Pozdravljeni!
Sem prebrala že veliko tem tukaj gor in mi nekaj še vedno ne da mira. Potrebujem odgovor. Več stvari se je zgrnilo name in ne vem kako ven iz tega. Samozavest mi čedalje bolj pada.
Imela sem dolgoletnega partnerja, sedaj sem že nekaj časa sama (kaj je bil razlog da nisva več skupaj nebi ravno tukaj razpravljala). Od takrat mi gre samo še vse navzdol. Čez čas sem se pobrala, šlo mi je odlično, nekaj stvari v življenju sem tudi spremenila, katerih se držim še danes. Ampak to je bilo le začasno veselje kot se ugotovila čez čas.

Čedalje bolj se ukvarjam sama s sabo, čedalje bolj ugotavljam, da sem bila preveč navezana na bivšega partnerja. Sem se že naučila kako živeti brez partnerja, vendar mi še vedno nekaj manjka. Neka podpora, da je nekdo vedno z menoj in me spodbuja (on me je vedno spodbujal in očitno mi to manjka). Nikoli nisem bila zelo komunikativna, zato sem težko sklepala prijateljstva. Ko gledam nazaj opažam, da sem vedno bila v nekem obdobju večinoma z eno prijateljico. In ko se je moje obdobje obrnilo, sem našla drugo in s prejšnjo izgubila stike. To se mi konstantno ponavlja, pa ne vem zakaj. Nočem izgubiti stikov z že navezanimi stiki in ‘prijateljstvi’ pa vendar se mi zdi da ko vidijo da se z nekom bolj začnem družiti, me nekako postavijo na stranski tir in stiki zbledijo. Kaj je narobe z menoj?

Vedno želim čim bolj pomagati, biti prijazna, opravljam ne (ne maram tega), se prilagajam – mogoče preveč… Ko spoznam nove ljudi, je na začetku zanimivo, potem pa že ne vem več o čem bi se pogovarjala ker nisem tako komunikativna in zanimiva. Nekateri imajo toliko za povedat, tako veliko zanimivih stvari se jim dogaja v življenju, meni vedno eno in isto.

Pred časom sem ‘analizirala’ moje odnose s ‘prijateljicami’ in prišla do ugotovitve, da sem vedno bila le igračka v tej družbi v kateri se družimo že nekaj let. To so bolj površinski odnosi med mano in njimi. Oni so bolj povezani med seboj vedno vse vedo, jaz vedno zadnja izvem določene stvari. Odločajo se namesto mene, ne upoštevajo mojega mnenja. Smo malce različni karakteji, pa vendar se družimo že kar nekaj let. Če pa povem svoje mnenje ki se razlikuje od njihovega, samo ignorirajo ali pa obrnejo moje besede ali mi kontrirajo tako, da se počutim tako majhno, nepomembno, neumno… Zato sem se odločila distancirat od njih, pa ne vem kako in na kakšen način. Strah me je da bom potem ostala čisto sama ker zelo težko navežem stike predvsem bolj poglobljene, da bi se večkrat dobili potem na kakšni pijači ali šli ven žurat. Sicer imam še eno kolegico s katero sva bili bolj na vezi pa se tudi hladijo najini odnosi, ker jaz veliko delam ona ne (sicer živim pri starših ampak svoj del plačujem – tako smo se dogovorili in tega ‘prijatelji’ ne vedo ker njim zelo veliko starši pomagajo, nočem pa povedat ker bi si potem zopet mislili, da samo jamram in se jim hočem smilit itd.). Imam rada bolj resne pogovore in mogoče res potem v okolici izpade kot da samo jamram, se smilim sama sebi, nič ne naredim da bi se spremenilo…Naj omenim da imam samo ženske prijateljice. Moških prijateljev nimam, ker se jih nekako ustrašim oz. se mi zdi kot da ne morem biti prijateljica – kot da jim nisem enakopravna.

Včasih si takooo zelo želim družbe da bi šla sproščeno vsaj na sprehod, pa mi je na nek način nerodno poklicat ker si vedno mislim da koga motim in morim kot da se me vsi izogibajo tudi tisti na novo spoznani ljudje. Vsaj takšen občutek dobim včasih. Vedno sem jaz tista ki kliče. Tega mi je dovolj. Nevem kaj naredti kaj sem komu slabega naredila? Mar moram obrekovati, da bom sprejeta v družbo in se polovico stvari zlagati da bom zanimiva? Preveč se sekiram in obremenjujem zaradi vsakih malenkosti in analiziram vsako dejanje, besede, mimike… Utrujena sem… Moje misli niso več brezskrbne kot so bile pred časom… so preveč subjektivne in omejene…

Se opravičujem zaradi tako dolgega posta, ampak sem morala to dasti ven iz sebe.. Če vsaj nekdo prebere in na kartko odgovori mi bo veliko pomenilo. Objektivni odgovori mi bodo veliko pomagali..

Hvala vam

Narobe s teboj v osnovi ni nič. Verjetno le gledaš na okoliščine preveč popačeno, ranjeno in rahlo neodgovorno. Se bi pa ob tem vprašal, ali nisi morda ti tista, ki postavi ostale na stranski tir, ko se z nekom začneš družit. Za ohranitev stikov je potrebna angažiranost na obeh straneh. Si se odzivala na vabila drugih, si kaj naredila za to, da bi se več videli z drugimi?

Narobe s teboj v osnovi ni nič. Verjetno le gledaš na okoliščine preveč popačeno, ranjeno in rahlo neodgovorno. Se bi pa ob tem vprašal, ali nisi morda ti tista, ki postavi ostale na stranski tir, ko se z nekom začneš družit. Za ohranitev stikov je potrebna angažiranost na obeh straneh. Si se odzivala na vabila drugih, si kaj naredila za to, da bi se več videli z drugimi?[/quote]

Dobro vprašanje. Priznam da so se v tem primeru odnosi ohladili in smo se slišali manj, kot ponavadi. Ampak večkrat sem si vzela čas, da smo šli na pijačko, poklepetali itd. Vendar je vsakokrat bila ta pijačka redkeje, dokler ni prišlo do končne prekinitve. Na koncu sem ponavadi jaz bila tista ki je klicala pa ostali niso imeli časa. Nato se ti zdi brezveze še sploh koga klicat če ni interesa iz druge strani. Je bilo tudi tako da če so imeli čas in poklicali, da bi se recimo čez pol urce dobili, sem šla takoj če sem le imela čas (to je bilo skoraj vedno – kljub temu če sem bila ravno sredi hišnih opravil). Če nisem mogla sem imela kar malce slabe vesti. Sedaj ko delam, pa je klicev in stikov toliko manj (ma to ne iz moje strani – jaz se še spomnim in pošljem kakšno sporočilo in tako). Najbolj me žalosti potem to ko ugotoviš in tudi sam na enak način parkrat isto narediš samo da vidiš kakšen bo odziv, pa nikoli ni tako. Vedno ima nekdo kakšno zaposlitev ali izgovor da ravno čez pol urce pa ne more, razen če se dogovoriva za uro. Torej? Zopet imam materiala za premlevanje zakaj to in ono…

jaz bi te pa imela za prijateljico

če hočeš pusti mail, pa kakšno rečeva
in če sva blizu doma, se lahko tudi spoznava

Te tvoje prijateljice, ali se te hočejo na nek način losat ali pa si ti precej drugačna v razmišljanju kot one. Ker praviš, da te vedno zatrejo ko poveš svoje mnenje. Če te vabijo v svojo družbo je bolj verjetno odgovor druga varianta.
Moj nasvet: včasih je boljše svoje njenje zadržat zase, predvsem takrat ko večina drugačnega mnenja od tebe. Sama sem bla na istem in na žalost ljuje včasih raje slišijo laž in neiskrenost kot resnico in poštenje. Nemoreš verjet sam tko je.
S katerega kraja pa si če ni skrivnost, lahko bi poklepetali.

Včasih pa tudi ljudje sami raje izrečemo laž, ker se bojimo kritike, obsojanja, posmeha ali pa samo drugačnega mnenja.

Res je Marko, strah naredi svoje. Odgovorimo tako, kot si sogovornik želi slišati. Predvsem se to dogaja pri nepoznatih ljudeh, na kakšnih razgovorih ….

Jaz se pa ne strinjam s tem, da je včasih boljše biti tiho, kot pa povedati svoje mnenje, pa čeprav je drugačno od ostalih. Jaz ga vedno povem naglas, in pravi prijatelji to cenijo. Če moram pred ljudmi skrivati/zamolčati svoje mnenje in razmišljanje, potem to niso nikakršni prijatelji in je na nek način selekcija opravljena, saj takih v svoji bližini nočem.
Meni je pomembno poslušati in slišati svoje prijatelje, pomembno pa se mi zdi tudi, da so me oni pripravljeni poslušati in slišati.
In to, da mnenje zadržiš zase, ni nobena iskrenost, saj si s tem poteptala samo sebe in do sebe nisi bila poštena.

Jaz se pa ne strinjam s tem, da je včasih boljše biti tiho, kot pa povedati svoje mnenje, pa čeprav je drugačno od ostalih. Jaz ga vedno povem naglas, in pravi prijatelji to cenijo. Če moram pred ljudmi skrivati/zamolčati svoje mnenje in razmišljanje, potem to niso nikakršni prijatelji in je na nek način selekcija opravljena, saj takih v svoji bližini nočem.
Meni je pomembno poslušati in slišati svoje prijatelje, pomembno pa se mi zdi tudi, da so me oni pripravljeni poslušati in slišati.
In to, da mnenje zadržiš zase, ni nobena iskrenost, saj si s tem poteptala samo sebe in do sebe nisi bila poštena.[/quote]

Ja mene ta iskrenost včasih tepe, peveč sem direktna. So pa ljudje ki pa to cnijo in take imam zelo rada. Nekateri živijo v iluzjah in ne želijo slišat tvojega drugačnega mnenja apak samo svoje tumbajo.

Živjo,

se oglašam, ker mi je situacija malo znana… Tudi sama sem se v zadnjem času veliko ukvarjala s tem, kako “vozit” s prijatelji, in na misel mi je prišlo tole …

– Ena stvar je, da obstaja nek problem pri ljudeh, ki so vedno pripravljeni pomagat, poslušajo, se prilagajajo … Sogovornik/prijatelj hitro začuti, če mu skušaš v vsem ustreči, in ne, to ni simpatično. Smo pa nekateri taki, da se radi ujamemo v to past. Skratka, v pogovoru se nikar ne trudi, da bi bila sogovorniku všeč. Povej svoje mnenje ne glede na vse. Zato imamo prijatelje. To ni služba ali kak drug bolj formalen odnos, kjer je včasih bolje “modro molčati”. In konec koncev, če si malo pozorna na to, kateri ljudje so v družbi najbolj uspešni – ravno tisti, ki jim ni mar za dobro mnenje drugih.

– Praviš, da ti sčasoma zmanjka snovi za pogovor. Verjetno si tiste vrste, ki ne greš rada na osebno raven. Vendar je ravno to temelj prijateljstva. Praviš, da se ti nič ne dogaja? Pa potoži o tem! Mogoče se ti zdi grozna misel, da bi se drugi ženski potožila, “jaooo, pa kako da ni nikjer nobenega normalnega dedca?” 🙂 Ampak paše! Mogoče se ti zdi, da ne boš izpadla posebej imenitno, ampak ponavadi se šele potem počutimo dejansko svobodne. Ko več ni treba blefirati in misliti na dober vtis.

– Seveda pa je prijateljstvo ponavadi stvar pogovorov v dvoje. Čim vas je večja družba, imate sicer lahko prijeten večer, poln zafrkancij, vicev ipd., ampak ponavadi ob tem ne dobiš ravno nekega blaznega občutka prijateljstva.

– Pa še to. Tudi, če se ti zdi, da nisi v takem položaju, si prijatelje le izbiraj. Nekateri ljudje nam pač niso simpatični, se z njimi ne ujamemo, in iskati družbo takih pač nima smisla.

Knjiga v pomoč: Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod. Zelo vesela in pogumna knjiga za ženske, priporočam! 🙂