Kaj naj?
Stara sem 24 let s fantom sva skupaj že 6 let ampak vedno bolj dvomim v samo zvezo… On je star 30. Navajam razloge zakaj:
-ziviva nekaj 100 m narazen a kljub temu nikoli ne izrazi zelje naj pri njem prespim tako da sem pri njem NA SVOJO zeljo prespala v vseh teh letih cca 5x (sploh ne izrazam zelje vec, ce pa jo in pojamram zakaj nikoli ne prespim je odgovor saj ni panike samo reci pa bos prespala..)
-besedo rad te imam sem slisala cca 5x v zivljenju
-neprestano bulji (bulji-in ne gleda) ostale punce-100x sem mu povedala da me to moti in pravi da to delajo vsi in da ne bo nehal ker mu je to fajn
-v druzbi me pogosto zapostavlja…postavi me na stranski tir in vsake toliko casa mi nameni kaksno besedo drugace pa itak igra non stop klovna pred prijatelji kot da ne bi bil star 30?! to se zgodi vcasih in ne vedno-me pa moti
-v začetku zveze me je tudi varal
Vse zgoraj nasteto oz. njegovo vedenje, spostovanej do mene-se vam zdi normalno to??
Ceprav vem da me ima rad in ni vse tako crno kot sem opisala-imava skupne interese in an splosno se razumeva, ampak sem se pa začela spraševati določene stvari ki me motijo vedno bolj. Celo toliko da sem prilčea razmišljati o prekinitvi zveze.
Hvaležna bi vam bila za pomoč!
Spoštovana Lolita,
vaše sporočilo je zelo kratko. Po eni strani zelo zgovorno s temi podatki, ki ste jih dali, po drugi pa manjka mi manjka kaj več podatkov o tem, kako sicer zgleda vajina zveza in odnos, kako veste, da vas ima rad (kot pravite), kako vam to pokaže (in vi njemu), kaj je tisto, kar ni tako črno…
Temeljno občutje, ki meni ostaja po branju, je praznina in pomanjkanje česa globljega, kar je ponavadi prisotno v partnerstvih in naj bi zvezi dajalo življenje. Manjka mi že temelj – in to je obojestranska zaveza in odločitev za odnos ter zvestoba (kaj točno je bilo na začetku z varanji, ali je bilo to kdaj res razčiščeno, ste zdaj prepričani, da tega ni?). Kar bi pomenilo, da sta oba v polnosti predana temu odnosu, da ne »buljita« drugih (četudi »vsi« to počno – ti »vsi« zagotovo nimajo kvalitetnih partnerstev/zakonov), da je absolutno izključena vsaka prevara, tudi čustvena (kar je buljenje in spogledovanje) in še kaj.
Ko namreč človek prebere vaše argumente, se resno vpraša, kako sta vidva že na začetku definirala vajin odnos oz. kaj za vaju je partnerski odnos in ali je to sploh odnos fant-dekle (dopuščam možnost, da ste res napisali samo temno plat, izpustili pa vse lepo, vendar ta temna plat precej zasenči vse drugo – tudi če obstaja ta druga plat in bo potrebno veliko dela na odnosu). Predvsem zato, ker je iz vašega zapisa razbrati, da ste bolj vi »motor« te zveze, vsaj po čustveni plati. Vsaj trudite se in na vsake toliko kaj pojamrate oz. mu poveste, kaj vam ni všeč (pa ni pravega odziva). Tako je nehote videti, da se vaš fant še ni zares odločil za vas oz. za kateri koli odnos (kar je videti iz varanja in »buljenja« drugih deklet, tudi zapostavljanja v družbi, tega, da ne daje sam iniciative za razvoj vajine zveze, ampak vam želi zgolj »ugajati«). (Pa se hkrati opravičujem, če delam krivico vašemu fantu.) Nehote se vprašam, koliko sta skupaj zgolj še iz navade, rutine, zato, da imata pač »nekoga«, za kogar lahko rečeta to je moj fant/moje dekle? Zato, da nista sama in ker je včasih lažje iti ven med prijatelje še z nekom, sploh če so tudi vsi drugi v parih? Kje je vajina želja (seveda obojestranska!), da bi ta odnos zadihal, zaživel?
Ne vem tudi, koliko imate občutek, da vajin odnos živi in raste, se razvija v smeri proti stalni zavezi, poroki, skupnem stanovanju, razmišljanju o družini… Pa ne zgolj na način, da načrtujeta te reči tehnično, ampak, koliko vi kot ženska in partnerka, čutite, da ste lahko v odnosu vedno bolj vi, vedno bolj sprejeta, čustveno varna, spoštovana, upoštevana… Koliko čutite, da drug ob drugem rasteta kot človeka, se lahko notranje bogatita, spoštujeta, sta si lahko zanimiva, ker vedno odkrijeta kaj novega? Koliko čutite, da se lahko res zaneseta drug na drugega? Koliko si konec koncev želita poglabljati to zvezo in čutita, da bi to bilo produktivno? Koliko pa je med vama strahu o vsem tem res iskreno spregovoriti? Koliko čutite, da je vašega fanta strah se zares odločiti za vas in se s tem odpovedati nekaterim »svoboščinam«? Koliko se dejansko počutite nespoštovana ob varanju in buljenju? (In ta občutek je čisto na mestu!!) Koliko imate občutek, da tudi on izraža s svojimi besedami, še bolj pa dejanji pripadnost vajinemu odnosu, odgovornost zanj?
Po drugi strani se pa vprašam – zakaj je tako? Od kje to, da ste se ravno vi znašli v takem odnosu, našli takega fanta? Kaj pa je v vas takega, da ste 6 let vztrajali in vegetirali v odnosu, ki mu manjkajo osnovni temelji (ja, razumem, da ste začeli relativno mladi, vendar kaj ste se pa doma naučili o partneskem odnosu?)? Kako to, da ste pripravljeni tako malo zahtevati oz. se zadovoljiti z »drobtinami«? Od kje to, da ste vztrajali in še vztrajate kljub prevaram? Kljub temu, da se sami ne čutite spoštovani? Da morate preslišati osnovna opozorila vašega lastnega telesa (občutkov), ki vas opozarja, da nekaj »ne štima«? Zakaj se konec koncev vi tako malo cenite? Zakaj ne verjamete, da si v odnosu zaslužite več in ne greste za tem? Česa se pa vi bojite, da ste se v zameno za odnos odpovedali »normalnih in pričakovanim elementom« zdravega partnerstva? Ni namreč naključje, da ste se našli ravno v takem odnosu. In dokler vi sebe ne boste začeli spoštovati in jemati zares, po vsej verjetnosti tudi tega ne boste deležni v partnerstvu – pa naj bo v tej ali kakšni novi zvezi.
Vem, da sem vam nasula več vprašanj kot odgovorov, vendar se mi zdi bistveno, da si sami odgovorite nanje in si končno začnete verjeti (če se čutite nespoštovani, potem ste res in ste čisto normalni, če tako čutite) in se jemati zares (ukrepati v skladu s tem). In če vam to ni bilo položeno v zibelko (dano se to naučiti v domači družini ob zgledu matera in očeta), potem imate možnost in odgovornost to razvijati zdaj sami v svojih odnosih. Prva možnost je vajina zveza – v kolikor fant želi tudi sam iskreno sodelovati pri tem (mislim, da ne bom zgrešila, če bom rekla, da tudi njemu to ni bilo dano doma in se bosta dejansko morala tega učiti oba). Druga možnost pa so drugi iskreni in globoki odnosi v vašem življenju (prijateljice ipd.). Če pa nič od tega ni možno (ali pa tudi kot dopolnitev prvim dvema) pa je možnost terapevtske pomoči – bodisi partnerske, če se vključita oba, bodisi individualne ali skupinske za vas samo, da si boste zgradili svojo prihodnost gradili na zdravih temeljih.
Spoštovana Lolita, želim vam vse dobro v novem letu in predvsem začnite zares skrbeti zase (in s tem za vajin odnos), se ceniti in spoštovati! Ker si to zaslužite! Pogumno ubirajte nove korake!
Sorry punčka, ampak zapletla si se z t.i. pezdetkom. Preberi si knjigo Moški in ženske na zmenku avtorja Johna Graya. Jaz bi se na tvojem mestu čimprej vključil v kakšno delavnico(na tem forumu imaš nekaj informacij), ali pa celo obiskal psihoterapevta. Takšna zveza ja ni ničemur podobna. Pa sem jaz mislil, da sem na hude stvari pristajal pri svoji bivši. Prav tako moraš razmisliti o tem, kaj je s tabo narobe, ker če 6 let pristajaš na takole, potem tudi s tabo nekaj ni vredu. Meni osebno so pri “pospravljanju podstrešja” zelo pomagale knjige Sanje Rozman in Janeza Ruglja. Dobre knjige imaš tudi od Suzan Forward.
