Spoštovani!

Imam očeta, ki je star malo čez 60.
Otroci smo se že zdavnaj odselili od doma in si ustvarili svoje življenje.
Doma v svoji hiši sta ostala starša in zelo lepo bi jima lahko bilo, če ne bi bil posredi alkohol.
Ne morem rečt, da je oče alkoholik saj pije samo občasno, vendar je takrat obupen. Iz njega prihajajo same krute stvari, otrokom nam kar naprej nekaj ,,naprej meče,,, trezen nikoli nič ne reče .
Zelo me moti, da ne mara sestre, svoje lastne hčerke, ki je zelo pridna ima zlate otroke ter dobrega moža. Zmeraj bolj imam občutek, da ji vsega tega ne privošči, ker ni po njegovem – on je namreč zmeraj govoril, da iz nje ne bo nikdar nič, da ni nič vredna itd….Tudi brata kar naprej opravlja, ni mu všeč to, pa ono…Brat je pred leti po nesreči namreč ostal invalid, vendar se v življenju odlično znajde.Živi sam v svoji hiši, dela, zraven tega pa ima tudi en hobi, kateremu je v toplejših mesecih predan in ima s tem povezano tudi veliko prijateljev. Skratka je samostojen in nikoli od nikogar nič noče ali pa ne stoka, da mu kaj manjka. Sama sem poročena, brez otrok, živim daleč stran od doma in tudi nama z možem nič ne manjka. Starša me obiščeta na vsake dve leti, ker očetu tukaj kjer živim nekaj enostavno ni všeč, oz. nič, ker očitno ni po njegovem.
Oče se seveda skoz znaša nad mamo. Čisto zasužnjena in otopela je. On recimo kje pusti očala ali mobitel, išče jih pa mama, zraven je pa deležna kletvic, poniževanja, če ne najde stvari v tistem trenutku.Pa ni rečeno, da je pijan, to se dogaja tudi v treznem stanju.
Pred kratkim, ko je prišla sestra z družino in brat na nedeljsko kosilo, se je spet ,, spravil ,, na mamo (pijan). Seveda sta se zavzela zanjo, ker dejansko ni bila nič kriva. Takrat je znorel, kot še nikoli. Obtožil jih je celo, da mu kradejo in , da bomo vsi živeli tako, kot bo on rekel. Halo! Meni je s tem povedal vse, čeprav me ni bilo zraven.
Sestra in brat sta sedaj rekla, da domov ne gresta več, čeprav se vsi zavedamo, da obupno trpi mama. Kaj narediti? Jaz se bom sicer z njim poskušala pogovoriti, vendar ne verjamem, da bo kaj drugače.
Je pa skrajni čas, da kaj ukrenemo,( zaradi mame) tega se zavedamo vsi.
Prosim svetujte!

Spoštovana,

koliko jeze in besa je možno začutiti v vašem pisanju. Na očeta, na vse krivice, na vse težke pretekle izkušnje, na življenje, ki se nenehno vrti v začaranem krogu, morda na mater, ki ostaja nemočna… Nemoč čutite, da bi karkoli storili, čeprav je izvor jeze še kako znan! Sočutje in razumevanje je v vaši zgodbi težko najti, tako težko in nevzdržno mora biti vam.

“Sestra in brat sta sedaj rekla, da domov ne gresta več”. Običajna reakcija otrok, kjer je prisoten alkoholizem in nasilje v družini. Nenehno poniževanje, nezadovoljstvo in nesreča, ki jo vaš oče razsipa vsepovsod. Nenehne kritike, očitki in izbruhi jeze, ne glede na to, kaj narediš. Nikdar ni zadosti v redu. Krivica na krivico. otroci se počutite nepomembni, odveč in zapostavljeni; čeprav ga obiščete, oče ne pokaže naklonjenosti ali zanimanja za vas. Kako bi si želeli, da bi vas kdaj vprašal, kako ste? Kako bi si iz dna duše želeli, da bi bila mama bolj odločna, močna in gotova vase, da bi zmogla sama poskrbeti zase? S tem bi namreč odvzela breme vsem vam otrokom. S tem bi vam omogočila notranji mir in možnost, da zadihate, da v polnosti zaživite svoje življenje. Negotovost, nemir in večni strah za njeno življenje ob očetu pa vas ves čas neumorno preganjajo, čeprav živite daleč stran.

Predpostavljam, da ste najstarejša izmed otrok. Čutite se odgovorni za to, kako bo vaša primarna družina preživela. Čutite se dolžni poskrbeti za mamo, ki vam je v življenju mnogo dobrega storila, jo obvarovati in zaščititi pred nasilnim očetom. Čutite, da morate starše rešiti, da morate poskrbeti za sestro in brata, čeprav vam tega ni treba. Verjetno ste že kot otrok podobno funkcionirali; ker je mama ostajala v svoji nemočni žrtveniški vlogi in ni bila zmožna postaviti meje očetu ter mu jasno pokazati, da takšnega poniževalnega vedenja ne bo sprejemala, ste (nezavedno) breme prevzeli nase in še vedno čutite, da MORATE poskrbeti za druge, sicer se bo zgodilo nekaj, kar si boste težko odpustili. V tej vlogi lahko zelo jasno začutite, kako se počuti sestra, brat, starši in kaj bi kdo od njih moral narediti. Ta nemir vam ne da miru, ves čas obiskujete starše in na ta način dejansko preverjate, kako je z mamo, navidezno nadzirate njuno življenje – saj se le tako vsaj malo pomirite.

Ampak vi NISTE ODGOVORNI ZA STARŠE, NITI ZA BRATA NITI ZA SESTRO, ker so vsi odrasli in imajo danes nešteto možnosti, izmed katerih lahko izberejo, kako bi svoje trenutno stanje lahko izboljšali. Ne glede na to, kako se trudite, kot njuna hči ne boste mogli nikomur nadomestiti vseh težkih trenutkov, vsega zamujenega, vseh občutkov ponižanja, nespoštovanja, nepomembnosti in odvečnosti. To je do vas krivično. Vaš oče se v sebi počuti nesrečnega, nesposobnega in čisto nevrednega, kar poskuša razrešiti s tem, da se opija in zasvaja z alkoholom. Čeprav pije občasno, je zasvojen z alkoholom, saj je to zanj postala nuja in potreba (ne razvada). Svoje občutke nevrednosti in občutek, da nikomur ni mar zanj, da ga itak nihče ne mara, prši na vas otroke, s tem da vas kritizira, ponižuje, zavrača in podi od sebe. Vaša mati se njegove jeze boji, zato molči, tiho trpi in čaka, da bo morda nekega dne bolje. Mati se vam je, ne zamerite težkim, a realnim besedam, dobesedno “vrgla v naročje” in želi, da poskrbite zanjo, kar je krivično do vas. Ne vem, koliko jeze zmorete začutiti tudi na mater, ki se zapira vase, ostaja nevidna in prezrta, ne da bi pri tem poskrbela za lastno spoštovanje in se navzven postavila zase. S tem bi namreč čustveno razbremenila tudi vas, saj vi reagirate v družini zlasti takrat, ko bi mogla v resnici ona.

Kaj storiti in kako iti naprej? Najprej boste morali sebe postaviti na prvo mesto, ker v vaši družini sploh ni prostora za vas in vas ni moč začutiti. Vaše življenje je vse preveč prepojeno z bolečino od doma, ki vas nenehno spremlja in vas ne pusti pri miru. Najprej se boste morali razbremeniti teže vašega doma in odgovornost za življenje staršev, brata in sestre pustiti za sabo. Vsak od njih je odgovoren sam zase. Ko boste to lahko sprejeli, vam bo precej lažje. Na začetku vam bo verjetno težko, saj se občutkov krivde ne boste zlahka znebili, saj ste vsa leta tako živeli. Se pa vedno da in nikoli ni prepozno.

Nujno je, da sledite tistemu, kar čutite. Če tudi vi čutite odpor, da bi obiskali starše na domu, vam jih ni treba. S tem boste njim sporočali, da bodo morali v svoje življenje vnesti bistvene spremembe, preden jih boste obiskali. Zaslužite si namreč, da vas namesto s kritikami in poniževanjem, pričakajo s spoštovanjem, z občutkom, da ju zanima, kako ste, občutkom, da si želita, da ju obiščete zaradi vas… Če boste pri tem vztrajali, če boste sebe začeli bolj ceniti in vrednotiti, boste s tem najbolj iskreni do sebe in si boste na ta način povrnili notranji mir. Želim, da si zapomnite, da staršem v življenju niste ničesar dolžni (“nobene hvaležnosti”). Lahko jim pomagate, če bi oni tako želeli in si tudi zaslužili (in ne nezavedno zahtevali odrešitev).

Vašemu očetu bi morala mati postaviti jasne meje: enostavno ne več dovoliti, da jo ponižuje, kadar se spomni, da mu streže od glave do pete, da se mu dejansko v celoti prilagodi, mu sledi in s svojim vedenjem v resnici “vzdržuje” to nemogoče stanje, ki ga vi poskušate rešiti. Odločno mu povedati, zahtevati zase več spoštovanja s tem, da začne slediti sebi (in ne možu) in svojim željam in pri tem tudi vztrajati. Ta dejanja niso lahka, niso pa težja, kot je sedaj. Ne glede na to, kaj vi naredite, je mati tista, ki je dolžna poskrbeti zase. Tudi, če se odloči, da se preseli h kateremu od otrok, je ona tista, ki mora to izraziti in si to želeti. V nasprotnem pristaja na življenje in zakonski odnos, v katerem je sedaj. Verjamem, da te besede ni lahko prebirati, morda se boste težko strinjali in vam ne zamerim. Možno pa je čutiti ogromno jeze in besa, ne le na očeta, tudi na mamo.

Močno upam, da tokrat sebe začnete resno jemati in bolj spoštovati, saj si zaslužite krasno in sproščeno življenje, zlasti pa zadovoljiv odnos z možem. Kadar vam bo težko, se z možem o tem čim več pogovarjajte. Naj vas spremlja na tej poti. Če zmorete v njem najti sogovornika in mu zaupati, boste s tem lažje zaživeli svojo pot. Če pa bo pretežko, pa ne zanemarita zunanje, strokovne pomoči.

Vse lepo vam želim in zaupajte vase.

Zahvaljujem se vam za ta sestavek, saj mi je s prebiranjem vaših besed splahnelo precej slabe vesti.
Ravno tako, kot avtorica naslovnega posta, je moja primarna družina “razštelana” zaradi očetovega nasilja, alkoholizma in mamine pasivnosti. Tega nisem mogla več prenašati, zato sem se odselila in od takrat se nikakor ne morem prisiliti, da bi starše obiskala. Mene obiskuje le mama, oče še nikoli ni bil pri meni, tega si ne želim, želje pa tudi ni izrazil. Če bi jo, bi mi bilo zelo neprijetno, saj si ga ne želim videti.
Zaradi vsega tega pa sem imela slabo vest, ko pa sem prebrala vaš sestavek, vidim, da je bila odveč. Tudi v besedah, v katerih omenjate zamero mami, da se ni, in se ne, postavi zase, se najdem. Tudi to me je preganjalo, saj tako ne bi smela čutiti. Hvala, ker ste mi povedali, da lahko.
Če mami zamerim, ker me je vzgajala v duhu “bodi tiho, ne postavljaj se zase, ne izzivaj, ne govori, če te nihče nič ne vpraša, če pa te, potem ugani misli sogovornika in odgovori tako, kot on hoče” potem še nisem slab človek, kajne? Glede na to, da sem zaradi take vzgoje pokasirala marsikaj tudi zunaj družine. Še vedno pa se učim, kako se postaviti zase…

Spoštovana Moma123,

“Če mami zamerim, ker…, potem še nisem slab človek, kajne” – Drži, niste. Veste, saj starši vedno naredijo najbolje kot zmorejo, vedno se trudijo otrokom največ omogočiti, dati…, dostikrat žal tudi z nasiljem, poniževanjem in agresijo, ki je vse prej kot sprejemljivo. Te boleči udarci otroke za vedno zaznamujejo. V času vzgoje se starši niti ne zavedajo, kako “uničujoče” in nezdravo včasih vzgajajo, zato pa bi morali sporočila otrok toliko bolj resno vzeti. Otroci so vedno iskreni in povedo, kako jim je, kako se doma počutijo. To, kar je vam narekovala mati, je nepristno, nečloveško in izumetničeno ravnanje. Tako vas je vzgojila zaradi lastnih strahov in stiske, “kaj bodo drugi rekli”, želela je narediti vtis, da navzven funkcionirate kot idealna družina, sporočala vam je, da bodite to, kar drugi hočejo in ne to, kdor ste po naravi; kar je bilo do vas krivično, nepošteno in zlagano.

Iskreno vam povem, da navedbe, ki ste jih zapisali: “bodi tiho, ne postavljaj se zase, ne izzivaj, ne govori, če te nihče nič ne vpraša, če pa te, potem ugani misli sogovornika in odgovori tako, kot on hoče” vzbudijo velik strah in grožnjo in jih ni za spregledati. Takšno vedenje in nemo sledenje otroka drugim lahko pelje do številnih zlorab, tudi spolnih, saj “On” lahko s tem otrokom dela, kar hoče, ker je otrok naučen, da se ne sme postaviti zase, ampak se prilagoditi Njemu in ustreči njegovim željam. Temu sledi, da bo otrok o svojih zlorabah tudi skrbno molčal, saj se bo nekje globoko v sebi čutil umazanega, krivega te nesreče in morebitnega krivca za to, kar se je zgodilo. Iz tega lahko razberete, kdo je v tem primeru ravnal (sicer najbolje, kot je zmogel) nezdravo.

Nekaj najbolj naravnega pri ljudeh namreč je, da se spontano in iskreno izražamo, da LAHKO povemo, kako nam je, kako se počutimo, kaj si želimo, kaj pogrešamo, kaj nas jezi… In vse preveč staršev pri otrocih to že v rosnih letih zatre, saj otroke učijo, npr. da se ne smejo jeziti (čeprav tako čutijo). Jeza jasno sporoča, da se godi neka krivica, četudi majhna, vsakodnevna. In tudi vi čutite odpor, ko pomislite, da bi obiskali svoj prvotni dom. In je prav, da se poslušate in to, kar čutite, resno jemljete. S tem ste iskreni do sebe, na ta način poskrbite zase in dajete jasno vedeti, da se kljub vsemu toliko spoštujete in cenite, da ne želite na obisk k nekomu, ki vam tega ne daje in potrdi, ki ni ponosen na vas; ampak vse drugo, kar vam znova prebudi jezo, bes, spomnite se težkih dni in bolečih izkušenj od doma, ki vam verjetno še danes ne dajo miru. Če vas mama obišče, ker ji ni vseeno za vas in jo zanima, kako ste, je to odgovorno ravnanje. Če pa vas obišče v smislu iskanja tolažbe, naročja in topline pri vas, je to čustvena zloraba.

Sledite temu, kar čutite. Prepričana sem, da ste krasna ženska, čeprav kdaj negotova, pa vseeno v redu in vredni spoštovanja. Želim vam čimveč zaupanja vase in nešteto pristnih trenutkov v medsebojnih odnosih. Srečno.

Spoštovana gospa Barbara,
najprej se vam oproščam, ker toliko časa nisem odgovorila, obenem se vam pa tudi najlepše zahvaljujem za vaš odgovor.

Sploh ne vem, kaj naj napišem. Vaše pismo sem prebrala sigurno že 50x, pa še ga bom. Tako zelo res je vse skupaj in tako zelo se vsega zavedam. Stvari in dogodki za katere sem mislila, da sem jih že pozabila, so privreli na dan.
Jeza, ki jo je čutiti iz mojega pisanja se nanaša na očeta, mamo in na samo sebe.Tega slednjega se zavedam šele sedaj, ko sem prebrala vaše pismo. V resnici smo mi trije tisti, ki se dejansko vrtimo v začaranem krogu in verjetno sem še največ škode naredila ravno jaz, ker sem vedno vse spore skušala rešiti na prijazen neboleč način. Kadarkoli se je oče spravil na sestro, brata ali mamo sem mu poskušala dopovedati, da se to tako ne dela, naj neha itd, itd. Zmeraj sem se šla enega mirovnika, uspelo mi pa itak ni, ker je oče sicer včasih kaj obljubil, največkrat mi je pa zabrusil naj se ne vtikm, enako mi je nekoč rekla tudi mama. Ampak oni ne razumejo kako je če živiš nekje daleč, cel teden zbiraš moči, da se odpraviš domov na obisk, tam te pa pričaka slaba volja, skozi mi govorita kako moreta delat, ja pismo, sej drugi tudi delamo, samo, to pa itak ni nič vredno – točno tako kot ste napisala.
Ne bom več kradla vašega dragocenega časa. Vesela sem, vašega odgovora in ne ni mi bilo težko brati določenih dejstev, ker je itak vse res.
Sedaj bo največji problem, da spremenim samo sebe.Kako in kje bom začela še ne vem.
Ali, mi lahko za začetek svetujete kakšno knjigo?

Hvala še enkrat in lep pozdrav!

Spoštovana gospa Ona70,

zahvala gre vam samim, ker ste prvič, zbrali toliko poguma, da ste o svoji bolečini odkrito spregovorili in drugič, ker ste se pripravljeni soočiti z vsemi težkimi občutki, ki vas spremljajo in zelo grenijo vaše življenje.

Krivda. Precejšnji občutki krivde vejejo iz vašega pisma. Kaj vse bi vam v teh trenutkih želela reči, da bi vas vsaj malce razbremenila. Želja, da bi vas nekdo objel in rekel “vse bo v redu”, je neustavljiva. Da bi vam nekdo odvzel neznosne občutke, ki vas neusmiljeno prepričujejo, da “morate” poskrbeti za starše, da “morate” vsak teden na obisk, da preverite, kako je, čeprav že vnaprej veste, da boste znova prizadeti in razočarani ter popolnoma nerazumljeni. Kaj vse bi dali, da bi se ta mora končno enkrat končala in da bi lahko v miru zaživeli SVOJE ŽIVLJENJE.

Otroci, ki se rodimo v družino, vsak prevzamemo (nezavedno) svojo vlogo – tisto, ki je v tistem trenutku staršema najbolj ustrezna. Vi ste bili tisti, ki je vse spore družine pomirjala, sproščala skrajno napeto in nepredvidljivo vzdušje, svoje želje potisnila na stran in v vsej meri skušala narediti vse, samo da bi se starša razumela, da nihče od članov družine ne bi trpel. To čustveno breme, ki je (bilo) do vas popolnoma krivično, ste nevede prevzeli nase. Čeprav ste se izredno trudili, vam ni uspevalo. Nase ste kot otrok prevzeli naloge, v katerih sta bila neuspešna vaša starša, katere BI MORALA onadva uresničevati, pa jih zaradi svoje stiska nista zmogla. Tako ste se vi za vse počutili krivo in odgovorno (namesto njiju), preden je prišlo do konflikta, ste vskočili in nato vse mirili, na koncu pa celo pokasirali vse nezadovoljstvo očeta in matere, njuno jezo, bes, kritike, obtožbe, da ste nevredni, kot da se vas ne tiče,… pri tem pa so vaše potrebe in želje ostale popolnoma prezrte, saj nihče od staršev ni dojel (in še danes ne), kaj vse ste preživljali tiste dneve… Krivično je bilo, da ste bili odrinjeni, zastrahovani, krivično je bilo, da ste se morali ukvarjati s težkimi nalogami staršev, ki jih noben otrok ne zmore. Še danes se ne morete otresti te naloge, saj globoko v sebi še vedno hrepenite, da bi starša končno sprejela, da ste v redu in da vas imata rada, predvsem pa da bi vam zagotovila, da bosta onadva sama čisto v redu (zato jih še vedno obiskujete, čeprav vam je vsakič znova izredno težko).

Na srce vam polagam, spoštovana gospa, da vam ni treba več. Ni vam treba več skrbeti za starše, ki sta že dvakrat polnoletna, že zdavnaj odrasla, izkušena in imata številne možnosti, da si svoj zakon uredita po svoje. Čeprav vam bo težko spremeniti dosedanje “navade” (oprostite izrazu), je to edino, kar vam pomagalo ven iz te skrajno boleče življenjske poti. Najprej se boste morali odločiti pri sebi, kaj je tisto, kar vi želite zase. In razumeti, da je bilo vaše odraščanje ob starših v veliki meri prezasičeno z njuno stisko in njunimi težavami, s katero ste se vi dnevno ukvarjali. Ko boste to počasi razumeli, boste zmogli tudi počasi odlagati in začeti vračati težave očeta in matere njima nazaj. S tem boste začeli skrbeti zase in sebe postavljati na prvo mesto. Kako?

Ko se boste resnično odločili, bo vse lažje. Postaviti boste morali jasne meje in si po malem začeti vračati samospoštovanje, ki je bilo v tedanjem času docela uničeno. Začnite resno jemati svoje občutke in jim tudi slediti. Razmišljajte o tem, kako bi bilo, če nekaj časa ne bi šli domov na obisk. Čeprav čutite odpor do doma, je notranja sila vedno močnejša, da greste preko sebe in starše vseeno obiščete (krivda vas premaga). Zaslužite si namreč, da starše obiščete takrat, ko bosta onadva to želela, zlasti pa, ko ju bo zanimalo, kako ste VI. Da bosta do vas skrajno spoštljiva, brez poniževanj, večnega jamranja, kako težko jima je, govorjenja le o sebi in svojih težavah… Da se bosta zanimala za vas, kako vam gre – to je smisel obiskovanja staršev. Vsak otrok starše z veseljem obišče, ko kaj potrebuje, ko čuti, da so mu na voljo, ko čuti, da je dobrodošel… Kadar to dela, ker tako starši hočejo, ker “mora” priti, čeprav dejansko ne želi…, je to neiskreno do njega samega, pomeni, da ne more biti to, kar želi, temveč to, kar želijo starši…

Začnite resnično gledati nase, na svoje želje, cilje, na svoje vesele trenutke. Pojdite tja, kjer se dobro počutite, kjer VAM ustreza. Ko boste sledili sami sebi (čeprav boste dostikrat čutili krivdo, pritisk drugih, neodobravanje), boste s tem največ naredili. S tem boste oddajali sporočilo, da težav drugih ne boste prenašali več, s tem se bodo tudi vaši starši dolžni soočiti s svojimi (ker jih nihče namesto njih ne bo rešil). Pogovarjajte se z možem: o tem, kako vam je, kaj si želite, poiščite si oporo v njem, saj vam bo tako lažje, pogovor pa vas bo sprostil.

V branje priporočam Srečal sem svojo družino II (Christian Gostečnik) ali Strupeni starši, kjer boste pridobili informacije o nezdravih družinskih vzorcih staršev, morda kasneje, za vašo dušo pa Blagor ženskam (Alenka Rebula).

Alkoholizem in nasilje v družini zasvoji vse njene člane in je iz tega dostikrat brez strokovne pomoči težko oditi, zato je ne zanemarite, če vam bo v bodoče pretežko. Vso srečo vam želim, predvsem pa veliko zaupanja vase, saj verjamem, da boste zmogli vi, česar vaši starši nekoč niso.