Kaj naj naredim – izprijen, poročen moški
Pred kratkim sem si na internetu dopisovala z nekim moškim, ki se je očitno varnega počutil za tipkovnico in se je mogoče malce preveč odprl, in napisal cel roman…
Izkazalo se je, da ima divje pedofilijske fantazije, pa še kakšno drugo izprijeno, zblojeno (npr. zoofilija), skratka nelegalno… Vse lepo in prav, če se ne bi izkazalo, da ima ženo in dve hčerkici…
Tip mi je idiotsko pustil pravo številko. Jaz sem ga na vseh omrežjih blokirala in zbrisala, mi pa še vedno ne gre iz glave, bi mogla narediti še kaj drugega, mogoče komu kaj povedati?Naj samo pozabim na vse skupaj?
Ojla
Čakaj, čakaj, meni se zdi prav priročno, da je nekdo (hvala Vama) odprl to temo, da se lahko še jaz rešim podobnega bremena, ki me pesti še iz časov, ko sem sama uporabila socialna omrežja v ta namen, da spoznam morda sorodno dušo. Saj sem jo tudi spoznala, hvala tistemu dvojinskemu omrežju, še takrat.
Preden pa se je to zgodilo, sem virtualno ‘spoznala’ zelo nenavadne profile ljudi, katerih seksualne tendence in navade so bile včasih tako šokantne, da bi jih lahko primerjala – oziroma so neprimerljive – z najbolj bizarnimi motivi iz napisane ali uprizorjene umetnosti.
Tako sem se nekoč, po nekem nepredvidenem naključju znašla v pogovoru z žensko, ki je s svojim partnerjem prakticirala redno kopulacijo z dodatnim ‘partnerjem’, njunim dolgoletnim psom. Ni se spakovala, ko mi je to pripovedovala, bolj je zvenela kot nekdo, ki se izpoveduje, vendar ne z namero, da bi se spreobrnil, niti z namero provokacije, ampak nekako tako, kot da preverja, kako se bom odzvala. Ni me direktno vprašala, je pa bilo čutiti, kot da me sprašuje, češ ‘ali si nisem dobro popestrila svojega življenja?’. Kot da sva v zaupnem prostoru, kjer izmenjujemo mnenja o lastni prilagoditvi na pomanjkanje vznemirjenja, seksualnega. Delovala je dokaj samozavestno in ni se pretirano skrbela za svojo anonimnost. Sicer ji je bila ta zaradi narave kontakta dokaj zagotovljena, pa vendar. Če bi jaz sama recimo zagrešila nek zločin, ga ne bi upala niti izgovoriti, najverjetneje, kaj šele na internetu, kjer hekerjem nič ni skrito, napisati scenarij svojega zločina. Kar pomeni, hvala bogu, da se ženska nima za zločinko, saj bi to bilo za vse še slabše. V tej frustraciji, da je zločinka, da dela nekaj prepovedanega, bi postala še bolj izprijena, vred s partnerjem, in pedofilija potem ni več daleč. Ne bom pametna, to ni moje področje, vendar sem dovolj izkušena, ne le nacitana in izobražena, da lahko sklepam, da se ‘izprijenosti’, ki jih ljudje pestujejo za štirimi zidovi, slej ko prej sprevržejo v še večje izprijenosti, če ni dovolj ‘socialne kontrole’ iz zunanjega sveta. Seveda se človek lahko ‘spreobrne’ tudi sam, saj se vsi nekako spreobracamo vsak dan znova. Zadnje čase se moramo ja vsak dan znova spreobrniti iz prostomislecih in prosto se gibajocih državljanov v poslusne tlačane, ki si morajo dovoliti prav vse posege v naše privatno in javno življenje, ne glede na to, ali so potrebni, učinkoviti, potrjeni iz strani znanstvene stroke, ne le ‘stroke’, ki jo je tako oklicala Država, temveč iz strani neodvisnih znanstvenih avtoritet. Pa to je druga zgodba, vendar sem hotela povdariti, da je spreobnjenje, če tako poenostavim ‘delo na sebi’, v bistvu vsakdanji proces vsakega od nas, saj vsi, prav vsi, v vsakem trenutku želimo postati boljši, v nekem osebnem, bolj ali manj tipičnem smislu.
In če se bi omenjena ženska počutila kot zločinka, bi hotela postati boljša v tej smeri, in prav zato bi tudi ‘napredovala’ v tej smeri, vendar kot zločinka, ne pa kot frustrirana ne-mama, ki z nekaj pikantnimi začimbami, ki nikomur ne škodijo, zadovoljuje svoje frustracije, ki jo pa ‘v grehu’ še bolj povežejo z njenim partnerjem. To je pa tudi vse, kar si je želela, ko je zanosila, in potem splavila njunega otroka.
Zato je dobro, da se ženska ni identificirala z zločinko. Saj bi to prepričanje nje o sebi naredilo iz nje resnično zločinko; ali vsaj veliko možnosti obstaja za to, da bi se s partnerjem spustila v večje ‘avanture’. Po nekaj vprašanjih torej, mojih njej, sem dojela, da nista sposobna imeti otroka, in sta ga kompenzirala s psom. Ko sta tako vneto ljubkovala psa po izgubi otroka, sta se ob tem v globoki žalosti vzburila do te mere, da so ‘popustile vse zavore’ in njihova igra se je začela.
Nisem imela ‘pravih besed’ za njo. Pokazala mi je celo sliko obraza. Sicer pa jo je kazala vsem na tem omrežju, s tem, da se je javno predstavila s sliko. Nekako sva se poslovili, pa nikoli več zagovorili.
Ti ljudje radi govorijo o svojih sprijenostih, kakor hitro srečajo nekoga, ki se jim zdi zaupanja vreden. Po navadi smo vsi tako šokirani, da se resno sprašujemo, kaj naj naredimo, ko spoznamo tako osebo.
Vendar sama to dojemam prej kot stranski pojav internetne demokracije. Zdaj se imamo vsi možnost anonimno izraziti. Na vsak način je to za večino tudi olajšanje, saj če že nekdo ne najde sorodne duše, ker je sploh ne išče, vsaj ne v istem pomenu, kot jaz, potem se vsaj izpove za svoje grehe in sprejme neposredni odziv iz virtualne okolice. Zato smo vsi vsak trenutek, ko s komerkoli komuniciramo, soodgovorni za njegovo nadalnje prepričanje, pa s tem tudi obnašanje.
Jasno je, da – pravno gledano – ne more policija ali socialna posredovati , če nima oprijemljivih dokazov. Zato Tvoja prijava ne bi zdržala vode. Za neko posredovanje se sicer lahko potegujes, vendar to verjetno ni v tvojem interesu, saj bi zahtevalo preveč tvoje osebne energije.
Zelo dosti moramo narediti v neposrednem kontaktu. Biti moramo toliko prisebni, da ne zapademo v stanje (kakor se je meni mestoma zgodilo), kjer se naslajamo z izprijenostmi drugih, češ da nas sicer zanimajo, ker so žrtve svojih odklonov, vendar pa sem jaz osebno poslušala in spodbujala ljudi k govorjenju tudi zato, da sem s tem zdravila trenutno prisotno depresijo. Tako sem se, recimo, ko nek dan nisem ‘srečala,’ na portalu nekoga obetavnega zase, odzvala na povabilo na pogovor omenjeni dami, pa še neki drugi ženski, ki pa je bila iz čisto drugega filma, ali iz drugega testa. Ni bila sporna v pravnem smislu, je bila pa … čarodejka (ljubiteljsko), ki bi me najraje videla v seksualnem aktu z nekom, naklonjenem razvratu, v blažjem, ne ekstremno BDSM-jevskem smislu. Ta dama je bila visoko izobražena, v najlepših letih, privlačna in sposobna, le nekoliko pikantna. Nekaj malega je že prakticirala trojcke, želela si je igre. Več seksualne igre v svojem življenju, ki je bilo nekako monotono v vsej svoji brezhibni funkcionalnosti. Čeprav zadržana in skrivnostna, je bila na vodilnem marketinškem položaju. Srečna sem, zdaj, da se mi ni povsem razkrila v svojih projekcijah, saj mi je tako ostala nekako v zaokroženem spominu. Kot nekdo, ki se je prepustil vlogi, ki mu jo namešča okolica, vzporedno pa živi dvojno, drugo življenje, ki ga želi bolj uveljaviti. Ucbeniski eskapizem.
Srečna sem tudi, da ne namerava imeti otrok.
Nisem jih sodila, teh ljudi; v neizkušenosti sem jih le poslušala, jih malce prezirala, s tem ‘hranila svoj ego, vsem pa sem bila hvaležna, da so mi razkrili odklone svojega življenja, saj sem s tem bogatejša, saj sem tem ljudem v resnici prisluhnila zato, ker me zanima človeška duša, pa naj si bo kakršna koli že je. “Nič človeškega
naj mi ne bo tuje”, kar pa ne pomeni, da lahko ignoriram tisto, kar smatram za nečloveško. S tem odkrivas lastno človečnost. Odkrivas svoje zavestne meje, pa tudi nezavedne širine. Pa tudi podzavestno blokade, ki jih lahko na internetu sploh ozavestis.
Torej na internetu ne iščeš le partnerja ali sogovornika, vedno, bolj ali manj zavestno oziroma ozaveščeno ‘iščeš’ samega sebe. Vsi ti ljudje, ki jih srečaš, ‘spustiš blizu’, te zrcalijo, te definirajo, saj se v tvojem internetnem diskurzu/pogovoru niiso pojavili slučajno, temveč smo jih sami privabili v svoje internetno življenje, ki nas definira tudi v neinternetnem življenju, saj z ljudmi na internetu vstopimo v nove dimenzije, ki jih v vsakdanjiku zanikamo in zanemarjamo. Torej na internetu iščemo samega sebe v drugih dimenzijah, kot v stvarni realnosti.
In ko najdeš partnerja, si našel svojo boljšo polovico, pravijo. Dejansko pa si srečal sebe, oziroma svoj ‘retro virus’, svojo absolutno kompatibilnost, bi rekli; svojo ustrezajoco patologijo, bi rekli skeptiki. Vendarle pa je to vseeno in najprej tvoja osebna odločitev, ki je jasno deklarirana za vse – v primeru, da ljubiš ‘dovoljeno’ osebo, kar je najbolj celostno.
In šele takrat, ko ljubiš, živiš samega sebe, ne pa vloge, ki se najbolje prilega okolici, po liniji večjega ali (naj-)manjšega odpora.
Zato moramo biti v vsakem trenutku v vsakem kontaktu pristni. Na internetu in sicer.
Moj komentar želi verjetno opomniti na večno zagato v internetnih in siceršnjih komunikacijah. Zato se je včasih dobro umakniti v tišino. Naj vse čudaškosti odnese veter, tvoja oseba pa se ukvarja zgolj s trenutkom, ki ga doživiš kot ‘aha!’ doživetje. Saj le za te trenutke je vredno razmišljati. In tudi globoko sočutje te navda z novo vednostjo. Zato ne rabimo soditi, le spoznavati.
Kajti vsi si sodimo sami. Z vsakim novim stavkom, sentenco, smo si izrekli novo obsodbo.
Molk je zlato.
Do nadalnjega, kar bo zelo pozno …
Jaz
Tipično slovensko.
Opravljanje sosedov, širjenje govoric, ko pa bi bilo potrebno ukrepat, komu pomagat, koga razkrit, pa rep med noge.
Ker je lažje to širit in se o tem pogovarjat…pomagat pač ne.
In tako hodijo po svetu izpirjenci vseh vrst. Ker noben ne upa ukrepat. Ko se pa zgodi zločin, se pa vsi posipa vajo s pepelom, kako niso nič vedeli. Da je ta oseba bila najbolj prijazen sosed, največja dušica od človeka.
Sama imam eno slabo izkušnjo iz mladosti. Ko sem se je po rojstvu otrok spomnila, bi naredila vse, da bi lahko kontaktirala družino tega pedofila. Ampak sem vedela samo njegov vzdevek.
Stara sem bila ene 8 let, ko je prišel kao na obisk k moji mami. Morala sem vswst nanj in mi je potisnil jezik v usta. Seveda sem ga odrinila in hvala bogu je odnehal. Potisnil mi je denar v roke, češ naj bom tiho. In sem bila. Do sedaj.
Verjetno moški ne živi več. Ampak če bi danes zvedela kdo je, bi takoj kontaktirala njegovo družino. Upam samo, da imel vnukic.
Tako da avtorica. Naredi nekaj dobrega. Če že ne za sebe. Za druge. Sigurno obstaja način, da izve njegova žena. Zavoljo otrok.
Poglej kaj se je dogajalo s tisto malo 2.letno Adriano. Sigurno so vsi slišali, ampak so verjetno raje dali tv bolj na glas, namesto da bi kdo poklical policijo.