Danes me je partner pretepel. Po moji krivdi. Ne prvič. V spominu imam, da me je, ko sem bila drugič noseča, tako po očesu, da sem imela 2 dni zaprtega. Zmeraj sredi prepira, o njegovih starših, ki so me uničili. Po dogodku sem se iz strahu zame in za otroke odpravila na policijo, da bi vidli, kakšna sem, ki pa je danes zaprta. Ko sem se želela odpeljati na drugo postajo, mi je crknil avto. In tako sem morala domov, saj nimam niti za avtobus. Nazaj domov… Ne vem, kakšna prihodnost me čaka, nimam kam, nimam službe. Bojim se, da bo naslednjič še huje. Partner in njegovi starši mi grozijo, da mi bo vzel otroke, pa saj kdo bi mi jih pa dal, saj nimam ne službe ne strehe, pa še nesposobna sem (stanovanje je izključno njegovo). Znašla sem se čisto na koncu in brez moči za karkoli. Ne želim otrokom uničiti življenje (veliko sem jim ga že), nočem jih vzeti iz njunega okolja, ker jim nimam kaj nuditi. Pustiti jih ne morem, vsaka mati me bo razumela. Kaj naj storim, kam naj se obrnem? Ali je zame sploh še kaj upanja, zdi se mi, da je zame življenje končano…

Draga Tina!

NUJNO in TAKOJ poiščite pomoč! Zaradi sebe in zaradi otrok, ki prav tako kot vi, doživljajo nasilje. Dolžni ste poskrbeti za sebe in za njih.

Upam, da ste danes že podali kazensko prijavo na policiji, saj je gotovo odprta. Verjetno ste tudi že dobili kakšno številko, kam se lahko obrnete po pomoč.

Glede zaščite otrok pred nasiljem vam je prvo dolžan svetovati in pri reševanju problema nasilja pomagati pristojni Center za socialno delo. V kolikor imate kakršnekoli pomisleke glede tega, se lahko po pomoč obrnete na katerikoli center za socialno delo v Sloveniji.

Nevladne organizacije, ki vam lahko svetujejo in pomagajo pri reševanju nasilja so tudi vsi materinski domovi, varne hiše in zatočišča v Sloveniji. O Karitasovih domovih je nekaj napisano na spletni strani htpp://pelikan.karitas.si, večino teh hiš pa je predstavljenih na spleni strani Socialne zbornice Slovenije.

Pomoč lahko poiščite na Društvu za nenasilno komunikacijo v Ljubljani (01/43 44 822) ali Mariboru, kjer vam bodo tudi telefonsko svetovali, kaj lahko storite v konkretnih težavah. Zagotavljajo tudi anonimnost.

Pomoč morate poiskati iz več razlogov:
1. zaradi osebne varnosti
2. zaradi varnosti otrok
3. zato, ker ste dolžni preprečiti otrokom nadaljno izpostavljenost nasilju zaradi vseh škodljivih in nepopravljivih posledic
4. zaradi tega, ker vam drugače grozi “etiketa”, kakšna mama ste, da niste zavarovali svojih otrok in prekinili s krogom nasilja
5. ker ne poznate kroga nasilja in se iz njega nikoli ne boste rešili, v kolikor ne poiščete pomoči.
….

Ne bom več naštevala, vendar Tina, naj vam bo jasno, da vi niste krivi za to, da vas je partner udaril. Niste krivi!
Vso krivdo in odgovornost pa boste morali prevzeti, v kolikor ne boste ukrepali. Naj vam crknjen avto ne prepreči tega, da bi poiskala pomoč.

V kolikor želite, me pokličite ali pišite. Ne se izgubiti v bolečini in obupanosti. Vašega življenja ni konec, saj smo tu ljudje, ki vam lahko pomagamo.

Draga Andreja,
hvala za tako izčrpen odgovor, ki mi je zelo odprl oči.
V ponedeljek nisem šla na policijo. Nisem več zbrala poguma. Veliko premišljujem, kako nam takšna naključja spremenijo življenje. Če bi mi takrat avto vžgal, bi bilo vse drugače. Imam pa fotografije, kako me je obdelal, če bi jih kdaj potrebovala. Partner pravi, da se je šel prijavit sam. Obljubil je, da bo s starši prekinil stike in da poskusiva še zadjič. Za otroke. Moram pa povedati, da otrok ne tepe in da ima njih res rad in je bolj pozoren do njih, kakor jaz.
Imam pa eno zelo pomembno vprašanje, ali res nimam možnosti dobiti otrok, glede na to, da nimam ne službe ne kam iti? Mislim, da je to najpomembnejše, kar me je ustavilo v ponedeljek iti na policijo in na socialno, saj se bojim, da potem ni več poti nazaj, brez mojih otrok pa si ne predstavljam življenja.
Andreja vem da boste razočarani nad mano, tudi sama sem, a preveč se bojim izgubiti otroke…

Tina,
kot ti je svetovala ga. Andreja. TAKOJ poiskati pomoč zase in za svoje otroke. Ne dopusti, da te z grožnjami prisilijo, da ostaneš v tistem okolju.
In pa o krivdi…. Zakaj pa si ti kriva, da te je udaril? Je tvoje samospoštovanje tako na dnu, da mu vse verjameš? Očitno te je zelo dobro ves čas prepričeval, da lahko zaradi tvojih “napak” znori, da si zaslužiš kazen…. Tina, ne gre to tako. Nihče, prav nihče te nima pravice udariti.
In vedi, da boš našla ljudi, ki ti lahko pomagajo. Vedno je rešitev, samo verjeti moraš vanjo in ne izgubiti volje. Saj to zmoreš!!!

Upam, da si šla na policijo in k zdravniku….

Tina,

vaše življenje živite in tako je prav. Vi se odločate, vi izbirate. Moja naloga je, da vas seznanim z možnostmi, pravicami, izhodi, teorijo, vi pa ste tisti, ki iz tega potegnene uporabno in se odločite. Ko bo čas pravi, boste to vedeli in tudi ukrepali. Prav pa je, da se zavedate opcij, ki so vam na voljo.

Zakaj ste razočarani nad sabo? (Naj še dodam, da nisem nad vami in vas tudi razumem, zakaj tako ravnate. Niste edina, ki je popolnoma paralizirana zaradi strahu. Veliko je podobnih zgodb, to je dejstvo.)

Čutim, da zaradi strahu pred tem, da bi izgubili otroke, pristajate na pogoje igre, ki vam sicer ne odgovarjajo.
V mislih imate verjetno dodelitev otrok v varstvo in skrbništvo. To je sodni postopek. Veste koliko časa traja. Do končne rausodbe so otroci pri vas, v kolikor bi se skupaj odselili. V samem sodnem procesu pa se ugotavljajo vsa področja starševskega delovanja, pri tem pa ima morebitno nasilje s strani enega partnerja nad drugim tudi veliko težo, saj veliko pove o človeku. Ne poznam primer, kjer bi bili otroci dodeljeni nasilnemu parterju.
Glede na nizke dohodke, verjetno imate le otroški dodatek, bi bilo smiselno, da malo raziščete možnosti, ki jih ponujajo varne hiše in materinski domovi. To bi se potem razumelo, da imate urejo “streho nad glavo”. Glede na to, da ste brez zaposlitve, pa bi po prijavi na zavodu za zaposlovanje uredili tudi denarno socialno pomoč in to pomeni, da imate urejen tudi dohodek. Tako to poteka v praksi.

Upam, da vam bodo te informacije koristile pri nadaljnem odločanju.

Draga gospa
Tudi jaz sem imela iste težave ko sem še živela z bivšim s katerim imam tudi dva otroka.Tepel me je če sem govorila z njim ali če nisem vedno je našel način da se me je lotil.Najhuje pa je bilo da nimam niti enega od svojih da bi mi lahko pomagali če ne z drugim z nasvetom.Njegovi pa so mi grozili da mi bodo vzeli MOJA dva angelčka.Tega pa nisem mogla dopustiti,raje sem trpela pod njegovim udarcem.Ko pa se je lotil še otrok mi je pa’ počil film;odšla sem na socijalno in jih prosila da dajo otroka v rejništvo da si jaz uredim življenje (naj povem tudi jas sem bila brez službe,brez stanovanja)danes je upam lažje so le materinski domovi kjer ti lahko vsaj za začetek pomagajo.Bila sem na cesti brez prebite pare.Moj cilj pa je bil da čim prej dobim službo,stanovanje in otroka.Po 3-eh letih mi je uspelo vse tudi preživnino mi je moral začet plačevat z zapleti na sodišču ampak sodnica je sodila meni v prid.Sedaj lahko rečem se imamo lepo otroka študirata sta mirna pridna kar pa nebi bilo če pi še naprej živeli pod stalnim stresom,strahom kaj bo ko se bo vrnil domov.Želim ti da si tudi ti enkrat rečeš KONEC in si ustvariš mirno življenje

SREČNO