Pišem vam, ker sem res v slabi koži in bi mi prišel prav kak nasvet…
Uradno sem ločena že dve leti, že tri leta pa živim ločeno. Ločila sem se na lastno željo, ker nisem več zdržala njegovega psihičnega mučenja. Hecno pa je, da je bivši mož že spet v po mojem kar srečnem partnerstvu in tik pred poroko, jaz pa daleč od tega.

Po razhodu in ločitvi nisem imela nobene resnejše zveze, le nekaj ljubimcev, bolj ali manj za enkrat, od katerih jih je bila večina ene 10-15 let mlajših. Lani sem spoznala (prek interneta) poročenega moškega moje starosti (nekaj čez 40) in z njim ‘hodila’ ene pol leta in sem ga potem pustila, ker ni v mojem stilu, da bi si moškega delila (se mi niti ne zdi fer do njegove žene), poleg tega pa je zanj nekako izvedel mož in me je nadlegoval, da sem totalna sprevrženka, ker hodim s poročenim moškim, itd. Ker sem se bala, da bo šel tako daleč, da bo vse to povedal ženi, sem prijatelja raje pustila.Morda še to: tudi mojo prvo malo resnejšo vezo je bivši mož razdrl, ker je neprestano klicaril tega mojega prijatelja, podnevi in ponoči in ker se mi je nič krivi prijatelj zasmilil, sem ga pustila in potem je imel mir. Jaz pa tudi. Razlog za ločitev od moža je bil, med drugim, njegovo bolestno ljubosumje …

Nato sem lani (moram danes reči) spomladi spoznala malo starejšega moškega, ki me je v trenutku očaral. Že spet sem ga spoznala prek interneta (po mojih izkušnjah namreč zunaj, v živo, lahko spoznaš le veliko mlajše moške, saj moški moje starosti očitno ne hodijo več ven, ali pa so že oddani, itd.). Parkrat sva se videla, in v trenutku mi je bil všeč. Že drugič me je odpeljal k sebi domov, mi pokazal slike otrok, … Le o svoji bivši partnerki je povedal komaj kaj,. Začutila sem, da mu je boleče, zato nisem drezala. Dajal mi je tak občutek varnosti (morda, ker je bil starejši), pameten, razgledan, galanten, itd. Ker se nekaj dni ni oglasil, sem mu pisala, a mi je odpisal, da žal ne gre naprej. Bilo mi je hudo, a sem ga nekako prebolela. Nato se je konec poletja spet javil. Brez obrazložitve, kje je bil ta vmesni čas. Nekako sem si razlagala, da se je morda zbal neke resnejše veze, da je v vmesnem času premislil in da se je nato vrnil k meni. Naivno razmišljanje pač, ker sem po naravi kar pozitivka. Bilo je kot v pravljici. Nikoli se nisva sicer pretirano pogovarjala o svojih čustvih. Nikoli mi recimo ni rekel, da me ima rad, ipd., a je bil v zelo ljubeč. Skrben. Galanten. Delil mi je komplimente. Bila sem kot princeska. Kadar sva se kaj pogovarjala, je že vpletel stavke kot so: bova pa drugo leto šla za novoletne počitnice tja in tja. Morda mi je bilo rahlo moteče to, da sva se sicer videvala ene enkrat, dvakrat tedensko, da pa me nikoli vmes ni poklical, jaz pa mu tudi nisem hotela težit (sem imela tak občutek, da ne bi bilo dobro in ves čas sem se bala, da ga bom s tem odgnala in da bo moje pravljice konec). Nato pa je v začetku decembra spet kar poniknil. Rekel mi je, da mora urejati neke zadeve na sodišču in da potrebuje mir (nekako sem domnevala, da to zadeva njegovo bivšo partnerko). Na moj zaskrbljeni sms mi je odgovoril, da veliko dela, najmanj do božiča. Z božič mi je zvečer poslal čestitko po sms in to je bilo vse. Postala sem ljubosumno in sem mu naslednji dan zabrusila po sms, če bi si lahko vzel vsaj 5 minut časa, da mi vrne nakit, ki sem ga pozabila pri njem. Nobenega odgovora nisem dobila. Šele po treh dneh mi je napisal, če greva na kavo. Napisala sem mu, da ja, morda preveč ljubeče (ker me je jeza pač minila in spet se je vrnil moj optimizem), a na to sploh nisem dobila odgovora. Klicala sem ga, a se mi ni oglasil. Ne vem, kaj ga je spet vrglo iz tira, a očitno si je za kavo premislil. In od takrat se spet ni oglasil, niti s čestitko za novo leto (jaz pa sem se odločila,. da mu ne bom težila, če me očitno noče videti). Silvestrovo sem tako bolj ali manj pretrpela…

Ali imam še kako upanje in se bo že spet vrnil nazaj? Ga je vrglo to s s sodiščem in novo leto? Ali pa morda še bolje: kako naj ga pozabim.
Aja še to: morda sem dobila maščevanje za vse za nazaj. To je namreč edini tip, ki me je pustil. Do zdaj sem vedno jaz vse pustila … Mislim si, da je morda zdaj prišla moja lekcija.

Sem pa kar v slabi koži. Trenutno na persen forte, ker si sicer mislim, da se mi bo mešalo.
Če se bo javil, se pa itak bojim, da bom spet kot ena tepka skočila v njegov (možati) objem…

Spoštovani, Cheetah!

Praznični dnevi in neskončno čakanje ter upanje, da vas bo »princ iz sanj« vendarle poklical, so minili. V razočaranju in prizadetosti ste žalostni napisali tole pismo. Boli vas, da ste osamljeni čakali in hrepeneli po nekom, ki bo z vami, pa se to ni zgodilo. Spet je šlo mimo eno leto in zdaj zagrenjeno ugotavljate, da gre še celo bivšemu možu bolje kot vam. Morda se začenjate spraševati kaj se vam dogaja, da vam nobena zveza ne uspe? Želite si, da bi vam kdo odgovoril na vprašanja glede tega skrivnostno »izginjajočega« moškega, na katera pa ne vemo odgovora. Očitno tega gospoda nekaj »odnese« in najbolj zaskrbljujoče je to, da bi mu presrečni, ker se je pojavil, spet kar otroško zaupljivo skočili v objem, ne da bi pred tem skupaj globoko razčistila in odkrila kaj se mu je zgodilo, kako to, da se je kar premislil in »izginil«, kaj je doživljal on in zlasti kaj ste medtem doživljali vi in kako je vse to vplivalo na vas… Zelo dobro bi bilo vzeti samo sebe in svoja občutja resno. In predvsem, da bi odkrili in razumeli dinamiko psihičnega nasilja, v kateri se znajdete – npr. kako vam sploh lahko bivši mož razdre ali vpliva na razdor nove zveze (kako to, da mu vi to dovolite in kaj se v vas zgodi, da popustite ?…), kaj vas vodi v prekinjanje zvez in zapuščanje partnerjev oz.»vnaprejšnja opravičevanja brez zahtev po partnerjevih pojasnitvah« in kakšna dinamika se vam pravzaprav začne odigravati… Za to pa je potreben čas, proces in odločitev.

Ne vem koliko ste sploh v resnici uspeli predelati ločitev in dinamiko nasilja (omenjate psihično mučenje in ljubosumje, ki ste ga doživljali ) in razumeti in odkriti kaj se vam je dogajalo že ob bivšem možu, da ste se znašli na tej točki. V izogib nadaljnjim bolečim situacijam in neuspelim zvezam se mi zdi pomembno, da bi se uspeli (najbolje s pomočjo terapije) toliko poglobiti vase, da bi sčasoma lahko odkrili kaj je v vas, da funkcionirate na tak način kot funkcionirate. Kaj je z ljubosumjem, kakšen globok in nezaveden strah vas vodi v odhode od moških oz. še prej – kakšni moški so vam sploh privlačni (morda vezani, čustveno odsotni in nedosegljivi…), kako da začnete zvezo tako »na slepo« in kje spregledate očitna znamenja, ki že vnaprej nakazujejo v katero smer se bodo stvari razpletale… In kje in kako se začne dinamika nasilja in kako v tem sami nehote sodelujete… To, da bi zdaj npr. uspeli pozabiti tega partnerja namreč še ni in ne bo rešitev situacije (kot samo razhod oz. ločitev tudi še ne pomeni predelave), saj se vam bo ta vzorec brez ustrezne terapevtske predelave in razumevanja ter odločitve za spremembe zagotovo še naprej ponavljal… Vaša lekcija vas zagotovo še čaka, pa ne le v obrnjenih vlogah, pač pa v iskanju in najdenju same sebe…

Želim vam veliko moči in poguma, da se soočite s sabo in vzorci, ki se vam prebujajo ob moških…

Pozdravljeni!
Hvala za vaš odgovor. Zagotovo imate prav, ko pravite, da so mi taki čustveno odsotni in izginjajoči moški privlačni. Mislim da prek njih preigravam scenarij svojega otroštva – očeta, ki je prihajal in odhajal, jaz pa sem se trudila biti pridna in ga zadržati, kar mi seveda nikoli ni uspelo. Popolnoma vseeno je, zakaj ta konkreten tip, ki sem ga opisala, prihaja in odhaja.
Mislim, da se moram s tem sprijazniti, da mi bodo vedno taki moški privlačni. Ker sem kar nekaj časa hodila na terapijo, pa mi očitno ni nič pomagalo. Ranjeni ljudje privlačimo ranjene ljudi.In ne verjamem, da bo kdaj drugače.
Vseeno hvala za vaš odgovor, ker se je ‘princ’ v resnici oglasil, a sem se odločila, da mu zaenkrat ne bom nasedla. Že spet bi se enako končalo, ker je očitno velik čustveni invalid, meni pa je vedno hudo, ko gre.

Spoštovani, Cheetah!

Dotaknili ste se otroških ran, ko ste doživljali mnogo razočaranj in bolečin ob očetovem odhajanju in veselja in hrepenenja ob prihajanju… Skušam si predstavljati kako kruto in krivično je moralo biti to za otroka in kaj vse je moralo to dekle doživljati… ter kako nemočno in zapuščeno se je nato počutilo… Verjetno je bilo potrebno ta boleča čustva »odrezati« in potlačiti nekam v podzavest, še zlasti, če je otrok ostal sam in ni imel ob sebi drugega odraslega (mame), s katerim bi skušal to bolečino nekako podeliti, izpovedati, izjokati, se jeziti, predelati…Tu lahko z vami samo globoko sočustvujem v žalosti in solzah, ki jih je čutiti… Ne vem koliko ste jih že uspeli izjokati v sprejemajočem odnosu… Zdaj se preko podoživljanja bolečih občutij vse to preigrava v sedanjih situacijah z moškimi. Tu imate kot odrasli možnost odločitev za drugačne poti. Pogumno je, da ste se odločili obiskovati terapijo in pomembno je, da si zdaj dovolite poskrbeti zase v takšnem odnosu in se primerno zaščititi pred nadaljnjo ranjenostjo. Ne vem kaj za vas pomeni tvegati nekaj novega v takšnih odnosih (glede na vzorce) in to res ni najlažje storiti. Lahko je novo že to, da nekomu postavim mejo in mu povem, da si takšne negotovosti v odnosu ne morem več dovoliti, ker me preveč boli in preveč trpim, ko se ravno malo navežem na človeka, le ta pa nato izgine in to mi povzroča najtežje rane… Na tak način si odnosa ne bom več dovolila, če tudi na drugi strani ni pripravljenosti za odprtost in ranljivost in spregovoriti o svoji stiski, ko bi drugi spet npr. iz svoje nemoči in strahu kar odšel… Lahko sicer tvegam biti ranljiva in spregovorim o svojih občutjih (ali si jih vsaj dovolim začutiti sama pri sebi), ni pa potrebno da se drugemu dajem na razpolago, če le ta ni pripravljen spoštovati in slišati mojih občutij… Tu smem biti previdna in se zaščititi. Lahko pa tvegam spregovoriti (včasih je to najtežje!) o sebi, o svojih občutjih, pričakovanjih in željah ob drugem človeku in tudi o svojem razočaranju, prizadetosti, strahu in bolečini, ki jo doživljam… Res je potrebno dovolj varnosti v odnosu, da si to lahko dovolim, toda sčasoma se lahko naučim prepoznavati do kje smem iti ob kom in kje je dovolj varno, da grem tudi s telesom in objemom in čustvi v odnos in kje ne… Verjamem, da ko tvegam neko novo pot (ki je na začetku zaradi nepoznane situacije negotova in ne-varna) je podobno kot ko moram namesto bližnjice izbrati nek obvoz… Najprej je težko in zoprno in terja več časa, sčasoma pa se navadim in večkrat ko grem po obvozu, bolj znano in lažje mi postaja…

Želim vam mnogo poguma in moči, da se spoznavate, učite in rastete naprej… v takšnih in zlasti v drugačnih odnosih… Vi imate kompas in vajeti v svojih rokah, ni vam jih več potrebno dajati v roke drugim…

Lep pozdrav.

”Cheetah” pozabi na tega možakarja in nehaj bit jo-jo. Možakar ima nekaj za uredit, karkoli pač je. Ne dobivaj se z njim na kavi, niti na enodnevni telovadbi. Pusti ga na miru. Pošlji tvoj naslov kamor naj ti pošlje nakit in pojdi naprej poiskati drugega.

Glede tvojega bivšega: povej mu, da tudi ženske so za 5 minutni sex, če to počneš tam, kjer otrok ni zraven in o temu nič vejo, je to pač tvoja stvar.