Spoštovani!

Jaz imam zelo velik problem, ki ga nosim v sebi.

Stara sem 26 let in sem se pred enim letom poročila. Pred tem pa sva bila s partnerjem že 11 let. Nato sva skupi živela 4 leta in se poročila.

On si je sicer otroke vedno želel. Vsaj tako je govoru. Jest sem bila tista, ki nisem bila na kaj takega še pripravljena (starševstvo). Nato je prišlo v najinem življenju (po poroki) do prelomnice. Hotel me je zapustiti ampak na mojo pobudo sva ostala skupaj. In sedaj je vse uredu.

Jaz pa sem naenkrat dobila željo po materinstvu. Želim si otroka – zelo. On pa si je premislil. Pravi, da nisem še dovolj zrela, odgovorna, itd….., za kar menim da nobena od teh stvari ni resnična. Res je da nisem ravno tehnični tip upravljanja v življenju, ampak to še ne pomeni da sem to kar sem zgoraj navedla.

Oba sva redno zaposlena, kakšnih večjih finančnih problemov nimava. Normalna povprečna družina sva.

In sedaj se sprašujem? A, je sploh on kdaj RESNIČNO bil pripravljen na otroka? Ali je to le govoru, ker je vedel moje takratno prepričanje? Kaj naj si mislim?

Sedaj je on tisti, ki si ga ne želi in ima vedno nove izgovore.

Sploh ne vem kaj naj naredim, kako naj živim naprej, če pa on ne ve če hoče imeti z mano otroke. Pravi da se bom najprej morala dokazati in pokazati kot odgovorna oseba, če ga bom hotela prositi za kaj takega.

Jaz pa sploh ne morem verjeti svojim ušesom. Nikoli si nisem mislila, da bom morala v zakonu prositi za otroka, za družino,…………

Zanima me vaše mišljenje?

A, je to pač trenutno stanje, ali je mogoče da se je v njegovi glavi kaj premaknilo ali kako? Jaz se končno počutim zrela, odrasla sem naenkrat. Okoliščine so me na to pripravile. In želim si stvari na katere sem sedaj pripravljena, na katere prej nisem bila. Vsak mora dozoreti, da si zaželi družino katero bo lahko imel, vzdrževal in ji nudil najboljše. Želja še ni vse,………….. človek mora sam pri sebi to začutiti.

Z možem se sicer silno ljubiva. On me ima rad, dokazuje mi to. Je ljubeč, itd….. ampak na trenutke ga preplavi bes, ko začne zaradi neke malenkosti (ki je v njegovih očeh ogromna reč), kričati in se izdirati name, da sem “neumna” in kako naj od mene pričakuje da bom lahko mati? In začne s posmehom na moj račun, da kaj si umišljam. To ga neki časa drži, jaz se mu približujem kakor vem in znam na najlepši način da zadevo umirim in nato je zopet vse lepo in prav, dokler zopet ne poči.

Vljudno vas prosim za nasvet! Kaj mi je storiti, kako naj ravnam v svoji situaciji?

Ne vem sicer, če je moj “post” povezano napisan. Hotela sem čim bolj nakratko opisati svoj položaj. Upam, da ga boste vsaj nekako razumeli oz. dojeli bistvo napisanega.

Lep pozdrav in v naprej najlepša hvala za pomoč.

S.

SpoštovanaS&M,
za kvalitetno starševsrvo je potrebno, da sta zrela oba starša.Vedenje in izjave vašega moža pa izrazite zrelosti ne izpričujejo.Ko bi v družino prišel otrok, bi se mož moral odreči delu vaše pozornosti, ki jo je sedaj deležen v celoti.Prav ta nepripravljenost sprejeti nase obremenitve, ki jih s seboj prinaša očetovstvo, ne nazadnje tudi lastna udeležba pri negi, govori za to, da je manj zral pravzaprav on.O starševskih vlogah si morata priti na njasno preden zanosite, pogovorita se tudi o tem kaj drug od drugega pričakujeta.