mu spakirala cunje in čao. Od tega je nekaj časa, največja najina off doba, prvič mu niti ne odgovarjam, niti me ne zanima, kaj se z njim dogaja. Pa tudi, če ima težnje po samomoru, kot mi je tolikokrat podvrgel kot njegov način manipuliranja, me ne gane. Veliko sem prebirala o tem, kako funkcionirajo, zdaj je pa čas, da se posvetim sebi. Nekako še iščem lekcijo, ki bi mi naj ta izkušnja z njim prinesla. Zakaj sem vztrajala ob njem, ga jemala nazaj, kljub nasilju, alkoholu, drugim ženskam. Kljub dejstvu, da ga ne ljubim več? Kaj je tisto, ki je v mojem otroštvu manjkalo, da nisem prekinila vseh stikov z njim že ob prvem njegovem agrasivnem dejanju, že ob prvi drugi ženski, ob prvem udarcu? Prvič, ko si je od mene sposodil denar in mi ga ni vrnil? V trenutku, ko sem izvedela, da odrašča oz je v družini alkoholikov, da tudi sam pije, da je nasilen do svoje mame? Da je bil nasilen do bivših punc? Ob prvi njegovi laži? Moje otroštvo je bilo solidno, s starši se kljub njuni ločitvi super razumemo, tudi starša sta še sedaj prijatelja. Nisem imela blaznega pomanjkanja ljubezni, oče ni nikoli pil, še manj je kdaj položil roko name ali na mamo. Skratka nič takega, da bi imela mojo otroško dušico ranjeno do te mere, da sem si dovolila tak odnos in to ne enkrat.

Kakšne lekcije ste ve dobila z podobnimi izkušnjami?

super, da si se ga rešila. Odgovore, ki si jih postavljaš, boš morala poiskati sama. So pa dobra vprašanja, ti le povrtaj po sebi.
Jaz imam odkrito povedano lekcij za eno življenje dovolj. Ker mi vzamejo toliko energije in časa, da mi je eno življenje premalo za vse kar bi rada naredila. Najtežje pa mi je še vedno takoj postaviti mejo, ne pa najprej pol leta cincati, saj mogoče pa ni tako slabo kot sem mislila, pa revež je imel travmatično otroštvo, ne morem ga prizadeti in ostala dušebrižniška sranja. Težko mi je, se takoj ustaviti, postaviti dodatna vprašanja, sprejeti lastno odločitev in ne kloniti pred mnenjem drugih.

Morala bi se ločiti od njega, ko je prvič dvignil roko name, ko me je metal iz avta, iz stanovanja, me varal itd. Pa me očitno ni nič od tega streznilo. Po mnogih letih in odraslih otrokih mi je en dan kliknilo, da tako pa ne mislim več živeti, ker je samo slabše. Seveda me je moral še enkrat udarit , doživela paničen napad in potem sem zbrala pogum in se ločila. Še vedno mi je hudo in se sprašujem zakaj sem to prenašala, sem prizadeta, užaljena, osramočena, ponižana in le paočasi se postavljam na svoje noge. Zaradi psihičnega nasilja sem imela težave s spanjem in stresno urinsko inkontinenci . Že eno leto po ločitvi sta obe težavi izginili, brez zdravljenja.