S partnerjem sva skupaj od zaključka osnovnošolskih dni. Skupaj odšla na študij, on se je po prvem letu na študiju zaposlil in nato nadaljeval študij ob delu, sama sem zaključila magisterij na enem izmed težjih faksov na univerzi v Ljubljani. Pred razmerjem z njim sem bila družabna, polna energije, rada srečevala nove ljudi… Prvo zaljubljenost in prenehanje stika s prijatelji, isto sem opažala pri njemu a temu nisem pripisovala pozornosti. Ker sem se zaradi študija popolnoma odrekla družabnemu življenju se tudi nisem preveč ozirala na to, da ni bil ravno navdušen, ko sem odhajala na zabave… On je po naravi bolj medle sorte, nima svoje klape, le nekaj prijateljev. Pred zaključkom študija sem se preselila domov, želja je bila najti skupni dom ampak ni bilo nekega pretiranega interesa. Finančnih težav ni bilo za najem (redna zaposlitev in študentsko delo…). Zadnji de leti pa sta mukotrpni. V tem razmerju se ne znajdem, neprestnano sem otožna in dokaj slabe volje, strah me je, da bom s kom odšla na pijačo in njemu to ne bo ustrezalo, dobivam občutek, da želi biti neprestano z menoj. Sama imam rada svobodo, rada se zabavam in plešem, on je nasprotje tega. Dobivam občutek, da je ljubosumen in mu ne ustreza, da grem s sodelavci na pijačo ali team building. Strah me postaja kako bo igledalo najino skupno življenje in ali je sploh smiselno iti v to situacijo. Prihajam namreč iz družine, kjer se veliko družimo s prijatelji, starši pri 50+ še vedno hodijo na piknike, se družijo in zabavajo s prijatelji. Pri nama tega praktično ni. Razen kakšne moje prijateljice, s katero bi lahko odlšli na skupni izlet tega ni. Dozdeva se mi, da mu tudi ne bo ustrezalo, da naju kakšna moja kolegica obišče. Nima ravno lepega opisa do njih, ne vem zakaj? Ali bi me rad lučil od njih in me priklenil na sebe? Sama se temu upiram, ker mi stik z družbo veliko pomeni. Skupnih hobijev praktično nimava, kakšen dan smučanja, dopust, ki ga skorajda ni več (sedaj imava poleg rednih služb še vsak svoje podjetje)… Kaj so skupni interesi ne veva. Ko ga vprašam kako si on predstavlja skupne interese ne ve.. Iz njega praktično vedno iščem odgovore in se odrekam svojim stvarem. Sedaj mi preseda. Želim si partnerja, ki me bo objel ko mi bo hudo imel klapo in prijatelje ter sprejemal moje kolegice in razumel, da s cimrami rade preživimo vikend na leto skupaj. Da je razmerje kompormis in prilagajanje. Meni je praktično grozil, ko sem se spogledovala z željo po izmenjavi (kasneje je to zaradi družinskih zadev padlo v vodo) da me bo zapustil, a on je lahko službeno odsoten več mesecev in sama ga čakam.
Ne vem, ali ustrajati v tem razmerju ali ne? Vse več reči me dela nesrečnih.. Po drugi strani me drži nazaj to, da mi je partner pomagal skozi težke projekte na faksu in je bil vedno tisti, ki mi je pomagal skoki vse težke trenutke. Vem, da bom z njim dobro finančno priskrbljena in da bi bil čudovit oče. Manjka pa mi energije. V tem začaranem krogu se vrtiva leto dni. Bila parkrat tudi narazen, ko sem sama skalala od energije in bila spet pozitivna oseba, ko so me vsi v službi spraševali kaj se je zgodilo z menoj… Do tega da me je strah, ali bo moj naslednji korak v življenju pravi, ali mi ga bo očital ali me sprejel.

Kaj storiti? Pozabiti na vse, se sprijazniti da pri 26 oz. 27 ostanem samska in pozabiti na trenutno željo po otroku (obojestranska) in ustvarjanju lastnega doma? Ostati doma v ne ravno najboljših odnosih, kjer mama neprestano išče napake v meni in mojih dejanjih?
Da bi finančno zneslo iti na svoje meni sami ob rednih izdatkih in plačevati najemnino v tem koncu slovenije žal odpade.

Spoštovani,

malce presenetljivo, ampak veste, kaj me je v vašem pismu najbolj zabolelo? Da vam je partner grozil, da vas bo pustil zaradi izmenjave. Enkratno doživetje in pomembna izkušnja, ki jo imajo priložnost doživeti študentje kot nenadomestljivo postajo na poti v samostojno življenje, se vam je izmuznilo (pustimo zdaj še družinske zadeve, ki v tem kontekstu sicer tudi niso nepomembne) – in ta nedoživeta izmenjava se mi zdi kot simbol vsega vznemirljivega, igrivega in zabavnega, čemur ste se deset let odrekali. Ob tem je mogoče začutiti prav globoko žalost. Leta mladosti, ki so namenjena zabavi, druženju, spogledovanju, nabiranju novih izkušenj v tesnih in manj tesnih odnosih ter vsem mogočim neumnostim in norčijam, so za vas minila v resnobi in nekakšni stisnjenosti, če zdaj pogledate nazaj. Takrat vam je varnost, ki vam jo je odnos (v nekem, ampak seveda samo nekem smislu) dajal, bila pomembnejša od vsega naštetega. Zakaj, to pa že odpira nove teme.

No, in ker ste v resnici še zelo mladi, imate zdaj čas, da – bolje pozno kot nikoli – končno užijete malo svobode – in groza me je ob misli, da ste se ji že spet pripravljeni odreči (sicer ne za dolgo, ker tak odnos, kot ga imata, dolgo ne more obstati). Ostati samski pri 27 letih … bi bilo mogoče najboljše, kar bi se vam v življenju doslej zgodilo. Na drugo stran tehtnice postavljate finančno gotovost (za kakšno ceno!) in prepričanje, da bi bil vaš fant ‘čudovit oče’. Poznam celo množico žensk, ki so tako mislile o svojem partnerju … dokler ni prišel otrok. Zgodbe, ki so sledile, bi napolnile celo knjigo, in branje ne bi bilo lahkotno. Nočem reči, da vaš fant ne bi bil v redu oče, ampak tega ne more vedeti nihče – ne vi, ne jaz, ne on, zares nihče – dokler se ne pokaže v praksi. Sicer pa k ‘čudovitemu’ očetovstvu spada tudi kakovosten odnos z otrokovo mamo. Sicer pa – kakšna mama bi bili vi, če bi ostali neizživeti, zagrenjeni, odpovedujoči se?

Vaša otožnost, slabovoljnost, občutek utesnjenosti so površinska plast, spodaj pa je čutiti jezo, ker ne morete živeti sebe takšni, kakršni ste. To je osnovna pravica vsakega človeka in mislim, da ženske še posebej – da lahko živi svoje darove, svojo lepoto, svojo živost in radoživost. Dovolite si to jezo občutiti. Pomagala vam bo postaviti se zase in se tudi primerno razmejiti od maminega kritiziranja, ki si ga, mimogrede, ne zaslužite.

Če želite dati odnosu še kakšno priložnost, potem morata začeti oba delati na njem, in to drugače, kot sta delala doslej (partnerska terapija ali vključitev v skupino za pare). Začela sta še skoraj kot otroka, nadaljevala kot najstnika, že nekaj časa sta mlada odrasla, veliko časa vama vzame delo. Odraščala sta sočasno, a ne vzporedno – in vajini poti sta se začeli močno razhajati. Če ju želita spet približati, vzemita to kot resno delo (česar sta oba navajena, tako da to ne bi smelo biti težko). Mudi se vama nikamor – še najmanj s starševstvom – in čas bo pokazal (s terapijo hitreje, brez nje morda kasneje), ali sta za skupaj ali ne.

Želim vam srečno pot. Vedite, da si jo morate tlakovati sami – in da si jo lahko.

Partner v pravem pomenu besede je oseba, pri kateri ne občutiš tesnobe, ko ji želiš povedati, da greš ven ali na vikend s starimi prijateljicami. Kako družaben in nedružaben je partner, v tem primeru ni pomembno.
Govorimo seveda o neki normalni količini druženja, ne o pijankah vsak vikend cel vikend.
Dober partner, tudi če ne more razumeti, v čem je čar druženja, razume in vidi to, da tebi to veliko pomeni in te veseli. In mu je to dovolj.

Ja situacija je vse prej kot rožnata. Ne vem, ali se je vredne še truditi ali ne. Preprost primer je, ko odideva na hojo v gore. Sama žal nimam takšne kondicije kot partner, nosem počasna, daleč od tega, ampak on je prepričan, da je potrebno svar vzeti na nož in meni nikakor ne prilagoditi tempa. Vidi samo sojo pot, na mene se ne ozira.

Sama sem si z namenom, da bi stvari izboljšala vzela v roke nekaj knjig o zakonski terapiji. Sem človek, ki ljubezen občuti z dotiki. Partnerju večkrat povem koliko bi bila vesela objema ali dotika, stiska roke, ko mi je hudo, on tega noče in mi večkrat reče, da sem za nastalo situacijo kriva sama, ker se preveč sekiram in obremenjujem in razglabljam in iščem vzroke. Ja vzroke iščem v sebi in sebe krivim za nastalo situacijo v odnosu, ker od njega ne dobim nikakršnega odgovora.

Druga težava je, ker se mi dozdeva, da sem že stara, meliko vrstnic ima v moje starosta že otroke in urejene bivanjske probleme… Sama pa nimam ničesar. Že res, da sem fakultet zaključila leto nazaj in se zaposlila…. Ampak ne vem čas mi beži in nikakor ne znam za njim..
Ob vsem pa me objema strah, da sem zelo nesposobna oseba, ki poi dobrih 26 nima urejenih osnovnih življenskih stvari, ki se boji ostati sama, ker se bo imela za luzerja…

Odidi!
In ne nasedaj sladkim besedam da se bo spremenil.
Govorim ti iz lastnih izkušenj. Nama je sicer uspelo, pa je bil skoraj identičen primer…
Vendar ne bi še enkrat, ker je pot trnova.

Pa srečno

Resnično STERAJ. Jaz sem trenutno sem na izmenjavi in toliko kot ti da izmenjava se redko katera izkušnja lahko primerja. Sama sem že drugič na izmenjavi in še enkrat bom šla če se bo le dalo. Te možnosti kot jo imamo pri nas študentje glede izmenjav je res škoda izgubiti. Upam, da ti ne bo kdaj žal. In ne zdi se mi zdravo, da se mladi z velikim potencialom ter ambicijami potem spravimo v neke toksične odnose, ki na vzven zagledajo najbolj normalno. Res škoda. Prekini in pojdi na izmenjavo. Če ne pa vsaj potuj če ti denar to omogoča. Vso srečo.

Čeprav dosti prebiram zgodbe na tem forumu nikoli ne komentiram, tokrat pa bom. Rada bi samo povedala, da imam skoraj popolnoma enako zgodbo. Edina razlika je ta, da sem že dopolnila 32 let. Prišla sem do zaključka, da nimava prihodnosti. Ostala bom sama pri 32 letih. Pravijo, da bolje sam kot pa v slabi družbi. Težko je ostajat v zvezi kjer se ob partnerju počutiš nesrečnega, brez volje in energije.
Kakorkoli se boste odločili, želim vam vso srečo.

Težko je, problem je največji v meni, ker sem kot otrok mogoče pogrešala finančno varnost. To tukaj imam. Ne zgleda pa to tako, da me nekdo financira, ker nisem nikoli bila takšen tip človeka, vedela sem kolik kaj stane in kaken je moj finančni domet…Financiram se sama. Izlete in vsa potovanja plačujeva vsak svoji del. Bojim se in strah me je tega, da bom našla partnerja, ki pač ne bo znal z denarjem, ki ga bom morala financirati. Četudi nimam minimalne plače in z dodatnim delom bogatim svoj proračun, nočem ob sebi imeti nekoga, ki živi na puf…..

Težko je, morda potrebujem samo brco v rit. Sedaj mi odmik od vsega predstavlja moje popoldansko delo… Ampak dolgoročno to ne gre. Tudi otroka si z njim ne predstavljam ravno najbolje, ne da bom sama hodila okrog in čakala, da mi bo kdo povarval otroka. Vem, da je skrben, da bo stvari uredil, če mu naročiš… Bolj pričakujem aktivno družinsko življenje, ki sem ga vajena od doma. Pri partnerjevi družini tega ni, njim je višek nedelje gledanje TV-ja, goveja juha in obisk staršev. Nobenega pohoda na bližnji hrib, nobenega rolanja po okolici, kolesarjenja, piknika s prijatelji…

Punca, škoda te je in sami izgovori so te. Mlada si še, kaj boš res naslednjih 50-60 let životarila z nedeljskim voznikom? Zaradi nekega občutka varnosti. Poleg tega, si sigurna, da ti on nudi varnost? Glede na to, da te psihično maltretira, da se mu bojiš povedati, kar želiš. V nobenem razmerju ne bi smel biti prisoten strah, v kakršnikoli obliki, še tako blaga oblika je nespremeljiva. Bila sem 11 let s človekom, ki me je želel izolirati od prijateljev, družine, da sva ves čas samo jaz in on, brez družbe. No, odločila sem se, da grem, je bilo težko, vendar mi niti najmanj ni žal.
Srečno

Ti svetujem, da čimprej prekineš tole zvezo, kajti zdaj si še v letih, ko lahko najdeš koga kvalitetnega. Sama sem neperspektivno zvezo končala po 30em letu in sem še sedaj samska, imam 36 let. Z vsakim letom je “na trgu” manj moških oz. ti ostanejo skoraj samo še tisti večno samski čudaki ali oni, ki imajo za sabo že ločitev in kopico otrok. Res odsvetujem, da še naprej vztrajaš v nečem kar te ne izpopolnjuje.

Bolj razmišljam, več težav vidim, pa do otroka ali skupnega domovanja še prišla nista. Možakar vas noče v svojem življenju in ne delajte si utvar, da se bodo stvari s čimerkoli izboljšale. Oba si zaslužita koga drugega. Sorry.

Odnos med mamo in očetom v veliki meri definira, kako bodo otroci doživljali svoje partnerje. Ali za svojo hčerko želiš, da je nesrečna v svojem razmerju, da se odpove sebi zavoljo denarja, da jo partner zapira v zlato kletko? Da se odreka, da jo je strah partnerjevega odziva?
Ali za svojega sina želiš, da tako ravna s svojo partnerko, kot tvoj partner ravna s tabo? Da bo vse odvisno od njegove trenutne volje, da bo zahteval, da se odreka svojim željam, pričakovanjem, sebi?
Ali to želiš svojim otrokom? Otroci niso lepilo za odnos med staršema, ki ga sicer ne bi bilo…

Zakaj žrtve izsiljevanja (nasilja) ne odidejo, lepo povedala Leslie Morgan v tem TED Talku: https://www.ted.com/talks/leslie_morgan_steiner_why_domestic_violence_victims_don_t_leave

V vašem primeru sicer ne gre za fizično nasilje, gre pa za isto taktiko osamitve žrtve, da se z njo lažje manipulira.

Odnos med mamo in očetom v veliki meri definira, kako bodo otroci doživljali svoje partnerje. Ali za svojo hčerko želiš, da je nesrečna v svojem razmerju, da se odpove sebi zavoljo denarja, da jo partner zapira v zlato kletko? Da se odreka, da jo je strah partnerjevega odziva?
Ali za svojega sina želiš, da tako ravna s svojo partnerko, kot tvoj partner ravna s tabo? Da bo vse odvisno od njegove trenutne volje, da bo zahteval, da se odreka svojim željam, pričakovanjem, sebi?
Ali to želiš svojim otrokom? Otroci niso lepilo za odnos med staršema, ki ga sicer ne bi bilo…
[/quote]

Najvrjetneje je že dovolj izgovorov in je čas, da se postavim za sebe. Iskala sem tudi vzvode zakaj vstrajam in kaj tukaj občutim in česa ne. Prišla do zanimivih dogodkov, ki se ponavljajo in kar je najzanimivejše. Odkar se poigravam z idejo odhoda se mi pojavljajo določene sanje.
Mogoče me pa čaka res boljši svet.