Lep pozdrav,
Pišem vam glede moje zadeve sem stara 31 let in še vedno prebolevam nekoga, s katerim sva šla narazen pred 3 leti, res je, da se je on hitro odločil, da me pozabi in se po 4 mescih, takoj poročil, jaz pa prevare in vsega kar se mi je zgodilo z njim ne morem pozabiti, tudi ko hodim na zmenke z drugimi tipi, niti eden mi ne seže v srce, ali pa vsaj ni pozoren in takšen kot bi želela jaz. Res je, da sem dobro izobražena in mogoče iščem tipa na nivoju, ampak tega tu v Sloveniji ne vidim, ponujajo se mi tipi z otroci, mlajši tipi, kateri meni niso nekaj všeč ali pa želijo samo avanturo ali sploh lahko v teh časih si ustvariš družino imaš otroke in si srečen brez laži prevare ali izkoriščanja?
Rada bi imela družino se osamosvojila in šla na svoje.
Ampak zgleda da, nikjer pametnega tipa in se moreš večno prilagajati drugim. Kaj pa če bi se drugi prilagajali nam.
Sem preveč dobra oseba, in velikokrat zaradi moje dobrote tudi izkoriščena.

Če si kolikor toliko luštna so taki tipi kot si ga želiš so zagotovo trkali na tvoja vrata v zadnjih 10-ih letih. Kje si bila tedaj? Si tipična 30+ letnica ki se končno želi ustaliti in imeti družino, išče zanesljivega tipa, samozavestnega, s službo, zabavnega, s hobiji, odgovornega,….ampak taki tipi tvojih let so že zdavnaj oddani, tisti ki so pa še samski si pa z lahkoto dobimo mlajšo ki še ni obremenjena z delanjem otrok. Ostanejo ti torej tisti drugi, ki se ti sami ponujajo in dobro veš zakaj se ti ponujajo. Še kako leto imaš fore da mogoče najdeš kakega spodobnega, potem pa se ti bo krog izbire samo še ožal, če se ti že ne. Pri puncah so leta med 20 in 30 najbolj pomembna, ker si samo takrat lahko izberjo najboljšega. Zato je tudi feminizem tako škodljiv, ker mlade punce opogumlja naj bodo čimdlje samske, delajo kariere, žurajo,….Ampak pri ženskah je narava na vašo žalost drugačna, po vašem 30-tem dobri tipi izginejo z radarja

Jep. Malo naivna in malo preveč samozavestna.
Zna biti, da imaš na filtru pregosto mrežico, zato skozenj nič ne pade.

Lep dan Prepoznana.
Vidim da si v podobnem “zosu” kot jaz, sam pri 36ih po dolgoletni zvezi.
Ce te zanimam pisi na [email protected] da se bolje spoznava.
Ne bi rad da tukaj razpravljava na dolgo in siroko, bi raje na mailu za zacetek ce ti je prav…
Lp,
M…

Boljše da si samska ko pa da si privezana na druge. Še sploh če maš družino – to ti življenje uniči. Pol maš pohabljeno življenje do konca. Še sploh če je partner moten…Jaz bi vseeno rekla da bodi hvaležna, drugega ti ne znam svetovat. Fajn se mej

Živjo,
Jaz sem Mr. Right – a spoznala pri 34 letih. Kljub vsem teorijam, o katerih eni pišejo tukaj je prav tak, kot sem si ga želela. Tudi po šestih letih in enem otroku kasneje. Bila sem v podobnem položaju kot ti in ko sem nehala obupovat in sem namesto tega porabila celo leto za to, da sem iz sebe naredila najboljšo verzijo sebe – sva se srečala. Oba z istimi cilji in neverjetno kompatibilna. Edino kar je bilo potrebno narediti – pobrskati po drugi regiji. V tem pogledu je Ljubljana in okolica res izpraznjena 😉 Trdno verjamem tudi zate – ko se boš vzpostavila, ko boš naokoli korakala najboljša možna verzija tebe: v fizični in psihični obliki, zagotovo pride tudi ta pravi – kajti vedno pritegnemo k sebi podobne energije, kot jih oddajamo sami. Pa veliko sreče!

Jaz sem svojega Gospodiča Pravega spoznala tudi “šele” pri 34-ih. In kaj je narobe s tem? Eni namreč pišejo, da so najlepša leta za žensko 20-30. Mah, lepo vas prosim… takrat se (v današnjih časih!) ženska šele “oblikuje”, naredi kaj iz sebe, se postavi na noge, da ni odvisna od koga.
Tudi sama sem visoko izobražena in to me je, priznam, pri moških velikokrat teplo. Ker imajo pač raje kot samozavestno in samostojno punco, kakšno vodljivo miško.
In tako po več razočaranjih in fajn izkoriščevanjih, čisto nepričakovano naletim na Njega, total kompatibilnega, istih pogledov, približno iste starosti in načina življenja, podobnih izkušenj s partnerji.. pa evo začneva, se preseliva skupaj, rodi se nama otrok, se poročiva, kmalu se iz najemniškega stanovanja selimo v nov domek. In vse to v roku slabih 3 let.
Moj nasvet: ne išči načrtno in ne bodi nestrpna. Vse se zgodi ob pravem času! Aja, pa ne obremenjuj se z leti 🙂

ko bos spoznala sorodno duso,,bo slo samo vse od sebe,

Zapomni si, popolnega moškega ni … ker tudi ti nisi.
Ni važno ali ima izobrazbo in veliko denarja, ampak če te sprejema takšno kot si, Z NAPAKAMI VRED.
Tega danes nihče ne razume, jim je pa vsem samoumevno.
Ostani samska, nauči se biti srečna sama, potem pa pride pravi 😉

Kakor kdo in kakor kdaj.
Jaz bi na njenem mestu iskal načrtno. Iskal bi osebo, ki me dopolnjuje in z njo lahko zgradim pristen in iskren odnos. To je skoraj nemogoče doseči, če ima oseba popolnoma drugačne cilje od tebe, drugačne poglede na življenje. Mislim, da je dobro, da iščeš osebo, s katero bi zlahka bil lahko tudi res dober prijatelj – osebo, ki te sprejme takega kot si in te ne želi spreminjati.

Tudi js pri tridesetih prevaran ampak raje trenutno samski kot z osebo brez spostovanja do druge… Ko se bo nasla oseba za nadaljno zivljenje se pac upam bo pojavila enkrat.. Ceprav je pri 30 letih mal tezje spoznavat sploh ce si v vezi 5 let ne poznas vec toliko ljudi razen okoli sebe.. No vrjamem da bos nasla nekoga ki ti bo pomagal pozabiti biuso ljubezen in da zacnes novo zivljenje kar vrjetno nisi edina ki si to zeli

Živjo,

se strinjam z “Ne išči načrtno” in ostalimi …. Poskusi izkoristiti ta čas zase in svoj razvoj. Preveč smo obremenjeni s starostjo. Poskusi se izogibati besedne zveze morala bi … Mogoče najdeš kakšno dobro knjigo na to temo 🙂

Prilagajanje je nujno potrebno, na vseh področjih. To je osnova za gradnjo medsebojnih odnosov. Kar se pa tiče tega, da misliš, da si oh in sploh…. Mogoče zaradi tega ne najdeš nič konkretnega.

Prvič:
“Preveč dobra oseba”, kot praviš da si, se ne bi pustila izkoriščat. Preveč bi bila dobra (najprej do sebe!), da tega ne bi dopustila.
Torej “preveč dobra” nisi, kvečjemu premalo dobra.
Drugič:
Obremenitev in nenehna usmerjenost v iskanju “pravega”, prinaša vse prej kot to, kar iščeš.
Zato, ker “pravega” ni, kot tudi ni “prave”.
Ljudje smo vse, iz dobrih in slabih lastnosti, sestavljeni in vzgojeni tako dobro, kot nekje tudi slabše.
Zato je tvoje iskanje “pravega”, enako kot bi lovila samoroga (baje, da ne obstaja, samo v filmih in pravljicah).
Nihče ni pravi. To so pravljice za majhne deklice.
Zato tretjič:
Odrasti.
To pomeni, da se sprejmeš v kompletu, z vsemi pomankljivostmi, se spoznavaš naprej, izobražuješ in izboljšuješ (tisto kar TEBI ni všeč in hkrati tudi veš sama, ZAKAJ ti to ni všeč in ne zato, ker so drugi tako rekli ali ker se biti tak ne spodobi ipd.neumnosti).
In potem boš lahko šele naletela na ljudi, ki ti bodo dejansko všeč in ti njim (ostale-toksične osebke, boš znala veliko hitreje kot zdaj, ko še premalo veš kdo in kaj si, izločit iz svoje bližine).
Sicer ljudi ne bo veliko, a bojo, brezskrbi (skrb in strah sta itak prej oviri, kot karkoli drugega pozitivnega).