Pozdravljeni

Moja zgodba je kar zapletena:
S partnerjem sva skupaj skoraj 3 leta. On je bil prej v vezi okoli 11 let in ima s prejšnjo partnerko 2 otroka (stara 14 in 11 let). Ker so bila nenehna soglasja med njima je odšel od doma. Otroci so ostali pri mami. Nista bila poročena, skupno sta se sporazumela da bo plačeval šolanje otrok, kar pomeni da nista imela urejeno nič preko sodišča ali CSD-ja. Obiskoval je otroke po dogovoru. Skratka vse je bilo lepo in prav in je vse potekalo brez zapletov. Do sedaj!
Sedaj pa je bivša partneka oz. mama otrok zbolela – psihično. Je kar zelo zapleteno, ker ne sodeluje z zdravniki in ni bilo nobene izboljšave v celem mesecu in pol – je na isti točki kot tisti dan, ko so jo obdržali v bolnišnici.
Ves ta čas so otroci pri nama.Ona ne da nobenega denarja za ta čas ko so pri nama.Skartaka vse stoji na mojem partnerju.
In ker so razmere pač take, sva se odločila, da bova otroke “vzela” midva. Moj pogoj je bil da se stvari takoj uredijo na sodišču in na CSD-ju, da bo vse na papirju, da ima otroke oče. To se strinjajo vsi, ki so vpleteni v to zadevo.
Sedaj pa glavno vprašanje:
Živimo v moji hiši, s partnerjem imava sedaj enoletnega otroka.
Mene zanima, kako bi se jaz in “moj” otrok “zaščitila”, da bo pač vse to nekoč od njega, da partnerjevi otroci ne dobijo ničesar (od mene – ker njuna mama ima 3 nepremičnine – tako da s tega vidika bosta preskrbljeni). Naj še povem da moj partner nima nobene lastnine (nepremičnin), bo pa nekoč podedoval po mami stanovanje in po očetu majhno hiško). Zanimam me tudi kako ravnati če se slučajno kaj mojemu partnerju (bog ne daj) kdaj kaj zgodi in recimo umre. Kako je s tem ker pač vem da baje nekaj pripada tistim osebam ki toliko in toliko časa živijo v skupnem gospodinjstvu?
Skratka – kako naj ravnam, da ne bova jaz in najin skupni otrok na koncu potegnila “ta kratko” in da “zščitim” mojo lastnino.
Upam da me ne razumete napačno, jaz imam njegova otroka tudi rada in se kar uredu zastopimo, samo nikoli pa ne veš, kaj prinesejo leta in me pač zanima na kaj naj bom pozorna, da pa ne bova na koncu midva z otrokom “izigrana”.

Upam da mi lahko kaj svetujete in se vam že vnaprej zahvaljujem za pomoč.
Dobrodošlo je vsako mnenje.

Spoštovani,

menim, da se vaše vprašanje dotika bolj pravnega področja, vseeno pa vam bom tudi sama namenila nekaj besed.

Iz vašega pisma je moč začutiti ogromno strahu, zmede in negotovosti. Toliko strahu, da bi se človek najraje izognil vaši trenutni situaciji in vas prezrl. Od kod vsa ta življenjska ogroženost in obupna stiska? Za vsako ceno poskrbeti za gotovost, varnost in predvidljivo prihodnost… Kot da je vse docela omajano, nestabilno in razrahljano.

Razmišljam, koliko je v vašem odnosu s partnerjem prostora za zaupanje in iskrenost? Ste se o vaših strahovih s partnerjem že pogovorili? Ali ostajate v tej stiski čisto sami in nemočni? In vas je nenazadnje morda strah, da bi vas (in otroka) partner zapustil, če bi mu do konca vse iskreno povedali?

Razbremenilo vas bo, če boste o svojem doživljanju in občutkih, ki vas trenutno prevzemajo, odkrito spregovorili s svojim partnerjem. O tem, kako vam je sedaj. Vaša družina se namreč sooča z veliko spremembo: prej sta imela z enim otrokom svoj ritem in način življenja, zdaj pa sta vstopila še dva otroka in bo potrebno na novo tudi zanju pripraviti, tako čustveni kot fizični prostor. Cela družina se bo morala prilagoditi na novo spremembo, na novo življenje, na nove odnose. In ta sprememba je morda povod, ki je vzbudila (že dolgo speče) strahove, ki so sedaj privreli na dan. Rešitev je torej v iskrenem pogovoru s partnerjem. Da odkrito poveste, kaj čutite ob vsem tem, česa vas je strah, kaj si želite, kaj pogrešate… seveda to ni lahko in s tem marsikaj tvegate, je pa edino, kar vam bo prineslo odgovore, vas sprostilo strahu in vam povrnilo stabilnost, varnost in zaupanje v odnosu. Če lahko občutite varno oporo ob sebi, če lahko najdete iskrenega sogovornika v partnerju, ki vas bo razumel, ne odlašajte s to priložnostjo. Vedno se da in nikoli ni prepozno. Skupaj s partnerjem, zlasti pa z medsebojno naklonjenostjo, zaupanjem in vztrajanjem, lahko veliko presežete in veliko uresničite.

Zaupam v vas in vam želim veliko poguma na vaši poti.

hruška, ti si res pojava. ZAsčitila bi sebe in svojega otroka, če se kaj zgodi,da tvojo nepremičnino ne deliš z drugimi. V redu ,se strinjam,Kar je tvoje naj ostane tvoje.

Kako je s tem ker pač vem da baje nekaj pripada tistim osebam ki toliko in toliko časa živijo v skupnem gospodinjstvu? Kaj bi pa tu rada vzela ?

Hvala za vaš odgovor.
Ja, me je res strah, kako bo. Predvsem me je strah, kako bo s financami – kako bomo zmogli. Tega da bi pa naju z otrokom zapustil me pa zaenkrat ni strah, ker se drugače dobro ujemava in na to še zaenkrat niti pomislila nisem.
S partnerjem se pa pogovarjava, odkrito, in tudi ve za te moje strahove in moje občutke ob vsem tem.
Je pa dejstvo, da pač otrok ne bo dal dobesedno v rejo (s tem se normalno strinjam tudi jaz), druge opcije pa itak ni, kot da jih dobiva midva. Res bo potrebno ogromno stvari sprejeti in spremeniti v dosedanjem življenju.
Mogoče je bilo moje vprašanje res bolj namenjeno kakemu pravniku, čeprav me zelo veseli, da ste napisali svoje mnenje.

Jovanka Broz:
Jaz ne bi nikomur nič rada vzela. Mogoče si napačno zastopila moje vprašanje ali pa sem ga čudno napisala, upam da bo sedaj bolj razumljivo:
Mene zanima, če lahko oni (njegova dva otroka) kaj zahtevajo od naju s sinom, recimo v primeru da se mojemu partnerju (oz. očetu teh otrok) kaj zgodi, po tem določenem času ko bomo pač skupaj živeli že nekaj let v skupnem gospodinjstvu?

Živjo, Hruška!

Naj zapišem nekaj misli, morda ti bo kakšna koristila.

Tvoje stališče je čisto normalno – v svojo hišo boš naenkrat dobila četo ljudi, priselil se je partner, zdaj pa še njegova dva otroka. Velikanska sprememba bo to za vse vas.

Pravno formalno situacija ni vprašljiva, če si bila lastnica hiše prej, preden si začela živet s partnerjem, potem ostane hiša tvoja. Za skupno premoženje pa se šteje to, kar se pridobi v času trajanja zakona oziroma izvenzakonske skupnosti npr. eventuelna vlaganja v to hišo. Vsekakor pa je dobro stvari pravno urediti.

Tudi meni se zdi, da je ta odločitev, da se priselita še dva otroka, v tebi zbudila veliko strahov in negotovosti, ki so bili že prej prisotni, zdaj pa so se povečali in prišli na dan. Premisli, kaj se skriva za njimi. Si s partnerjem dovolj zaupata, da bosta zmogla skozi to naporno situacijo?

Tvoj partner je zdaj v neprijetni situaciji – namesto da bi kot odrasel moški najprej poskrbel zase in nato še za svoje otroke, je zdaj na tem, da to breme v veliki meri prestavlja na tebe (kje bi on in otroci živeli, če ne bi bilo tebe in tvoje hiše?) V bistvu to govori o njegovi nezrelosti, neodgovornosti in nesposobnosti, ki pa v tebi zbuja toliko strahov. Njegova neodgovornost se kaže tudi v tem, da dosedaj ni imel pravno urejenega statusa svojih otrok, da tudi s prvo partnerko ni bil poročen,…

Kako, da si sprejela tako nezrelega partnerja? Imaš morda v sebi potrebo pomagati moškim v težavah?

Pogovori se z njim in mu povej, kako čutiš. In da si želiš večje varnsoti, več zaupanja, večje trdnosti kot jo imaš sedaj.

Tudi o prevzemu skrbi za otroka bi se jasno in natančno dogovorila, ne kar tako mimogrede, da pridejo in ostanejo. Naj partner prevzame večji delež skrbi za otroka, saj sta njegova.

lp

Spoštovani,

dokler imate v partnerju sogovornika (in obratno), ki vas razume, vas spremlja ob vsem, kar čutite in lahko sproščeno spregovorite tudi o najtežjih trenutkih, ki vas trenutno prevzemajo, je to največ, kar lahko partnerja drug drugemu podarita. Tako vama bo tudi lažje prebroditi vse krize, s katerimi se bosta soočala.

Želim vam čimveč iskrenih pogovorov, in srečno.

Zelo se strinjam z odgovorom licorice in te vprašam tudi jaz, kje bi bil tvoj partner s svojima otrokoma, če ne bi imel tebe in tvoje hiše? Tudi jaz bi ti namignila, da imaš potrebo po reševanju neodgovornega moškega.

Gre za pomoto v navajanju številk, ko praviš, da je bil s prvo partnerko skupaj 11 let, en od otrok pa ima že 14 let, ali to pomeni, da starejši ni njegov?

Na pravni del tvojega vprašanja ni še nihče odgovoril. Moževa otroka nimata nobene dedne niti stanovanjske pravice pri tebi če:

– ne boš posvojila teh dveh otrok
– ne boš dela hiše prepisala na svojega partnerja
– ne boš dovolila vlaganj svojemu partnerju v nepremičnino.

Ne glede na to, kako dobro se s partnerjem razumeš, jaz na tvojem mestu ne bi naredila ničesar od zgoraj naštetega. Dokler se bosta imela skupaj lepo, ni nobenih ovir, da vsi skupaj živite v tvoji hiši. Če pa kdaj zaškriplje, boš vedela, da si zgubila le partnerja, ne pa tudi svojega premoženja.

Licorice in Aneja: v čem pa se po vama kaže neodgovornost tega moškega ? Ne sprašujem tega ker sem pač moški, pač pa zaradi golega dejstva da hočeta Hruški ta občutek vzbuditi. Ni fer.

Hruška ni napisala nič kaj takega, vsaj jaz ne preberem iz tega konteksta; še prej ali več pa da je imel človek s svojimi otroci normalne stike, zelo pohvalno pa od njega in predvsem Hruške pa da sta sedaj naredila tako kot sta. Ljudje, ne glejte vse skozi prizmo materializma, bodite kdaj tudi realni ! Vsak če ima lahko pomislek ali trezen odgovor… Če v sedanji situaciji pač nebi bil s Hruško, bi bil morda s katero drugo ali pač sam; verjamem da bi se znal organizirati.

Hruška, neketera vprašanja in bojazni so odveč, vsaj kar se dediščine tiče. Njegovi otroci nikakor ne morejo dedovati po tebi, v takem primeru bi bil vrstni red nekako tak: tvoj otrok, tvoji starši, eventualni bratje in sestre, šele potem on. Mislim da je na netu kaka uporabna stran, je pa nekje na Viču v Lj tudi neka brezplačna pravna pomoč. Je že res da se z njim lahko pogovarjaš, da zadostiš svojim vprašanjem, pa nič narobe da se nebi pozanimala.

Glede tega, kje bi bil moj partner sedaj z otroki, vam žal ne morem odgovoriti, ker ne vem kako bi se njegovo življenje obračalo, če se najine poti ne bi križale in ne bi prišla midva skupaj. Tako da kar se tega tiče da podpiram nesposobnega in neodgovornega moškega, se ne strinjam z vami. Je CEC zelo dobro napisal – ne vemo kaka bi bila situacija če ne bi bil z menoj.
Ker pa sem pač imela hišo jaz že, zakaj bi potem iskala nekaj drugega – recimo drugo skupno hišo ali stanovanje, če se je bilo pač enostavneje tako zmenit, da pride k meni.

Aneja:
pri navajanju številk o letih ne gre za nobeno napako, ker otroci so sedaj toliko stari, kot sem napisala 14 in 11 let, on je prekinil s prejšnjo partnerko pred 4 leti, skupaj pa sta bila okoli 11 let, in ja, oba otroka sta njegova, tako da malo preračunaj, pa bo šlo skupaj 🙂

Drugače pa vsem hvala tudi glede odgovorov na “pravna” vprašanja, vsaj toliko da približno vem kaj in kako.

Živjo!

Kaj lahko storiš, da bo tvoj otrok tvoj dedič – naredi oporoko, v kateri mu zapuščaš svoje imetje.

lp