Kaj se dogaja, kaj to pomeni?
Mogoče prva intimna oziroma malo bolj resna “preizkušnja” po zadnji resni zvezi? Mogoče ti godijo predvsem poljubi, dotiki, ne pa oseba kot taka oziroma te oseba kot taka ne zanima in privlači toliko kot tisto kar od nje dobivaš. Želim rečt, da morda nimaš dovolj močne želje tega dajati, kar dobivaš, vsaj ne njej.
Marko verjetno je res tako, kot si napisal! Da mi je dejansko všeč, ko se z žensko poljubljam, objemam itd… Mislim, da imam podzavestno še vedno bivšo vezo, čeprav se mi zdi, da sem jo že prebolel. Res je težko. Sploh ne vem, ali naj se še dobim?! Verjetno bo ostalo tako kot je, ona je zaljubljena do ušes… In mi je res škoda njenih čustev.
Človek po neki boleči preizkušnji in dalj časa trajajoči odsotnosti neke intime lahko postane zelo previden s svojimi občutji. To pomeni, da se veliko sprašuje, veliko dvomi. Sploh ni nujno, da oseba ni prava. Čisto možno je, da smo mi sami še preveč ranjljivi in si sploh nismo izbrali osebe zato, ker bi nam bila všeč, ampak bolj zato, ker je bila priložnost, da se spet skušamo z nekom zbližat.
Včasih si s tem le dokažemo, da si še vedno upamo, da semo še vedno zaželjeni in potem lahko bolj pogumno in pravilno izberemo, ko začutimo, da smo spet pripravljeni ljubiti.
Menim pa, da si do nje bil pošten. To, da se je ona zaljubila, je tudi njena odgovornost. Nisi je zavajal, bil si samo nesiguren. Tako se vsaj zdi. V kolikor se je zaljubila, bo seveda razočarana, ampak to je njena šola, ne tvoja.
Vidiš, jaz imam na nek način podobno zgodbo, le da sem na strani te tvoje punce in mi ni jasno, kaj se dogaja v glavi tega mojega moškega. Moja zgodba je nekako takole: Za nekoga sem se precej ogrela, najverjetneje celo zaljubila. Poznava se nekaj mesecev, sicer bolj redko vidiva, sva pa v rednih stikih. On pravi, da ni zaljubljen, da me ima rad kot prijateljico, ampak ne običajno prijateljico, vendar nekaj več, pa hkrati ne more govoriti o ljubezni. Ne razumem prav tega, kaj bi naj to pomenilo. Jaz mu samo prijateljica ne morem biti oz. ostati, vsaj zaenkrat ne, kaj več pa tudi ne vem, če ima smisel čakati in vztrajati, ker se bojim, da mi bo kasneje še težje oditi. On želi, da ostaneva v takšnih stikih naprej. Se sploh lahko kasneje razvije kakšna ljubezen, zaljubljenost? Mogoče napačno razmišljam, ampak nekako sem mnenja, da se zaljubljenost razvije takoj, vsaj zaljubljubljenost ter s tem želja po druženju s to osebo iz česar se sploh lahko razvije ljubezen. Za razliko od tebe se on niti ne želi veliko družiti, le držati stike, pravi da ne ve kaj mu je, da ima nekakšno blokado. Oba sva tudi starejša, nad 30, tako da ne gre za kakšne mladostniške fore. Seksala sva že, ampak zagotovo ne cilja samo na to. Včasih mi reče, da me pogreša, čeprav ne naredi veliko v tej smeri, da bi bila več skupaj, druživa se zelo malo, večinoma gre za telefonske pogovore ali če se kje srečava. Rad sicer drži stike z mano, ne naredi pa nikoli kakšnega koraka naprej. Rekel je, da je to zaenkrat vse kar mi lahko da, mogoče sem rahlo neučakana, ampak vseeno me muči, da bom igrala to igro, se še bolj zagrela in zaljubila, kasneje pa odšla iz tega z zlomljenim srcem, ker še vedno ne bo zmogel dati več od sebe do mene ali pa mi bo lepega dne predstavil svojo novo ljubezen, saj pravi, da nimava nikakršnih obveznosti eden do drugega in da tudi on meni ne želi biti nikakršna ovira. Ljubezen je tako zakomplicirana stvar… ne vem, kaj naredi, niti ne vem kaj naj jaz naredim, ko sem v nasprotni situaciji od tebe. Najbolje je najverjetneje, da poslušamo le svoje občutke in naredimo, kar mislimo, da je za nas in vse okoli sebe najbolj prav.
Vidiš, vse to tudi on meni reče, da sem super oseba, ampak ne more pa se zaljubiti. Da mu trenutno na nekakšen način tudi ustreza, da ni resno vezan. Naj ti povem, da pri nama je tako že nekaj mesecev, pa še ni spremembe, še vedno je enako in verjetno bo enako ostalo tudi pri vama, če se bo tako nadaljevalo. Meni je manj mučno, ker se midva v bistvu ne vidiva veliko in druživa. Jaz ne vem, kaj se s s teboj dogaja v tebi, zakaj ne najdeš tega. Če si ti kljub temu želiš biti s to osebo in ti je super, se bi lahko videl z njo, potem morda nadaljujta počasneje. Omejita videvanje, seveda, če se bo ona s tem strinjala, ker njej bo verjetno to zelo težko sprejeti, zakaj takšna čustva niso obojestranska in se bo ves čas spraševala, če bo kaj iz tega ali ne. Težko se sprostiš v takšnem razmerju.
Po moji prvi izkušnji to ne drži. Pri meni se je zaljuljenost takrat razvila šele po več mesečnem druženju. In oseba mi na začetku sploh ni bila vizualno nič posebnega. Seveda pa mora obstajati obojestranska želja po druženju. Pri nama je bila, zaljubljenost se je razvila šele, ko sva si po tako dolgem času priznala čustva. Če so pa pri tej izkušnji pomembne starost in pretekle izkušnje nekoga, pa ne vem. Vpliva lahko marsikaj, pa se nam niti sanja ne, da vpliva. Želel sem samo delit izkušnjo, ki kaže na to, da se zaljubljenost v določenih pogojih lahko razvije tudi čez čas.
Mislim, da so pri tem pomembna tudi pričakovanja. Včasih pričakujemo preveč ali pa smo neučakani, se ne znamo preprosto družiti z nekom zato, ker nam je z njim lepo, ampak želimo neka posebna čustva, kot bi jih želeli priklicati na silo.
Ne vem Marko, mogoče sem res neučakana, ampak težko je, ko imaš do nekoga čustva, ki si ne vzame ene ure na teden, da jo s teboj preživi. Bili so večinoma pogovori, pa sem to sprejela, ker je tako želel, po dveh mesecih pa sem vprašala, če to kam sploh pelje in zakaj nima želje, da se večkrat vidiva, pa je rekel, da pritiskam, naj ne hitim. Takrat sem se potem umaknila. Potem se je spet vse začelo, sem spet po dveh mesecih vprašala, kako je sedaj, pa spet nekaj razlaga o tem, da me ima rad, vendar kot prijateljico. Igrala sva le po njegovih pravilih, nisem želela vsiljevati svojih, saj sem tako sprejela na začetku. Zadnjič mi je napisal sporočilo, da me ima rad, potem to obrnil drugi dan, da je mislil, kot prijateljico. Ne vem, kaj se mu dogaja v glavi. Zadnje čase že dobivam občutek, da mu je všeč moja pozornost, ne vem, jaz njemu trenutno takšna prijateljica ne morem biti, kot želi on in ne razumem, zakaj mi napiše, da me ima rad ali da me pogreša, če potem samo ob teh besedah obstane, ko kip. Ne vem, minilo je že več mesecev, še vedno je enako. Na čase imam občutek, da naredi korak, ko se mu zdi, da se malo umaknem, samo takšnih iger se ne moreva iti. Njegovih obrazložitev v bistvu velikokrat sploh ne razumem, ker jih menda še sam ne, vem samo to, da ljubezen ni. Lahko sva prijatelja, vendar trenutno potrebujem umik, da lahko zadiham. Po moje ima podobne občutke, kot avtor tega prispevka, vendar se ta trudi in sprašuje, on pa vseeno, sicer hvala bogu, sicer bi se še bolj navezala, drži nazaj.
Ljubezen gotovo ni! Ljubezen, če se bo, se bo razvila šele čez leto, dve ali več let skupnega življenja. To, kar ti iščeš, je zaljubljenost. Zaljubljenost pa ni pogoj, da dva zgradita ljubezenski odnos. Zaljubljenost je lahko toliko bolj blaga, če je človek že imel kakšno “bolečo” izkušnjo za seboj. To je v naravi človeka, da je potem previdnejši, zato mogoče res pričakuješ preveč. Mogoče si on tvoje družbe celo bolj želi, kot ti njegove, le da ima za sabo drugačne izkušnje in je zato toliko bolj previden. Mogoče se mu je zgodilo, da je že katera bila na začetku tako zelo navdušena zanj, pa se je potem kmalu naveličala. Mogoče je pa seveda tudi, da sploh ne želi imeti s teboj karkoli resnega, vendar če ne boš bolj potrpežljiva, tega morda ne boš nikoli izvedela.
Vedno je tako, da če želita dva hoditi skupaj v hrib, mora hitrejši ubrati tempo počasnejšega, sicer bo počasnejši omagal. Vedno pa imaš možnost iti naprej sama, brez njega. Odločitev je tvoja.
Jaz vem le to, da sem pri svoji zadnji izkušnji bil prav tako neučakan in sem imel občutek, da igrava njeno igro. Ampak, kako drugače niti ni šlo. Danes mi ni žal, razumem, zakaj je bilo tako in vem, da nisva igrala le njeno igro (kot se mi je zdelo), ampak sva se prilagajala drug drugemu. Oba sva tvegala enako, ne glede na to, da se je meni zdelo, da ona cinca, njej pa se je zdelo, da hitim.
Točno tako, jaz verjetno iščem zaljubljenost. Ne vem, pogrešam vse te metuljčke in veselje ter vso to kemijo, ki takrat nori med dvema. Sem malo razmišljala, da morda res ni vsa fora nekega odnosa v tem. Do sedaj, po zadnji dolgi resni zvezi sem imela dve takšni kratki vezici in obe sta po zaljubljenosti razpadli. Podal si mi zanimiv odgovor, ki mi je mogoče kar malo odprl oči, sploh o zaljubljenosti ter ljubezni in vsem tem. Sedaj je verjetno res na meni ali bom tvegala ali odšla. Ker sem že po naravi takšna, da nikakor ne upam tvegati, se verjetno tukaj to odlično odraža. Tako kot si ti meni sedaj razložil, je tudi on meni poskušal, le rekel, da je v takšni fazi življenja, ko trenutno ne more nuditi vsega kar resna zveza zahteva in naj malo počakam. Zagotovo me ne izkorišča za seks, v to ne dvomim, ker ga ni. So samo besede naklonjenosti, ki se nikamor ne razvijejo v dejanja (saj se skoraj nič ne vidiva) in tega nisem razumela, niti ne razumem, ker v takšnem stanju sama še nisem bila. Tudi z drugimi ženskami se ne dobiva.
Povsod drugod na forumu sem dobila popolnoma druge odgovore, naj takoj prekinem in zbežim, ker se nikoli ne bo zaljubil v mene, ko bo našel pravo, pa mene odpikal, tudi na ljubezenskih nasvetih, sama pa tudi cincam, v katero smer se naj obrnem, jezno, odločno odkorakam, pa ga imam za izkoriščevalca pozornosti (kot mi en glas govori, da je) ali ostanem in se grem naprej to igro, zraven živim pa kakorkoli se bo že razvila. Mogoče malo nazaj potegnem čustva, pa bo tudi meni lažje, čeprav vsakič ko se javi, se v meni zbudi neko določeno hrepenenje, ki ga težko nadziram. Veliko lažje mi je oditi, kot ostati, ker bom morala veliko bolj kontrolirati svojo nepotrpežljivost, vložiti v vse skupaj precej truda, če pa bom odšla bo po nekaj tednih vse skupaj za mano. Bojim se tudi, če nazaj potegnem čustva, jih nikoli več ne bom mogla dati v takšni meri ali pa jih bom do njega popolnoma izgubila. Sicer pa verjetno s tem tudi on tvega.
Se opravičujem avtorju te zgodbe, da svojo navlako sem vlečem, ampak mislim, da si tudi ti dobil nekaj odličnih smernic.
Seveda, vsa mnenja so dobrodošla. To je res težka situacija. Sedaj, ko vse ve kaj “čutim” do nje. Je zagotovo prizadeta, ker je mislila, da so čustva iz moje strani. Meni je hudo, zakaj se mora to dogajati?! Zakaj ni tako kot včasih, ko sem bil zaljubljen, skakal od sreče. Sedaj pa tega ni več… Vem kriva je prejšna veza, ki me je tako močno prizadela. Po telefonu sva govorila skoraj 1 uro brez težav, se smejala, obujala kje sva že vse bila. Me je vprašala, če se dobiva?! Sem ji potrdil, da bi se z veseljem dobil. Ker pri njej mi ni hudo, mi je zelo prijetno. Sem jo pa tudi opozoril, da če bo lahko šla tako “sproščeno” oz. da ji ne bo hudo. Poljuba si bo zaželela in tudi objema, to že vnaprej vem… Mi je rekla, da rajši vidi da to naredim iz srca oz. čustev. Ne pa zato, ker pač “moram” pod nekakšno prisilo. (poljub, objem itd.) Hmmm… Meni je na splošno lepo objeti dekle in ji dati poljub… Tukaj res ne vem, kaj se dogaja.
Bodita nekaj časa le prijatelja, videvajta redkeje in bosta videla kako se bo razvilo. Ona ima dve možnosti, ali pristane ali gre, ti pa tudi tvegaš, da jo izgubiš, ampak tako pač je, ne smeš biti egoist. Če bosta tako nadaljevala bo ona začela pritiskati, kje so čustva, ti pa se boš umikal. Na koncu se lahko samo grdo skregata. Nekako tako se dogovorita. Vedno ni vse najlažje.
To bi bila še najboljša opcija… Prijatelja? Hmmm, prav zares prijatelja bova težko, ker ona goji čustva do mene, in to ja ta problem. No edino, če se bo stvar obrnila drugače. To bomo videli. Tukaj je pa še nekaj, dejansko se mi smili, ker si želi da ji vračam ta čustva, ljubezen… Sam pa tega nisem zmožen, ker jih nimam. Potem, ko pride do objema in poljuba. Sedaj sploh ne bo vedela ali je to to ali ni to to? Lahko pa da jih celo imam, pa tega ne vem?!
Moja prva izkušnja je pa takšna, da če mi ona ni bila privlačna, se z njo sploh nisem ukvarjal, posledično tudi nisem imel volje po druženju. Neka privlačnost mora biti, vse ostalo je rinjenje z glavo skozi zid.
Nasvet: skenslaj ga. Da si niti ene ure na teden ne vzame zate ter da na vsaka dva meseca razrešujeta vprašanje, pri čem sta… Če bi njemu bilo do tebe, bi si že zdavnaj vzel čas zate, pa tudi videvala bi se kaj več kot le 1 uro tedensko. Resno, ni mu do tebe. Skenslaj ga in pojdi naprej. Z njim samo izgubljaš čas.
V primeru qwwe pa ni ne duha, ne sluha o prilagajanju z njegove strani. Ponavadi se izkaže, da gre v tem primeru za ljudi s težkim karakterjem, za ljudi ki samo pijejo energijo drugim.
Moja prva izkušnja je pa takšna, da če mi ona ni bila privlačna, se z njo sploh nisem ukvarjal, posledično tudi nisem imel volje po druženju. Neka privlačnost mora biti, vse ostalo je rinjenje z glavo skozi zid.[/quote]
Privlačnost MORA bit, če imaš neka določena pričakovanja od nekega odnosa. Jaz jih takrat nisem imel. Preprosto prijetno mi je bilo v njeni družbi in sploh nisem razmišljal o tem, ali mi je všeč ali ne. Je pa res tudi to, da je bila v zvezi in oba sva bila mlada. :))
Ko pa človek da za sabo neko bolečo izkušnjo, se seveda vede drugače, zaveda se možnih posledic in tudi neka pričakovanja se najverjetneje pojavijo, posebej, če ti je oseba všeč tudi vizualno.
V primeru qwwe pa ni ne duha, ne sluha o prilagajanju z njegove strani. Ponavadi se izkaže, da gre v tem primeru za ljudi s težkim karakterjem, za ljudi ki samo pijejo energijo drugim.[/quote]
Želel pa sem povedat, da sem tudi jaz imel občutek, da se ona takrat ne prilagaja. Da sem se motil, sem spoznal šele kasneje, ko sem o njej zvedel več in tudi o sebi. Če človek ni pripravljen razumeti drugega in mu je mar le za lastne interes in občutek, seveda do tega spoznanja nikoli ne pride.