kaj sploh je dober zakon
spoštovani
izjemno cenim vaše znanje, ogromno se naučim v vaših odgovorih.zastavila bi vam kratko,verjetno težko vprašanje.kakšna je dobra zveza?namreč,če rečemo,da se mata oba fajn,verjetno ta odgovor ni pravilen,saj se imata zakonca v “Kdo se boji Virginie Wolf” skupaj tudi fajn,saj eden brez drugega ne moreta funkcionirata,pa čeprav počasi ubijata drug drugega,pa vseeno v svoji uničevalski igri uživata.
namreč,mnogo ločencev,ki so se nato ponovno vezali,ugotavlja,da bi bilo (malce karikirano) “čisto vseeno,če bi kar pri prvem ostali”.
pri mladem paru z družino (tudi mi2) je toliko enih stvari – služba,otroci,gospodinjstvo,finance,dan pa ima 24 ur.potem,vsak prinese še svoj nahrbtnik iz primarne družine,na trenutke govorimo prav različne,tuje jezike in bi potrebovali podnapise.potem so tu še starši partnerja in tvoji lastni starši.toliko stvari za uskladiti,za “furati”. če bereš knjigo “družine in kako v njih preživeti” (močno priporočam vsem) itak ugotoviš,da si se zaljubil v svojega partneja verjetno zaradi nekih podobnih skupnih, a nezavednih mehanizmov (neke skupne patologije”).
ali ni mnogo razočaranj ravno zaradi prevelikih pričakovanj?ali bi moral človek malce spustiti kriterije in kmalu bi se počutil mnogo srečnejšega?
oprostite,ker govorim tako nasplošno,saj sem v prvi osebi na tem forumu že pisala,tako da se ne “skrivam” za temi vprašanji,ampak so se mi res prav spontano porodila,in bi se za odgovor že vnaprej prijazno zahvalila.
Lepo pozdravljeni!
Še leto dni nazaj bi vam na ta odgovor tudi sama odgovorila teoretično. Zakaj vam to pišem, ker je odnos rast, kjer spoznavaš drug drugega, je prostor, kjer se počutiš varno in sprejeto. Vendar je za to potrebno prehoditi določene korake, obiskati kakšno terapijo, delavnico, se veliko pogovarjati, predvsem pa vztrajati.
Dober odnos, je odnos, kjer v odnosu ob sebi ugledaš tudi drugega, njegovo stisko in njegov svet. Kjer tvoj svet ni več tako močno zaseden s samim seboj in stisko, ki jo nosiš v nahrptniku. Je prostor, kjer nisi več sam, kjer več ne pričakuješ samo zase, da te bo partner začutil, razumel, objel, temveč si to sposoben dati, ob tem pa ohraniš sebe. Ko ti postane jasno, kaj pomeni stavek, potrebujem te, ker te ljubim, ne ljubim te, ker te potrebujem. Prvi odraža stanje zrelega odnosa, stika, občutka varnosti in ljubezni. Ko lahko drugemu daš svoj svet in veš, da ne boš zavrnjen. Drugi odraža stanje odvisnosti in otroških pričakovanj. Je nahrbtnik, ki ga nosiš s seboj.
Veliko sreče v zakonu, vztrajnosti in sočutja vama želim.
Sabina Stanovnik
spec. zakonske in družinske terapije
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
030/333-009
[email protected]
Ta prehod je najtežji, zato vztajajte
Tudi jaz bi se opredelil do tega(vprašanja, teme, ipd …) tako, da ne gre za “zakon”, ampak odnos. Dober odnos je tisti v katerem se dobro počutimo. Če se dobro počutimo, je to vredu, če se ne, potem pač ni vredu. Kako v nekem odnosu vemo, ali je vredno ali ne, je pač stvar vsakega posameznika. Izbiri se žal ne moremo odreči, z njo povezano odgovornostjo pa tudi ne. Če je v nekem odnosu vredno vztrajati ali ne, je stvar vsakega posameznika. Kaj je tem oziru vredu in kaj ne – kaj si mi mislimo o tem – je(upam, da boš to nekoč spoznala) popolnoma irelevantno.
Marsikaj bi bilo drugače – enostavno bi se pogovarjali drugače in o drugačnih rečeh, celo razmišljali bi drugače – če bi več ljudi bilo usmerjenih k Biti, namesto k Imeti.
kaj pa je to . ko sem z mojo partnerko skupaj sem najsrečnejši človek na svetu. pa naj si gre da delava kaj skupaj ali greva kam ali karkoli. enako je ona srečna. ko sva pa med tednom ločena tistih nekaj ur kolikor traja služba in podobno ,potem nastopi pri obema zelo neprijeten občutek. nekaj manjka.imam občutek da sem takrat kot otrok ,ki bi nekaj rad pa ne dobi. enostavno bi rada bila skupaj 24 ur na dan. ne moreva se tega rešit. zelo nadležni občutki. ko sva ločena sva po ves dan kolikor delo dovoli na telefonu.
to sem napisal zato ker tukaj govorite o dobrem zakonu
Ne vem če je to dober zakon blue24.
Prej bi rekla, da sta nesamostojni osebnosti. V dobrem zakonu imamo dve zreli osebnosti, ki sta tudi samostojni in ko sta ločeni (ko nista fizično skupaj) čutita medsebojno povezanost in sta mirni prav zaradi tega, ker čutita to vez. Dobri pari ti lahko povedo, da se ta vez čuti globoko in mirno tudi če so vsak na drugem koncu sveta – ko si z nekom povezan v srcu ne čutiš ločitve, četudi nisi nujno ves čas z njim. V kolikor zakonca te vezi ne čutita (ne mislim vaju) – če se sploh ne čutita na tak način povezana to ni dober zakon, s tem da teh zakonov brez tega je veliko – le redkim namreč uspe res najti sorodno dušo, kajti če te sorodnosti ni, se ta vez ne rodi. In seveda se ta vez vzpostavi sama od sebe, če je pristna – ni stvar dela na odnosu… jo je pa potrebno znati vzdrževati. Je pa tudi druga pot, da dva razvijeta neke vrste povezanost skozi težave, ki jih skupaj rešujeta, skozi vse kar sta skupaj doživela, skozi otroke, ki so se jima rodili – če se ob tem spoštujeta se rodi vez, a je druge kvalitete, kot tista, ki se vzpostavi med dvema, ki se že na začetku začutita tako blizu – le redki od teh, ki naknadno razvijejo to vez so v odnosu res srečni, ker vsi hrepenimo po pristni povezanosti v srcu… In ko omenjam ta začetek ni mišljena nora zaljubljenost, ki je slepa….
Pri vama pa bi prej rekla, da gre za to, da se dajta naučit zaupat, da sta skupaj četudi sta ločena… ker ti nisi otrok in ona ne tvoja igračka ter obratno… ampak sta samostojni osebnosti, ki če sta zrela bosta ostala skupaj in odnos gradila ter poglabljala – tako da ni take bojazni, kot jo doživljaš ob ločitvi. Pomisli ko bodo otroci – kako bo otroku, če bo očka ves dojenček, ko ne bo mamice 🙂 Čeprav se mi zdi, da sta še precej mlada – potem je pa to tako normalno in uživajta, da sta se našla – mnogi bi dali ogromno za to, da bi lahko bili na vajinem mestu.
Morda še ena prepoznavnost dobrega zakona: radost in sreča na obrazih ter v srcu vseh, ki živijo v tem domu (pri zakoncema in otrocih…), kar čutijo tudi vsi ostali, ki jih obiščejo. Tam je toplo in je mir. Težko govorimo o dobrem zakonu, kjer tega ni… ker lepa srčna povezanost rodi vse kar je v začetku odstavka zapisano, pa čeprav je polno problemov. In ta toplina se dejansko čuti tudi, ko sta zakonca momentalno sprta. Začni morda opazovat kako se počutiš v katerem domu…
Po moje je po eni strani odločilna “varnost” v zakonu, po drugi strani pa “svoboda”…
Odvisnost, pretirana navezanost, nenehno tičanje skupaj, dolgi telefonski pogovori, ko gre za nekaj ur ločenosti….to meni sliči bolj na začetno zaljubljenost in ne neko globoko ljubezen…
Ker če nekoga ljubimo, mu zaupamo in se ob njem počutimo dobro, sproščeno, sprejeto….po drugi strani pa znamo in zmoremo imeti še vsak svoje “življenje”, ki se seveda povezuje s partnerjevim, dopolnjuje….otroci, družina, skupno imetje, skupni prijatelji, hobiji – to je ena popolnost zakona; svoboda in sproščenost, biti v paru pa vendar biti individuum…pa druga…po moje je pa imeti oboje umetnost dobrega zakona…
po eni strani prilagajanje in kompromisi. po drugi biti svoja osebnost, sprejet od partnerja in sprejemati partnerja…sprejeti dobre lastnosti, popravljati slabe pri SEBI in usmerjati partnerja, da dela tudi na sebi in svojih napakah….
Pozornost je tisto, kar iščemo že od rojstva naprej v odnosih…ampak, dojenček joče in so vsi takoj pri njem….ko pa odrastemo, pa skrivamo svojo željo po tem, ne znamo povedati, sram nas je jokati, sram nam je prositi: objemi me, poljubi me, povej mi, da me imaš rad…in seveda ne znamo več niti pokazati…kako radi imamo nekoga…ko enkrat odrastemo, pa je škoda, ker otrok ne potrebuje denarja, da bi mami pokazal, kako rad jo ima, otrok ne potrebuje posebnih oblačil, da bi očku pokazal, kako rad ga ima….odrastli pa smo postali čisto odvisni od “komercialnih” prijemov izkazovanja pozornosti:)…
pri naju vse drugo klapa in materialno in kako drugače. v bistvu sploh ne rabiva prilagajanja eden drugemu. mogoče je tudi zaradi tega takšno zelo čustveno razmerje.saj oba sva zelo produktivna pri delu in tudi doma v družini. ne zanemarjava nobenih posvetnih zadev. samo tako hudičevo težko se nama je ločit ,čeprav samo za pol dneva.vem da to ni v redu ampak kako se normalizirati. res zgleda kot začetna zaljubljenost ampak ne more biti ,ker sva skupaj že dvajset let. začetek je davno minil ampak občutek je res kot na začetku zveze. enostavno noče ugasiti niti za pikico tisti ogenj ,ki je prisoten pri zaljubljenosti.