kaj naj storim
Hči, študentka, živi doma in uživa vse bonitete takega življenja.Problem je v tem, da priznava le pravice, dolžnosti pa ne. Pri tem mislim na pomoč doma, kar zadeva čiščenje, pospravljanje, druge drobne stvari, ki se opravljajo v nekem gospodinjstvu. Če jo kaj prosim, večinoma odkloni oz. se izgovori, da nima časa, če pa že kaj stori, ne gre nikoli mimo brez krega. Zgubljam živce in bi na trenutke najraje videla, da bi se odselila in se na tak način soočila tudi s stvarmi, ki jih mora odrasel človek pač sprejeti.
Če ji kdaj v navalu jeze zagrozim, da doma ne bo dobila niti žepnine, niti hrane…se posmehljivo obrne k meni in reče – pa nič…
Ne vem, kaj naj naredim saj jo po zakonu v času rednega študija moram podpirati tako in drugače…
Spoštovana obupana mati,
povsem razumljiva je vaša družinska stiska v odnosu s hčero, ki do vas izkazuje nespoštovanje in ste zdaj jezna zdaj obupana. To vsekakor ni prijetna reč in ni pravično ne do vas ne do hčere. A z grožnjami in zastraševanjem ne bo zdravega učinka, kvečjemu bo slabše, ker s tem namesto spoštovanja, uvajate in utrjujete strahospoštovanje. Časi tovrstne vzgoje pa so, na srečo, mimo. Psihično oz. čustveno vam hčerka »odigrava« (v terapevtski praksi se uporablja tak izraz) neko nespoštovanje, nezaupanje ali tudi posmehovanje ipd., ki preveva vzdušje vaših družinskih odnosov nasploh, ne samo v tem konkretnem primeru. Ne vem sicer kje je oče, ki ima pri vsem tem prav tako svojo vlogo, a kakorkoli že, na vajin odnos lahko pogledate tako, da ga vidite kot posledico nepredelanih odnosov v družini. Pomeni med drugim to, da se v komunikaciji izogibate povedati resnico: kaj kdo čuti, misli, ve ter kje in kaj so vaše družinske odgovornosti. Odtod si ne upate tvegati in govoriti resnice, ker vam obstoječi način odnosov še vedno bolj ustreza, pa čeprav je škodljiv, in vas drži na varni razdalji od bolečih vsebin, ki ležijo pod površjem. Če se boste odločili za resnične in iskrene odnose, boste že na poti k uspehu in zdravju, sicer pa ne.
Ne vem, koliko je iskrenosti in zaupanja v vajinih odnosih s hčerko, ki vam kljubuje, se upira, je svojevoljna itn. Vaša hči je danes odrasla ženska in odgovarja za svoje vedenje, mišljenje in čustvovanje tako kot vi. Toda mati ste edinole vi in nihče drug, zato boste morala otroku to tudi pokazati, jo prepričati, da ste vredna spoštovanja in da otroku OBENEM znate stati ob strani, da jo sprejmete, razumete. Kajti, če smo že starši pred otroci nemočni in obupani, kakšni morajo biti šele oni v sebi in svoji samopodobi, v odnosih z drugimi itn.? Zato otroci iz negotovosti in zmede, strahu, sramu itn. staršem na tak in podoben način izkazujejo kaj jih muči (oz. kaj muči to našo družino!). Le prisluhniti jim je treba, saj so ogledalo staršev. Otrok potrebuje odločno in čustveno odzivno mamo, ki ve, kako poskrbeti zase, ki ve kaj hoče in tudi ve, kje so meje njene odgovornosti in seveda očeta, ki razume otroka, ščiti družino in ki ve, kaj in kje so meje (v kolikor očeta ni, boste to morala zapisati). Le tako boste od hčere prejela spoštovanje, ki si ga zaslužite. V psihoterapevtski praksi se je vselej pokazalo, da starši prejmejo le toliko spoštovanja (ne strahospoštovanja!), kolikor ga svojemu otroku znajo od sebe tudi pokazati oz. jim biti pri tem vzor.
Pričnite se iskreno pogovarjati in prevzemite vajeti v svoje roke. Ni razloga, da vam hči ne bi pričela izkazovati spoštovanje in pri tem pričela končno spoštovati tudi sebe.
Lepe praznike in srečno!
Pozdravljena, obupana mati.
Zagotovo je gospod Duraković veliko bolje uposobljen za dajanje nasvetov, kot pa gospa nesrečnega imena, ali pa celo jaz sam. Verjamem, da ste poizkusili že skoraj vse. In pod tisto skoraj ne štejem pravzaprav tistega, čemur se reče red in spoštovanje dolžnosti. In tu se moram strinjati z gospo JB. Otroci so namreč v resnici in skorajda po pravilu ogledalo staršev. Očitno ste s svojo nadebudno študentko v preteklosti ravnali na način, katerega sadove sedaj žanjete. In zaradi vaše preočitne “premajhne strogosti” boste stanje zelo težko popravili. Vi in vaša hči pa se morata obe zavedati dejstva, da ste jo dolžni vzdrževati le do njene polnoletnosti.
Seveda je prijaznejši način, kot pa lastnemu otroku pokazati vrata…pogovor. In če vam na še dobronamerne besede odgovarja s “pa kaj”, potem ta “pa kaj” tudi uveljavite. Ni žepnine, priboljškov in podobnih stvari. Očitno zanjo vse plačujete in naredite sami. Kuhate, perete, pomivate posodo in tako naprej. Na vprašanja…zakaj pa ni večerje, zakaj pa ni oprano, zakaj pa v hladilniku ni salame, pa odgovorite takole: “Pa kaj”.
Več pa vam nebi pameti solil. Če ste razumeli ste. Če niste pa prenašajte naprimerno obnašanje vaše hčere še naprej. Za stanje, kakršno je, sta sicer krivi obe. Ampak vi, ki prenašate nekaj, česar ni potrebno prenašati pa veliko bolj. In sedaj se postavlja vprašanje: “Ste se sposobni postaviti zase in to, kar naj bi kot starš predstavljali, ali pa ne?” Odločitev je seveda vaša, pot pa precej trnova.
Vse dobro želim obema.
Gorazd.
Iz lastnih izkušenj – sem imela enake probleme z mamo. Za vse me je morala prosit, z muko sem doma pospravljala. Mi je danes malo žal, da sve se toliko kregali.. No, potem se je pa lepega dne vse uredilo, ko sem spoznala resnega fanta (danes moj mož) in sem se odselila. Od takrat naprej sva z mamo dobri prijateljici. Sam da nisva pod isto streho.