Dober dan!

Rada bi dobila vaše mnenje. Rodila sem drugega otročka, imam hudo poporodno depresijo in jemljem zdravila. Mož bi šel s sodelavci in -kami za 3 dni na morje, in ker me je to potrlo, se zdaj drži in pravi, da mu bo šef zameril, če ne bo šel, in naj se pripravim na to, da v bodoče ne bo imel glede službe nobene ugodnosti (dopust, med službo ven..). To ni prvič, velikokrat gre na take zabave, jaz pač ne, mogoče enkrat na leto za par urc (obletnica OŠ, ali novoletno kosilo s sodelavci..) in vem, da če zdaj ne bo šel, da se bo držal in mi bo v bodoče vsakokrat, ko bi želela jaz kam, to serviral, češ da mu pa jaz nisem tega omogočila. Že tako mi je težko, zdaj pa še to. Kaj naj? Ne prenesem tega izsiljevanja. Sem res tako nemogoča? Oba greva na 40, skupaj sva 18 let. Hvala

Vzajemna

Šef in niti sodelavci vašemu možu nimajo kaj zameriti. Posel je posel, zasebne zadeve vanj ne spadajo. Tridnevni »sindikalni« izleti so zato povsem prosta izbira vsakega delavca. Vaš mož ob morebitni odsotnosti ne bi smel imeti nobenih posledic v službi. Če pa bi jih imel in če je v njem vsaj malo moškega, bi se temu uprl in tega ne bi dovolil – ali pa zamenjal službo. Mislim pa, da je tole s šefom in posledicami samo izgovor. V resnici možu močno ustreza, da gre malo od vas, da si spočije od otrok in vaše depresije. Na nek način ga je za razumeti, kar pa ne pomeni, da je prav tako. Nasprotno! Kaj naj? Predlagajte mu, da greste zraven skupaj z otroki. Če bi bilo to preveč moteče za sodelavce in šefa, potem mu predlagajte, da greste cela družina sami po svoje na morje. Dvomim, da bo možu karkoli od tega ustrezalo. Če je cena za to, da se bo držal, jo pač sprejmite. Zavedajte se, da imate vso pravico pričakovati, da ne hodi na tridnevne sindikalne žure, vas pa pušča doma v objemu depresije samo z dvema otrokoma. Če se bo držal, se ne bo zato, ker bi vi nekaj naredili narobe, ampak zato, ker je vsaj v tem delu še zelo nezrel.

Če bi vaš mož napisal svojo plat, bi verjetno brali, da ste vi težavni, ves čas nejevoljni, da nikamor ne greste, da je pri vas doma kot v zaporu. Da če želi kam iti, da mora sam, ipd. Zakaj vam to pišem? Da se ne bi preveč vrteli in ukvarjali samo okrog tega sindikalnega izleta. Z možem imata velike težave v odnosu, odtod verjetno tudi vaša poporodna depresija. Koliko se počutite osamljeno, zapuščeno s strani moža, sama z otroki, brez podpore, razumevanja in tolažbe? Če bi se namesto zapletanja okrog izleta z možem oskušali odprto pogovoriti o tem, mu povedali, kaj vam v resnici manjka, kako vam je? Kako bi odreagiral? Vas je strah, da bo še bolj zbežal. Zdravila vam bodo morda pomagala pri depresiji, ne bodo vam pa pomagala v vajinem odnosu. Tu boste morali kaj storiti sama. Vem, da vam je v trenutni situaciji to zelo težko, ampak na nek način se morate pobrati in bolj poskrbeti zase in posledično tudi za otroka. Nikakor niste nemogoči, če zahtevate od moža, da vas razume, podpre, da je ob vas, ko vam je težko. Kar seveda ne pomeni, da ga ne bi nikamor pustili, da imate pravico ves čas čepeti doma in pričakovati, da bo tam tudi vaš mož, Kje je prava mera? Ni je, oziroma jo bosta z možem morala določiti sama, tako da bosta oba zadovoljna. Kako bosta to dosegla? S pogovorom – odkritim, strpnim in pogumnim. Zakaj ne bi na tak način začeli govoriti kar vi – o sebi, kako se počutite v vajinem odnosu, kaj pogrešate,…? Nobenega zagotovila ni, da bo prisluhnil, vendar druge poti ni. Če bo mož pokazal pripravljenost, da se začneta resneje ukvarjati z vajinim odnosom in vama to ne bo šlo najbolje od rok, potem si poiščita terapevtsko pomoč. Vaša depresija bo namreč malo verjetno izginila sama od sebe, depresivni pa boste težko zbrali moč, ki je potrebna, da bi spremenili svoj del, ki ga vnašate v odnos. Zato bi bilo verjetno smiselno s pomočjo terapevta najprej najti korenine vaše depresije in jo omiliti. Če vaš mož ne bo hotel zraven, to naredite sami. Zase!

Lepo vas pozdravljam