Kaj pa otroci?
Vprašanje za varajoče:
A se kdaj vprašate, kakšne posledice bi razkritje vaše nezvestobe imelo za vaše otroke? Kako bi opravičili laž?
Imam prijateljico, ki je slučajno ugotovila, da mama vara, stara je bila 17 let?
Te laži ji nikoli ni odpustila, mame že nekaj let niti videti noče! Zanjo mama ne obstaja več! Ne vrjame nikomur, v vseh ljudeh išče le slabosti in ima malo srečnih trenutkov!
Kdor ima otroke, gotovo pomisli tudi nanje in večina ravno zaradi otrok vse še bolj skriva (zakaj se varanju ne odpovedo – to je večna tema)…ampak dejstvo je, da kdor vara partnerja, vara tudi otroke na nek način.
Poznam primere, ko so otroci vedeli, pa pač trpeli po svoje, izdali pa ne. Pa odrastle otroke, ki so enemu od staršev dajali tudi alibi (jih reševali iz kočljivih situacij), pa odrastle otroke, ki so se obrnili na varajočega starša z zmerjanjem, grožnjami…pa take, ki so se pretvarjali, da ne vedo….
Vsak otrok pa enkrat odraste in nekateri komaj takrat, ko od staršev niso več odvisni, ko jih nekako “ne potrebujejo”, začnejo razmišljati drugače, odrastlo in vse to povezuje s svojimi odnosi in težavami. Nekateri so razumevajoči (ker razumejo, zakaj se je pri staršema to zgodilo), nekateri so bolestno ljubosumni, ker ne morejo zaupati nikomur (sploh če je varal starš nasprotnega spola), nekateri soočijo starša, da zadeve rešita sama…
Seveda, vska neprijetna izkušnja v odnosih (med starši, med otroci in starši…) pa pusti v nas posledice… (nekako podobno funkcionirajo otroci alkoholikov – če ne bom spet napačno razumljena….eni v odrastlosti zavračajo alkohol, se ga bojijo…drugi pa najdejo partnerja, ki ima podobne probleme kot starši ali pa celo sami zapadejo v alkohol…redki so, ki so imeli izkušnjo, pa ne pusti globoko v njih rane – tudi če se sicer hrabro spopadajo s tem dejstvom in na ven ne kažejo)
Imamo pa ljudje eno varovalko – tisto, da sprejemamo starše take, kot so in jih ne obsojamo (v dobi otroštva), torej, otrok ima rad še tako slabe starše – ker so njegovi. Vse ostalo pride potem, ko odraste…in lahko si predstavljamo, da si nekateri tega nikakor ne želijo, ker bi se morali potem soočiti z bolečino.
LP
Vsaka laž delno pohabi otroka in če je teh laži veliko, s časom ti otroci dobijo “trdo kožo” oz. postanejo otopeli in ko jih življenska situacija preizkuša, se ponavadi z izgovorom “saj to ni nič takega”, zatečejo pod isto preluknjano streho!
Taki starši dajo svojemu otroku zelo slabo popotnico, čeprav bodo sedaj padli taki in drugačni izgovori!
Sem mnenja, če v partnerstvu ne gre in se nagibate cez “plot”, bodite fer do sebe in drugih ter končajte vezo prej kot začnete novo!
Mirella, nič slabega ne mislim, ko to napišem – ampak od kod zaboga imaš ti toliko izkušenj z varajočimi, prevaranimi in še z njihovimi otroki?
Če se profesionalno ne ukvarjaš s tem (kot recimo Veronika) potem res ne vem, od kod ti vse to “vedenje”.
Jaz poleg sebe poznam samo še enega fanta, ki je kot najstnik svojo mamo enkrat zasačil pri varanju. Pa ne on ne jaz nisva imela ne takrat ne potem nobenih travm glede tega.
Za vse ostale moje prijateljice in prijatelje, kolege in kolegice, s katerimi recimo smo kdaj tudi kaj takega debatirali, pa nihče nima nobene podobne osebne izkušnje.
Tako da res ne vem, od kod tebi vsi tisti otroci, ki so dejansko izpostavljeni kakim hudim vplivom starševske nezvestobe.
Po mojih izkušnjah, so otroci ponavadi pametnejši o dstaršev in prej in bolje od njih vidijo oz. čutijo, da vse ne štima (vsaj pri meni in zgoraj omenjenemu fantu – mojemu prijatelju je bilo tako). In če slučajno izveš za prevaro enega od staršev, ti to sploh ni nek hud šok. Kot najstniku ti je bolj šokantno, da tvoja mama/oče sploh še seksa, kot pa to, da seksa z drugim.
V 90% nezvestobe pa bi rekla, da otroci nikoli ne izvedo. Tudi če se staša ločita zaradi nezvestobe, to izpeljeta na način, da je otrok čimmanj prizadet in svojega umazanega perila ne pereta pred otroci.
Samo moja osebna izkušnja in mnenje. Drugih izkušenj ne poznam.
Vidim da nekateri obvestil ne berete – se moram malo vmešati. Samo pogojno sem tole objavil,
Mirella je napisala: “Poznam primere, ko so otroci vedeli, pa pač trpeli po svoje, izdali pa ne”.
Ti pa: “Jaz poleg sebe poznam samo še enega fanta, ki je kot najstnik svojo mamo enkrat zasačil pri varanju. Pa ne on ne jaz nisva imela ne takrat ne potem nobenih travm glede tega.”
Je tako težko doumeti da imamo lahko različne poglede, celo na isto zadevo ? Je potrebno nekoga takoj demantirati, mu nabijati titule ? Se opravičujem, ker ti pač pišem tukaj, če bi bila registrirana, bi poslal po ZS.
No jožica sama sebe postavljaš na laž in sicer v enem odstavku trdiš, da so otroci pametnejši od staršev in bolj čutijo in vidijo ….
V naslednjem pa, da v 90% pa otroci za nezvesrobo svojih staršev nikoli ne zvedo!
Kaj zdaj, to dvoje namreč ne gre skupaj!
Morda se ti bo izšlo, morda pa bo že naslednji trenutek tisti (kljub vsej diskretnosti in previdnosti), ki bo razkril tvojo “igro”!
Ali res misliš, da ne bo prizadetih?
Ps
Si živ dokaz, da si nezvestobo prinesla iz primarne družine pod izgovorom, “saj, kaj pa je to takega”, če bi bilo to res, bi povedala to možu in, ko bo on samo skomignil in rekel nič takega, bodo tvoje pisanje in opravičila dobilo težo!
Vidim da nekateri obvestil ne berete – se moram malo vmešati. Samo pogojno sem tole objavil,
Mirella je napisala: “Poznam primere, ko so otroci vedeli, pa pač trpeli po svoje, izdali pa ne”.
Ti pa: “Jaz poleg sebe poznam samo še enega fanta, ki je kot najstnik svojo mamo enkrat zasačil pri varanju. Pa ne on ne jaz nisva imela ne takrat ne potem nobenih travm glede tega.”
Je tako težko doumeti da imamo lahko različne poglede, celo na isto zadevo ? Je potrebno nekoga takoj demantirati, mu nabijati titule ? Se opravičujem, ker ti pač pišem tukaj, če bi bila registrirana, bi poslal po ZS.[/quote]
Se opravičujem, če sem bila kakorkoli žaljiva, to ni bil moj namen.
Samo resno me zanima, od kod Mirella pozna toliko zgodb. MOrda dela v kakem takem poklicu oz. res me zanima, kako pride do toliko informacij s tega področja.
Samo to me zanima. Nič slabega nisem mislila.
Jožica pišeš, da otroci pogruntajo, da nekaj ne štima med starši, v drugem odstavku pa trdiš, da je 90% varanj otrokom prikritih, oz. jim starša ne povesta vzroka razhoda!
Če slutijo vprašajo in kakšen je potem odgovor?
Vso bedo starševskih prevar sem občutila na svoji koži in pišem iz lastnih izkušenj. Otroku, za katerega obstoj sem kriva jaz, tega ne bi in še enkrat, ne bi naredila!
Če te tako zelo zanima, ti bom pa razložila, čeprav nisem imela namena razlagati, ker nekateri potem vsak stavek razčlenijo in ga obrnejo, tako da na koncu najdejo, da sem nečesa pa le “kriva”:)
Na forumih o odnosih (čustvena, starševski, partnerski odnosi, ljubezenski, tudi sex v mestu…) sodelujem iz čistega veselja in zanimanja do te tematike.
Osebnih izkušenj v marsičem dejansko nimam (varanja res nisem izkusila na lastni koži, ne od partnerja, staršev in tudi jaz se počutim brez greha – to je moje videnje, dejstva so lahko drugačna, roke v ogenj se pač za druge ne daje!) – spada pa tudi varanje k odnosom.
Moje zanimanje o tem je čisto osebno. Berem tovrstne knjige, članke in rada spoznavam ljudi z izkušnjami in rada jim pomagam pri razumevanju teh povezav (kar sem se naučila iz knjig in okolice)
O tem, kako jaz vem za otroke, njihovo počutje….glej, to se dogaja okoli nas vsakodnevno: sorodniki, sosedje, prijatelji, znanci, sodelavci….vsak ima neke izkušnje, vsak svojo zgodbo…
In da karikiram še, od kje meni to, da analiziram? ne vem, od Boga pač, to je v moji naravi…ker me to pač zanima in opazim.
– naprimer vidim sodelavko, da je žalostna in jo vprašam…pa kaj si tako žalostna danes, pa mi zaupa, pa se o tem z njo pogovarjam….neka druga sodelavka pa naprimer ne bo niti opazila, niti je ne zanima, niti ji ta ne bi zaupala vzrokov, ampak bi ji enostavno rekla…nič, slabo sem spala…
Sama o sebi pač ne morem sodit, ampak z ljudmi imam krasne izkušnje, radi se mi zaupajo in radi me poslušajo…se tudi ne strinjajo, so tudi prizadeti, ker sem včasih direktna…ampak vsakomur povem, da sem le amaterska ljubiteljica partnerske terapije in naj me ne jemljejo resno, ker pač nisem strokovnjak…
Enostavno opazujem okolico. Primer iz TV, ko so Pluta obtožili posilstva in umora recimo, nisem gledala kot moja sestra, ki je skomignila z rameni…uf, kakšen kriminalec, prav je, da so ga zaprli….
Jaz sem brala mnenja psihologov in iskala povezave s podatki iz njegovega otroštva, načina življenja….na koncu zame njegovo početje ni bilo stanje blaznosti – ampak okvara, ki jo je nosil iz primarne družine – reagiral je pa pač tako, kot je -seveda, obsojanja vredno, le da vsak drugače gledamo na to.
Zmanjkalo bi prostora, če se razpišem;)
Srečno!
Naj opišem primer družinskih prijateljev iz mladosti. Njuna ljubezen je bila velika, globoka, intenzivna. Šla sta po poti: najprej štalca, potem pa kravca in imela dva otroka. Skratka familija za naslovnico, pa tudi sicer so živeli v lepih, toplih družinskih odnosih. Z vero v ljubezen, večnost in zvestobo. Predvsem ONA je bila človek načel, moralne in etične neoporočnosti, skratka popolna.
Po nekako 10 letih pa je šla žena na sindikalni izlet, združen s poslovnimi partnerji in se tedaj zaljubila v poslovnega partnerja, s katerim sta sodelovala na daljavo, po telefonu. Uf! Dober mesec po tem izletu, je moža postavila pred dejstvo, da se želi ločiti. Mož je bil tako šokiran, da situacije ni dojemal, zdela se mu je nemogoča, ker doma ni videl ničesar, kar bi lahko bil razlog za ločitev, a hkrati je ženo tako ljubil, da ji je želel srečo in podpisal sporazumno ločitev. Ne da bi se zavedal, koliko vprašanj mu bo rojilo po glavi, niti si ni predstavljal, kako bo živel brez otrok, ki sta bila nanj izjemno navezana, saj je zaradi ustreznešega delovnika v glavnem on nosil gospodinjstvo.
Ločila sta se v izjemno kratkem času. Odselila se je na drugi konec Slovenije, odpeljala otroke, ki jih je seveda smel videvati, kot so se dogovorili na socialni. Ta prijatelj je tedaj v svojem obupu prišel k nam. Tako razvranega človeka še nisem videla, pa tudi sama ob mojem zlomu nisem bila daleč. Nobenega razloga ni videl, da je odšla, nobenega odgovora ni dobil, nikakor ni mogel sestaviti mozaika.
In otroci? Navezani na očeta so ob odhodu kričali, jokali, dobesedno jih je bilo treba “trgati” iz objema očeta. Mamine nove ljubezni nikoli niso sprejeli. Strpani so bili v neznano okolje, med neznane ljudi z drugačnimi življenjskimi navadami. Razpeti med avšasto zaljubljeno mamo in od obupa zljomljenim očetom.
Ta cvet nove ljubezni ni trajal dolgo. Že čez pol leta je žena prosila, če se lahko vrne in se nekoliko kasneje tudi je. Onadva sta odnos zravnala, predelala bolečino, nezaupanje in vse kar k temu sodi. Otroci strahu, da so (začasno) izgubili enega od staršev nikoli niso pozabili, kaj šele preboleli! Dolga leta so se prav bolestno oklepali staršev in jih niti za trenutek niso spustili iz vida.
Ko smo se po tem pogovarjale z ženo, mi je na vprašanje, zakaj je vendar tako nepremišljeno zapustila družino odgovorila: ker sem bila zaljubljena, ker sem si tega človeka tako zelo želela tudi telesno in se mu nisem zmogla odpovedati!
Naredila je pač v stilu, kot je živela. NIČ NEMORALNEGA! Ji je za čestitat, da se je prej ločila, predno je z njim pomečkala rjuhe? O njem ni vedela praktično ničesar, pa je reskirala mir, blagostanje in srečo cele družine, kar bi lahko naredila čisto tiho, še vedno poročena in si medtem zbistrila glavo in uvidela, da dva odštekana od ljubezni in prizadeti otroci niso ravno pravi temelj za neko veliko srečo.
Ampak ostala je MORALNO NEOPOREČNA.
Toliko o morali in njenih prednostih, ki jih je forum poln. Otroke je lahko prizadeti tudi moralno.
tessa
izredno zanimiva zgodba, ki marsikaj pove o ljudski naravi..
meni to nikol ne bo jasno..tolk stari tolk neumni/neodgovorni/ kot najstniki..oz. tolk sebični..jst morm met..kot je ena tam v eni debati rekla..kar pa drugi mislijo je pa njihov problem..kako kratko gledo..
morda še to ..zakaj jo je on sprejel nazaj..??
Ni ostala moralno neoporočna, od kod ti to? Neznanje ne opravičuje zločina. Torej tudi če ni vedela, da zaljubljenost mine, da ni treba dati nog narazen vsakemu, v katerega se zaljubiš, se celo preseliti pod isto streho…brez da se prej poučiš, premisliš,….bi to morala vedeti in ravnati v skladu z moralnimi načeli, kar pa ni glede na to, da se je vrnila k možu, kjer sta tudi možni obe varianti: ga ljubi ali ne, v obeh primerih ni ravnala moralno.
Pametno razmišljaš…. :-))
Ne resno…..jaz sicer otrok še nimam,zato tudi tovrstnih izkušenj ne.Moje mnenje…otroci so žilavi in prenesejo več kot marikateri odrasel.Lahko otroku nudiš vse kar si poželi,si zgleden starš, pa otrok lahko postane narkoman,pa to starš nikoli ni bil.Ima varanje potem res tak vpliv??
Pametno razmišljaš…. :-))
Ne resno…..jaz sicer otrok še nimam,zato tudi tovrstnih izkušenj ne.Moje mnenje…otroci so žilavi in prenesejo več kot marikateri odrasel.Lahko otroku nudiš vse kar si poželi,si zgleden starš, pa otrok lahko postane narkoman,pa to starš nikoli ni bil.Ima varanje potem res tak vpliv??[/quote]
Varanje ima najmanjši vpliv,sploh če sta starša zrela in v svoj zakon ali vezo ne vpletata otrok,sem mnenja,da otroci nimajo kaj počet v zakonskih težavah ki se tičejo izključno moža in žene..problem nastopi ,ko prizadeti partner potegne v težave otroke,namesto da bi te težave reševal sam.
Lahko povem iz svojih izkušenj,glede na to da imava otroka,pri nas nikoli ni bilo krega glede otrok.