Kaj še lahko storim?
Zdravo,
Sem v stiski in ne vem kako naprej. S partnerjem sva skupaj skoraj 6 let od tega dve leti in pol živiva skupaj. Problemi so več ali manj ves čas enaki. Vsak meseca ali vsaka dva meseca se zgodi, da si skočiva v lase… navadno zaradi kakšne brez vezne opazke, ki jo kdo od naju izreče. Nazadnje se je to zgodilo prejšnjo soboto. Problem je v tem, da se po vsakem takem malem prepiru ne znava pobotati. Se začneva ignorira in to potem nategujeva do skrajnosti. Zdaj tako živiva eden mimo drugega že 10 dni in tako stanje me ubija! Takoj naslednji dan po prepiru sem se mu še skušala približati a ker moji poskusi niso padli na plodna tal, sem zaradi užaljenosti prenehala. Ko sem dva dni kasneje vprašala kaj bova storila, saj jaz tako nočem in ne želim funkcionirati in da sem jaz že dala impulze, da bi je zdaj poteza na njegovi strani, je vzrojil, da njemu pač ni treba NIČ naredit in da naj kar sama uredim situacijo. To me je zelo prizadelo in sem se umaknila = tudi jaz njega nazaj ignorirala. Potem sem v soboto zopet načela to temo, da bi bilo super, če bi se zmenila, ker jaz tako ne želim funkcionirati. On pa mi je odvrnil, da se on ne bo nič potrudil, da bi bilo boljš, ker ne čuti potrebe (saj sem bila pred tem 4 vikende slabe bolje in mi je stal ob strani), zdaj pa več ne bo nič naredil. Da se je umaknil in situacije in se namerava umakniti tudi iz najinega odnosa. No, to me je pa povsem sesulo. Kako lahko, moški, ki mi je še pred dvema tednoma govoril, da me ljubi in obožuje in z mano načrtoval družino, kar čez noč potegne črto. Povedal je tudi, da se tovrstne situacije dogajajo 1 krat mesečno in da v takem odnosu več ne želi bit, saj so tovrstne situacije zanj več kot očiten znak, da ne skupaj ne funkcionirava in da nima smisla, da še naprej vlečeva to agonijo, saj si on ne želi celo življenje tako živeti. .
Ne vem več kaj naj mu rečem, me je pa ta njegova poteza zelo prizadela in ne vem kaj naj storim.
Vnaprej hvala za odgovor in lp.
Skrajno otročje vedenje, lahko bi rekel da smešno, po drugi strani pa poznano, razumljivo in tudi žalostno. Tako se obnašajo otroci in ja, na žalost tudi veliko odraslih. Vprašati se je potrebno ali se želimo tega obnašanje znebit ali pa se nam zdi primerno in koristno za nek resen odnos.
Tebe verjetno zanima, kaj storiti v tem trenutku, pa vendar to še ne bo rešilo vajinega problema, ki se kar naprej ponavlja. Torej bi bilo potrebno odkrit, zakaj prihaja do tistega v prvi vrsti.
Zakaj so opazke potrebne, kakšne občutke v nekom vzbujajo in ali so resnično tako škodljive, da si morata zaradi njih skočiti v lase, se sovražiti in vse ostalo, kar gre zraven.
Kakšne so torej to opazke in kako se dialog potem razvija naprej? Ali kdaj razmišljata o tem, zakaj dajeta drug drugemu opazke, če pa se ob njih slabo počutita? Razmišljata, kako bi lahko ravnala drugače? Razmišljata o tem, zakaj se ob opazkah tako slabo počutita, da se potem sovražita? Kaj je namen opazke in kako bi lahko ta namen izrazila drugače, bolj spoštljivo?
Tocno to, skrajno otrocje vedenje, z obeh strani. Pravzaprav gre za merjenje moči, ki je itak najbolj destruktivno za odnos. Vse to vem, pa se še vedno zapletam v te bolne igrice. Ne bi rekla, da sem bila nesramna. Njega je bolj zj…to, da nisem jaz poiskala poti do njega. Ker bi jo po njegovo morala, saj mi je on stal ob strani zadnje 4 vikende, ko sem bila po njegovo tecna (kljub temu, da sva se super imela. Sva hodila v hribe, se sankat, smucat, v savno…)… po tem prepiru pa izvem, da sem bil zadnje 4 vikende slabe volje in mi je stal ob strani?? Halo??? Meni se zdi to samo izgovor, da mu ni treba nic naredit, da bi bilo boljse, pac prelaganje odgovornosti na drugega. Saj ne recem, velikokrat ko sva se skregala, je prvi pristopil in popravil nastalo situacijo. Zdaj pa je ocitno to sodu zbilo dno, ker se je odlocil, da bo odsel…:(
Mogoče je res vse, kar si napisala o njemu, vendar pa je navadno (po moje vedno) tako, da je partner le tvoje zrcalo. Ne moreš spremenit njega, lahko pa pogledaš, kaj lahko spremeniš pri sebi. In on, lahko stori enako, če se mu zdi vredno. Seveda pa to ni preprosto delo, zato lahko to nekomu zazdi tako zelo težko, da želi oditi iz tega ven, stran. Mislim, da te ob enem na nek način le izsiljuje, ker drugače pač ne zna. Vendar to še ne pomeni, da tega ne misli resno. Tako je bil naučen v otroštvu in tako se obnaša še vedno. To je hkrati tudi njegov klic na pomoč, čeprav zelo “tih”, saj je več kot očitno, da ga ne slišiš in za to je tudi sam odgovoren. Naj pove jasno in glasno, kaj želi.
Ne moreš dobit kar enega čudežnega nasveta, ki bo rešil vajino situacijo, ker človeški odnosi so lahko zelo zapletena stvar, hkrati pa precej preprosta, če jih razumeš.
V tem primeru se lahko kvečjemu pokesaš, pokažeš mu lahko, da veš kako se počuti, nikakor pa mu ne smeš dovolit, da te na tak način še naprej izsiljuje. Pokazat mu moraš tudi na njegovo nepravilno vedenje in pogovoriti bi se morala o tem, kako bi bilo prav.
Predlagam tudi kak članek v katerem bi moral vsak poiskati najprej sebe, svojo vlogo in razmisliti, ali bi lahko kaj spremenili v svojem vedenju, brez da bi pri tem pohodili svoje občutke. Seveda pa je potrebno svoje občutke najprej razumeti. Pogosto nam namreč partner ne želi nič slabega, ampak smo že mi sami povzročili, da se je odzval tako obrambno. Če pri sebi ne opazimo vedenja, s katerim vzpodbudimo partnerja, da se do nas začne nespoštljivo obnašat, se nam seveda lahko vedno zdi, da je le partner čuden in da nas on nima rad, kljub temu, da mi njega imamo. In potem se seveda odzovemo obrambno nazaj, saj ne vidimo razloga za njegovo vedenje. Vedno, ko se partner odzove obrambno, napadalno, skratka nespoštljivo, bi se morali ustavit in se vprašat, kaj smo v resnici povzročili s svojimi besedami, dejanji, kako bi se mi počutili, če bi partner nam storil isto…
Vidva SKUPAJ ne funkcionirata dobro in to je več kot očitno. Lahko da sta, posamično gledano, oba v redu, a eden v drugem vzbujata veliko negativnih občutkov. Vprašati se je treba zakaj, kaj neki se je zgodilo, spremnilo v vajinem odnosu. Je tovrstno sproščanje negativne energije samo ventil s katerim rešujeta druge probleme? Imata resnejše težave v vajini zvezi? V spolnosti vse štima? Imata druge težave, s katerimi se spopadata, stres v službi, študijski problemi, brezposelnost, …?
Poskušajta se pogovorit o tem. Če imata trenutno kakšne kritične življenjske trenutke, se pogovarjajta o teh težavah, saj lahko te zelo vplivajo na vajin ljubezenski odnos. Če vse ostalo štima, se pogovorita izključno o vajinem odnosu in tem zakaj počneta, kar počneta, zakaj prihaja do tega in kaj lahko naredita, da se v bodoče temu izogneta. Samokontrola je pomembna.
Če drugače ne gre, pa v skrajni sili razmišljaj tudi o prekinitvi takšnega odnosa. Ko se pojavi nasilje v odnosu, običajno ne gre za enkraten dogodek,ampak nekaj, kar je samo čakalo, da izbruhne. To je potem težko zajeziti. Običajno se le še stopnjuje.
Dejstvo je, da človeka v resnici spoznamo šele ko nekaj let z njim živimo pod skupno streho. Zgolj videvanje s punco ali fantom in tiste variante da eden pri drugem občasno prespita, gresta skupaj na morje, se ne morejo primerjat s skupnim življenjem. Tudi sicer par potrebuje kar nekaj let, običajno govorimo o obdobju nad 3 leti, da se bolje spoznata, ugotovita ali sta ali nista v resnici sposobna živet skupaj.
Težave v odnosu enkrat mesečno pa bi bilo možno pripisat tudi ženski razdražljivosti v obdobju pms-a. In to mislim povsem resno! Ne pomeni to, da je ženska kriva za vse, običajno pa je takrat manj “tolerantna”. Razmisli tudi o tem in se posvetuj s svojo osebno zdravnico ali ginekologinjo, mogoče ti lahko svetuje uporabo kakšnih zeliščnih tablet, pitje čaja ali kaj podobnega. Morda se sliši smešno, a veliko parov je imelo težave v odnosu tudi zaradi tega.