Lani nisem spil 50 dni niti kančka alkohola…. V bistvu mi je en prijatelj omenil, da če zdržiš 40 dni, da nisi odvisen.
Drgač poleti pivo, povprečno 1-2 flaški na dan, pozimi bolj vino. Problem je da nekaj dni skupaj pač ne spijem nič, tud 7-10dni….. ne paše, al pa ne vem zakaj ne….Pol pa pride kakšen dan ko “iztirim” iz kakšnega razloga in juriš na pivo al pa vino… pol pa rata prej omenjeno povprečje… Vem da nisem nikoli tako pijan da ne zgledal “pijan”, hodim normalno, se pogovarjam, edino žena posumi da sem malo “iztiri”, ampak jaz se počutim kr fajn… Resnici na ljubo sem v mlajših letih scugal neprimerno več, kar je motilo tudi takrat še moje dekle, kasneje meni ljuba žena. Žena me je prosila to, da se iz takih športnih dneh, če se jim že ne morem izognit, izogibam tisti večer otrok, da me ne bi videli pijanega( beri da pridem tako pozno, da že spijo)

Še največja težava je okolica… v tistih 50 dneh za večino klape nisem bil tapravi…. kr naprej, vseh 50 dni so težili in skušali… pa dej, samo malo… in si čuden zatežen…ti rečejo copata….te komandira.. pa še kaj bi se našlo…

Dobro niso tako slabi in zlobni, samo “slovenstvo” jih malo izdaja. Živim na vasi, delam doma( se ne vozim skoraj nikamor), okolica polna terana…

Mam 40 let, oče je bil kar alko-majstr.

Žganih pijač skorajda ne prenašam.

Bi bilo tole za odsekat in napravit red??

Nek komik jev svoji predstavi skozi humor odlično zadel poanto točno tega, kar pravite.
Vedno je rad pil, neko jutro pa se je odločil, da tisti dan ne bo. In tudi naslednji mu ni pasalo. In tretji dan tudi ne. Ne ker bi se odločil, da bo nehal piti, ampak preprosto ni pil. Prijatelji so opazili in z vsakim dnem očitno težje gledali tega človeka.
Tako je on opisal, kaj so mu govorili: “pa dej enga no, sej to ni nič.” in ko je vztrajal, so se začela vprašanja:
Kaj pa je, a si bolan?
A jemlješ tablete?
Kva, a si šel stavit?

Samo, to, da ne pije, ker mu ne paše, za prijatelje ni bil dovolj dober razlog. Iskali so nekaj drugega, kar bi opravičilo to “nenavadno” početje.

Če se vam ne da vsakič pojasnjevati, je morda res bolje, da rečete, da se ne počutite najbolje. Ker potem se vprašanja nehajo. Ker če pivskim prijateljem rečeš, da ga samo ne boš, si nekako sumljiv. 🙂
Bi bilo pa dobro razmisliti, še o kakšnem novem krogu znancev, ki jim pijača ne pomeni osnovo druženja, kar je morda na podželju zaradi oddaljenosti nekoliko težje, ampak čisto nemogoče pa tudi ni.

Saj lahko skoči na wc kot ženska in ima v glasu alkohola brezalkoholno pivo. Ni problem, ko se to zgodi, ampak, ko se dogaja. Da postane obratno. Da ne piješ in te ne izločijo kot luzerja, ker ti alkohol ne diši.
V nedogled se pa na vasi oseba ne bo mogla izgovarjati, ker bo potem še bolj sumljivo.

Testiranje je tudi, če bo samodisciplinsko zmogel ali ostati prijateljsko in “neprijateljsko” odkloniti nadaljni alkohol. Koliko časa bo tudi to lahko “prikrival”? In zakaj bi moral sploh takšen človek to prikrivati? To je pač narobe zasnovano v miselnosti.

Pred nekaj leti sem pila kar veliko, na skoraj vseh študentskih zabavah. Ko sem si življenje uredila, mi alkohol ni več pasal in ga ne pijem več. No, se zgodi, da mi enkrat na mesec zadiši pivo, pa še tega ne popijem vedno. Družba me je na začetku gledala čudno, me spraševala kaj mi je in ja, iskali so samo vse druge razloge, kot pa je ta, da mi alkohol ne paše. Na začetku mi je bilo neprijetno in sem vse krivila na namišljene tablete, a mi je bilo res neprijetno si neprestano izmišljati navidezne bolezni. In od takrat sem vedno povedala, da ne pijem, ker mi ne paše. Se je pa v tem času, ko sem govorila, da jem tablete, družba nekako navadila in so me nehali neprestano spraševati in zafrkavati. S prijateljico, ki tega ni hotela razumeti in me je povabila na rojstnodnevno zabavo z dodatkom: ne smeš voziti, da boš pila, ker te nisem videla pijano že veliko časa! sem se pa pogovorila na samem, ji razložila, da mi pijača ne paše in da naj se odloči ali naj pridem na zabavo in pijem vodo, ali pa me ne bo. Odločila se je da me želi na zabavi in od takrat me nikoli ni več vprašala zakaj ne pijem. Alkohol me vedno uspava, najbolj nore noči sem preplesala trezna, iz mojih treznih žurov so najbolj odštekane slike in največje neumnosti :), tako da če kdo še tako vstraja naj pijem, razložim, da potem bom samo sedela za mizo in tečnarila cel večer. Zdaj me jemljejo kot punco, ki se zna zabavati brez alkohola, pomembno pa je to, da tudi jaz drugim ne gledam v kozarec in jim težim koliko spijejo. Še prav jim pride, da ne pijem, ker potem vedno vozim 🙂

Moja prijateljica ima preprosto rešitev. Vedno, ko se prav po slovensko teži z alkoholom, reče “sem zdravljeni alkoholik!” pa kar vsi utihnejo.