Na ven mi ne manjka ničesar, imam vse dva čudovita otroka, moža , idealno službo, lep dom, lasnto hišo, podjetje – uspešno, …..
A v resnici je doma tako – mož rad preživi čas za računalnikom (mogoče 2 uri ali pa tudi več – razumem vsak rabi malo sprostitve). A mu to zamerim, saj jaz delujem tako – pridem iz službe sem cel dan samo z otroci, se jima posvečam 200%, mož in ostali pravijo da pretiravam, a v resnici nočem nič zamuditi, bojim se, zelo, da ne naredim napake pri vzgoji, da jima nudim, dovolj, zraka, dovolj športa, dovlj znanja…. In zato zamerim možu, ker svoj prosti čas ne posveti samo otrokom – otroci rastejo in potem ko bojo bolj samostojni, boš mel čas zate!! Po drugi strani pa sama ne znam vzet časa zase, nič me ne veseli več… samo otroci… knjige o otroški vzgoji, in še enkrat samo otroci….
Iz dneva v dan postajam bolj depresivna, polna glavobolov, utrujena, saj še ko sem v službi, razmišljam: kdo bi lahko poskrbel dobro za mojedva sončka, če se mi kaj zgodi, kdo jih bo vzgojil kot hočem sama, kdo jima bo posvetil tolko časa???…., kaj če delam kakšno napako?? kako vem da bosta pametna, samostojna, da me bota spoštovala, da bosta imela samospoštovanje…… to so postali prej STRAHOVI, kot pa samo vprašanja…

Če komu kaj omenim (kar me najbolj žalosti tudi partnerju!!) dobim odgovor – imaš vse – denar,zdravje, družino…. in samo pretiravaš – nevem če je meni tesno pri srcu, čutim da lezem v neko brzno – depresijo (čez dan se smejem z mojimi sončki, zvečer jokam, ker ne znam naprej), to se meni osebno ne zdi brezveze, če ima nekdo težave in o njih hoče govoriti???
Vsi govorijo da pretiravam, se preveč posvečam otrokom, da bom pregorela…
Vem mogla bi se posvečat tudi sebi, partnerju, a če se on noče pogovarjati o stvareh, ki mene težijo – ena je tudi tada se ne zna pogovarjat!!! potem se jaz njemu ne morem kar predajati intimno… 🙁

kaj mi bo ves denar sveta – če rabim pogovor svojega najbližjega – a on misli, da mi ni nič, da mi nudi vse!! Sploh me ne posluša do konca… Sem mu napisala pismo dolgo 9 strani, prebral je polovico strani, in pismo stoji že 4 dni na nočni omarici
To meni pomeni: Kaj mu res ni mar za moje občutke – Kaj ni žalostno, da me sploh ne pozna več???!!!!
Tudi ostali so taki – sej maš vse, kaj še hočeš!! Osebno srečo,veselje, tudi jaz kot moji otroci, rabim nežnost, pogovor, objem, nekoga, ki posluša…

denar, denar… samo še okrog tega se vrti ta svet!!!

Pozdravljeni

Navidez res izgleda, kot da imate vse, v sebi pa čutite, da imate bolj malo. Ker ste enkrat vmes izgubili – sebe. Če poenostavim, ste v bistvu predvsem to, kar mislite in čutite. H komu greste lahko s svojimi mislimi in občutki? Nikogar ni, ki bi poslušal, vas sprejel tako, kot ste. Ker se nikamor ne morete pogledati v ogledalo, skoraj ne veste več, ali ste to res vi. So vaše misli, želje in potrebe sploh »upravičene«?. Kako osamljeni morate biti, kako odveč in nepomembni se počutite ob možu, ki ga ne zanimate. On je v čisto nekem drugi zgodbi, vi pa sami, kar nekje. »K sreči« so tam otroci. Ti prenesejo praktično vse. Saj, gospa, že sami veste, da je to, kar počnete z njimi in zanje zelo pretirano. Da ne greste toliko njim pomagat in skrbet zanje, ampak da tam pri njih iščete pomoč, smisel in tolažbo zase. Otroci tega sicer ne vedo, zelo dobro pa občutijo. Kristalno jasno jim je, kaj morajo narediti, da njihova mamica zdrži, da je vsaj malo vesela, da ji vsaj malo odleže. Zato počasi pozabljajo, kakšne so njihove resnične želje in potrebe, vedno bolj pomembne so jim vaše. Ni več toliko pomembno, kaj bi oni radi, ampak kaj rabi njihova mamica. Ste tudi vi na podoben način toliko let nazaj pozabili, česa si v resnici želite?

Nočem vas strašiti, vaša skrb za otroke je že v redu. Samo oklestite jo na zdravo mero. Dajte otrokom dihat. Preden greste k njim se iskreno vprašajte, če morda ne rabite vi njih bolj, kot oni vas. Zaupajte jim. Umaknite se in vzemite si čas zase. Potem – zdržite s sabo. Zdržite z osamljenostjo, zapuščenostjo, zavrženostjo, jezo, bolečino, žalostjo. Z vsem, kar bo pač prišlo. S tem ne hodite do otrok! Pojdite h tistemu, ki vas bi moral v tem slišati in začutiti – k možu. Edino na ta način boste obvarovali otroke pred škodo, ki jo nehote delate, ko se k njim hodite tolažit in iskat smisel. Mož se verjetno v tem času ni tako spremenil, da bo kar naenkrat začel poslušati. Kaj lahko torej storite? Dovolite si vsaj pomisliti, da nehate sodelovati v njegovi igri, kjer vam je namenjena zgolj stranska vloga. Ne obtožujem vašega moža, tudi on ima razloge za svoje (ne)početje. Ampak vi ste v stiski, vi ne morete več. Zato morate nekaj spremeniti, začeti pa morate pri sebi. Namesto pisma zahtevajte od moža čas za pogovor. Zahtevajte od njega, da začne izpolnjevati svoje obveznosti kot oče. Prijazno, a zato nič manj odločno. Vas skrbi, da ne boste zmogli? Nič zato. Naredite prvi korak, nato drugega, tretjega… Sledite svojim željam in potrebam, ne njegovim. Naredite svoj del, pustite pa njegovega. Otrokom očeta ne morete nadomestiti. Imeli ga bodo edino, če se njihov oče prebudil. Zato ne odnehajte z bujenjem! Ne potrebujete početi nič proti možu, ampak zase in otroke. Edino na ta način bo mož enkrat soočen z dejstvom, da po starem ne bo šlo. Kaj se bo takrat odločil, je odvisno tudi od vaše vztrajnosti in odločenosti. Seveda tvegate, da se bo tudi takrat umaknil in boste ostali na prepihu. A takrat boste že bistveno močnejši, morda boste takrat videli, česar danes ne – da nimate skoraj nič izgubiti, ker že danes skoraj nič nimate. Edino, kar vam kaj pomeni, so otroci, ti pa vam bodo ostali tudi na tistem prepihu. Pa tudi potem, ko se boste z njega umaknili.

Sprašujete se, kako doseči, da vas bodo otroci spoštovali? Edino s tem, da se boste naučili spoštovati sebe. Pri otrocih ni blefa, njim je vse jasno. Tudi če tega ne vedo. Če že nimajo pravega očeta in pravega zgleda v odnosu med staršema, lahko dobijo vsaj pravo in bolj močno mamo. Predvsem pa lahko od mame dobijo vsaj jasno sporočilo, da taka družina, kot je vaša, ni v redu. Morda jim bo ravno to ob vaši podpori pomagalo, da si bodo poskušali in zmogli narediti drugačno. Tako s pravo (čustveno) vsebino namesto materialne navlake. Seveda pa vama z možem želim, da že kar vašo družino naredita tako. Boljše popotnice otrokom ne bosta mogla dati. Zato le pogumno začnite z majhnimi koraki – lahko samo dobite. In to vsi.

Lepo vas pozdravljam

Kako naj bi te poznal? Saj nisi več niti senca tiste ženske, v katero se je zaljubil in se z njo poročil. Ti, če sodim po napisanem, nisi več njegova partnerka, si samo še mama svojim/njegovim otrokom. Ki do njega goji vsak dan večje zamere. Pišeš, da mu zameriš, da vsega svojega prostega časa ne posveti otrokom. In misliš, da s tem koristiš otrokom? Zakaj? Zakaj misliš, da je to dobro? Kam te je pripeljalo? V depresijo. V obsesivnost. Da, otroka dobita dovolj zraka, dovolj športa, dovolj znanja. Verjetno tudi dovolj očeta, kajti iz napisanega se ne razbere, da oče otroka zanemarja, samo ne posveti jima vsega svojega prostega časa, kar pa bi po tvoje moral. Po moje mu, na primer, ni treba.

Če boš tako nadaljevala, potem bosta tvoja otroka sicer imela dovolj zraka, športa in znanja, ne bosta pa imela najosnovnejšega – družine. Kajti oče bo odšel. Ker ni pomemben. Ker ga gledaš samo še skozi otroka. Daj otroka babicam in dedkom. Pojdi vsak mesec enkrat za konec tedna na romantičen izlet z možem. Pusti otroka kakšno popoldne gledati televizijo in se stisni k možu.

Ne, on tebe ne razume, ampak tudi ti njega več ne. Njega, ki je potisnjen na stranski tir. Njega, ki se mu verjetno zdi, da je odslužil svojemu namenu, ko je naredil otroka in zdaj obstaja samo skozi ta odnos, je oče tvojim otrokom. Jaz bi se tudi umaknila, veš. In te tudi ne bi več poslušala, če bi bilo vse, kar bi mi imela povedati, nerganje.