Najdi forum

Sem otrok alkoholika. Moj oče pije od kar vem. Ne bom razlagala ozadja, saj veste, vpitje, zmerjanje, razbijanje, kričanje, vsi smo bili kurbe, ničvredneži, prasice… Težko življenje je za mano. Žalostno.

Pred tremi leti sem se poročila (žal v isto vas, le nekaj hiš naprej od mojih staršev), imam čudovitega moža in devetmesečnega sinka. Kljub mojemu na videz popolnemu življenju se ne morem znebiti vplivov alkohola. Oče še vedno pije, več in več. Ne prizna si, da je alkoholik, mama stagnira ob njem, velikokrat celo zanika, da je pijan, čeprav ga vsi vidimo.
Obiskov nima več, v hišo redko kdo zaide. Težave so hujše od kar je v pokoju. Midva z otrokom sva nekaj časa hodila na obiske vsak dan. Zadnje čase pa mi gre ob misli, da pijanec drži mojega otroka na bruhanje. V zadnjem mesecu sva bila z malim nekajkrat tam, pa je vpričo naju kričal na mamo in jo zmerjal-valda pijan. Na moj rojstni dan pred tednom dni je prišel pijan. Princip je tak, da se ga napije, kriči, zmerja, čez dan ali dva pa meni ali otroku prinese darila, igrače, češ poglejta kako sem dober, kako mi je mar za vnuka. Doma pa vpije in kriči.

Najprej sem ga prosila, nehaj, zaradi nas, zaradi vnuka. Potem sem poskusila z ultimatom-enostavno sem nehala hoditi domov-tudi ni pomagalo. Skratka ne gre. Ko mu rečem, poglej, pijan si, me nadere, kaj pa govoriš, nisem pijan, ne pijem, ne potrebujem pomoči. Danes je bil spet tu, pod pretvezo, da je prišel pogledat malega. Pijan. Nalit. Ko sem ga zapodila, naj gre domov, da pijan nima kaj delati pri meni in otroku, se je doma znesel nad mamo.

Z soprogom sva računala, da bo najin otrok v varstvu pri mojih starših, ampak vedno bolj mi je jasno, da ga ne morem pustiti tam, preveč me je strah. Ne morem, ne upam si. Riziko je prevelik.

Tako sem se odločila, da se še bolj kot do sedaj distanciram od doma, od problemov, ki niso moji in ki jih ne morem rešiti. Mamo večkrat povabim k meni, da se ukvarja z otrokom, sama pa se izogibam njega in doma.
Jokam, se smilim sama sebi, skrivam težave pred soprogom. Ja, celo pred njim me je sram. Rekli boste, mami pomagaj. Ampak jaz res nimam več moči. Pri tridesetih letih imam za sabo pekel. Moj otrok ga ne bo imel, to je edina stvar o kateri sem trdno prepričana.
Kaj naj storim? Je prekinitev oz. minimizacija stikov res edina rešitev? Naj živim svoje življenje in pozabim na prejšnje? Razjeda me občutek krivde, čutim, da ne zmorem več…. Težko je….Namesto da bi uživala ob otročku….

Mhhm, ko razmišljam, kaj lahko naredite, mi na misel prideta dva izhoda, bo pa dobrodošlo mnenje tudi drugih, ki imate več izkušenj.

1. Lahko se sekirate, živcirate, borite z mlini na veter, zbolite in na koncu s slabo vestjo spoznate, da niste bili uspešni v tem, ko ste mamo in očeta poskušali rešiti pred njima samima.
Kar pravite, da ste poskušali, je veliko. Verjetno veliko več, kot bi lahko sploh kdo pričakoval od vas. In če nočeta vašega nasveta in če nočeta, da jima pomagate, morate to dojeti.

2. Druga pot je, da se umaknete, jima date prostor, ju pustite in sebi naredite prostor za svoje življenje. Ni potrebno prekiniti vseh stikov. Ko vidite, da je oče pijan, je normalno in zdravo, da si ne želite preživljati čas z njim.

Da bi pri njemu puščali otroka, ko pijan vpije in se znaša nad mamo, ne bi bilo odgovorno ravnanje.
Naj otroka varuje trezna mama na vašem domu, zapre vrata pred njim, ali pa je bolje, če gre v varstvo v vrtec. Seveda to ni možno vedno. Upam, da imate možnost, da si to lahko uredite.
Ne samo zaradi tega, ker bi se otroku lahko kaj zgodilo, ker lahko se. Ne samo, da spremlja pijanca in se s tem uči vzorce. Ne samo, da bi imel poslabšan sluh zaradi nenehnega dretja, ampak preprosto zato, ker nekdo, ki se toliko opija, nima osnovnega življenjskega smisla, je nesrečen in ima zmešan kompas. Ne želite si, da bi vaš otrok bil v družbi z nekom takšnim. Pa četudi je to dedek. Naj bo z dedkom, vendar ko je še kdo izmed vas zraven.

Pustite druge. To je vaše življenje in vaš trenuten namen je, da poskrbite za otroka. Ni lahko, vendar je nujno potrebno, če ne želite biti nesrečni in to prenašati tudi na druge okoli vas.
Ko boste poskrbeli za svoj notranji mir, ko se boste ukvarjali s svojim življenjem in ko bo vse to v redu, potem pa boste morda lahko našli moč in pomagali še mami. Sedaj pa ste dolžni poskrbeti za sebe in otroka.

I Domišljija je pomembnejša od znanja. Znanje je omejeno, domišljija pa poganja svet. Albert Einstein I Naročilo na ePosvet: https://med.over.net/svetovalec/andreja-verovsek I

Draga Mmatejam,

Andreja je zelo lepo napisala: »…da se umaknete, jima daste prostor, ju pustite in sebi naredite prostor za svoje življenje.«
Vaša zgodba je zelo težka, zato ni dobro, da se o svojih občutjih (tudi ob očetu) z možem ne pogovarjate. Morate se pogovarjati, kajti drugače vas bo začelo še bolj razjedati od znotraj. Povejte mu, kako se počutite in kaj si želite.
Občutki krivde, ki vas obremenjujejo, so žal preveč pogosti pri vseh otrocih alkoholikih (in tudi drugih) in zelo težko se jih znebimo brez poglobljenega dela na sebi. Občutek krivde vas namreč stalno vrača nazaj k očetu in vam preprečuje, da bi se osvobodila skrbi zanj in za mamo ter živela v skladu s svojimi željami in potrebami. Vendar naloga otroka ni, da otrok skrbi za svoje starše (v smislu, ali bodo preživeli, če grem stran!). Starši so tisti, ki otroka naučijo življenja in ga v nekem obdobju, ko se otrok čuti dovolj samostojnega, spustijo iz gnezda. Pri vas je to zaradi občutkov krivde močno oteženo (predvsem tudi zato, ker vas, če sem vas prav razumela, skrbi, kaj se bo zgodilo z vašo mamo, ko vi zavrnete očeta). Starši vas delajo odvisne od njih, kar ni prav. Oče z vami močno manipulira (če ne naredite, kar želi, trpi vaša mama. S tem vas ima v pasti). Pogovorite se o tem s svojo mamo in očetom, ko bo trezen. Povejte jima, kakšno življenje si želite zase, za svojega otroka, za vašo družino. Povejte jima, kakšni so vaši pogoji, da sta onadva lahko del vaših življenj (predvsem oče) in se tega držite ne glede na občutke krivde, ki vas preplavljajo. Najpomembneje je, da se oče začne zavedati, da ste neomajni pri svojih zahtevah in da manipulacija z darili ne bo več mogoča. Vem, da je to težko, ampak poskusite. Sledite sebi. Pogovarjajte se o tem. Pišite o tem. Dajte ven ves svoj gnus, jezo, odpor, razočaranje. Naredite s tem prostor za ljubezen, ki jo čutite do svojega otroka in moža.
Tudi jaz menim, da je za otroka bolje, če ni v varstvu vaših staršev na njunem domu. Žal. Mogoče se lahko dogovorite s svojo mamo, da ga varuje na vašem domu ona sama. Brez dedka. Bojim se namreč, da je vaš oče tako globoko v alkoholu, da tudi ljubezen do vnuka ni dovolj močna, da bi željo po pitju alkohola premagala.
Resnično upam, da vam bo uspelo.
Lepo, lepo vas pozdravljam.

Metka Furlani sociologinja in psihodinamska psihoterapevtka www.metkafurlani.si

Pozdravljena Matejam

Kako dobro vas razumem in vem kaj preživljate. Sem otrok alkoholikov. Pri meni sta pila oba. Oče je bil zraven še zelo nasilen. Pišem v pretekliku ker je oče že umrl, mama pa je trenutno v bolnici in spet preživlja delirij – eden hujših.

Tako kot so vam napisali že predhodniki. Dajte sebi in svojim staršem prostor. Vsak od vas mora živeti svoje življenje. Vem da je težko, ampak tudi vaša mama, čeprav trpi, ima svoje življenje. Lahko ji samo pomagate, ne morete pa je ubraniti pred možem pijancem. To lahko naredi le sama.

Kar pa je najbolj pomembno in tudi vaša naloga. Vašega otroka zaščitite pred tem. Naj ne preživlja tega kar ste vi in še vedno preživljate. Drugo kar pa je zelo pomembno. Naj vas ne bo sram pred vašim možem. Pogovarjajte se o tem. Vi niste naredili nič slabega. Oče je tisti, ki ne uvidi kakšno škodo dela vsem okoli sebe in seveda tudi sebi.

Najhujše pri vsem tem je nemoč, ki jo človek občuti. Jaz sem se odselila 200 km stran, na drugi konec Slovenije, samo da bi pobegnila od tega. Pa vedno pride za mano. Vsakič ko je mama v težavah (beri v bolnici ali v deliriju, ali zadolžena…) pokličejo mene in sestro. Pa ne mislit da nisva poskusili že marsičesa. Enkrat sva jo spravili celo na zdravljenje. No iz tega ni bilo nič. Sedaj je z njo tako hudo, da več ne bo mogla sama živeti. Najrajši bi jo pustila nekje in je sploh ne pogledala. Pa mi občutek dolžnosti in vest tega ne pustita. Seveda bova spet poskrbeli za njo. Vendar pa sem otroke vedno obvarovala pred vsem tem. Nikoli nisem pustila, da bi z njimi manipulirala ne oče in ne mati. Res je, da otroka babico poznata, vendar pa nista pretirano navezana nanjo. Tudi sedaj ju ne vozim s sabo v bolnico, ker enostavno nočem, da to gledata. Človek, ki preživlja delirij in je zvezan na posteljo res ni prijeten na pogled.

Z možem sem bila glede tega vedno iskrena. Od začetka mi celo ni verjel, saj sta se pred njim delala kako bi rekla, lepa. Vendar ne za dolgo, saj ju je alkohol vedno potegnil.

Vam in vaši družini želim srečno in veselo skupno življenje.

New Report

Close