Kaj, ko mene več ne bo?
Po resnici povedano sem se že tudi sama spraševala.Upam pa,da bom lahko še živela tako dolgo,da bo sin odrasel in bo pač moral iti v zavod,če nebo mogel skrbeti sam zase.Me je pa strah,če bi res umrla že zdaj,ko je še mali.Ampak po drugi strani pa je boljše o tem ne premišljevat.Jaz se vedno bojim kaj bi bilo,če bi me bognedaj kap ali kaj drugega doletelo,ko sva sama doma.Kaj bi naredil mali,ki ne more hodit niti govorit.Le jokal bi se.Nevem tega me je še bolj strah,če bi prišlo do česa takšnega.Kajti imam astmo in me včasih duši ko vrag in takrat ravno premišljujem o tem.????????
Jaz sem se to vprasala, ko me je poleti povozil motorist in bi menda lahko umrla. Malcica pa se ni bila stara eno leto in ne vem,ce bi jo kdo peljal sploh na terapije in delal z njo kot delam jaz, saj takrat nihce ni sodeloval in pomagal pri njeni negi in vsem…
no,pa sem se le postavila na noge, izgubili smo malo dragocenega casa,
ampak:
ne o tem razmisljat, kako bo, ce bo…prosim,ne!
mojo pupo so vzeli v roke sorodniki in jo tudi vozili na terapije,ko mene nekaj tednov ni bilo…
raje mislimo na to, da se vsak dan koga spomnimo in smo v stiku z drugimi,da druge seznanjamo s problemi,strahovi in tako bo ze kdo od teh,ki bo poskrbel za nase soncke,se bo naucil vsega in jim bo lepo…
res pa ne razmisljat,kdaj boste umrli, ker nas to potre.
pozdrav,
p&s
Denar sveta vladar! Torej, če boste svojemu otroku zapustili dovolj denarja za plačilo potrebnega oskrbovanja, bo lahko enako živel naprej, kakor ob vami. V nasprotnem primeru bo (kot ste že omenjali) odvisen od kakšne socialne ustanove.
Samo kot namig, življenjska zavarovanja so lahko prvilna odločitev.
Ne vem zakaj se pa pri zdravem otroku ne sprašujemo kaj bo. Imamo dva otroka; enega zdravega, enega pa ne (CP 5. stopnja).
Verjemite mi, da se s tem vprašanjem pač ne ukvarjamo. Če ste se kot starši odločili, da boste nehali “živeti” (kot družina, kot človek) in vse svoje sile usmerili v varovanje svojega prizadetega otroka; v redu, odločitev je vaša.
Je pa to po mojem preozko razmišljanje. Malo pomislite tudi na sebe in na druge člane družine. Zdaj imate enega prizadetega otroka, potem pa vas bo morda več (v socialnem smislu) prizadetih.
Že tako je sama skrb za takega otroka dovolj velika obremenitev, zakaj bi si delali še druge?
Pa ne obupat nikoli ne veš kaj ti življenje prinese (tako slabo kot dobro).
Podpišem se pod sax.Zagotavljam vam pa da se je mnogim že dogodilo kaj podobnega, da so ostali brez staršev. In kljub težkim diagnozam je poskrbljeno za njih na tak ali drugačen način.
Nikakor pa niso zanemarjeni kar se pa dodatnega zavarovanja tiče pa po lastni iskušnji vem da se da zavarovati ampak se ti dvigne premija po “domače povedano” Dobiš mogoče ven malo več kot si vložil. Tako, da je moje razmišlanje tako, da raje shranjuj pri sebi in boš mogoče lahko prihranil več kot npr: zavarovanje. Res da si tam še zavarovan kar v shrambi drugače nisi. Je pa res da pri hrambi denarja drugače ga lahko vedno dobiš kadar želiš pri predčasni prekinitvi zavarovanja pa dobiš ven manj kot si sam vložil.
Če pogledam drugače v primeru da se vam kaj dogodi imejte sebe zavarovane osebe s posebnimi potrebami pa navedene kot upravičence v primeru, da se vam kaj zgodi.
Svetujem pa vsem tudi sebi ne razmišlajmo v negativno smer saj jo lahko v podzavesti prikličemo k sebi.
Starši,
prav z zanimanjem sem brala vaša razmišljanja o skrbi za bodočnost vaših malčkov s PP in vsak od vas razmišlja v skladu s svojimi spoznanji in izkušnjami. Zato je težko ta osebna razmišljanja vrednotiti za prav ali narobe. Dragoceno je že to, da se zavedate, da otrok ne bo ostal vedno majhen, da razmišljate o nujnosti drugačnega odnosa do njega kot majhnega, šoloobveznega, najstnika in odrasle osebe.
In o tem bi pa le veljalo več razmišljati, kajti to ima neposredno povezavo z vzgojo otrok s PP. kajti ta naj bi potekala od začetka, kjub prioriteti zdravstvene obravnave otroka. zato se bom malo bolj razpisala in mogoče bo to moje razmišljanje komu pomagalo k njegovim načrtom in odločitvi o odnosu do oreoka s PP.
Bolj kot sebe, bi morali starši na odraslost pripraviti svojega otroka, tudi takega z najtežjimi oblikami CP. Moje izkušnje iz različnih oblik sodelovanja z družinami kažejo na veliko skrb, kaj bo z njihovim otrokom, ko sami (predvsem starši) ne bodo več zmogli skrbeti zanj, sam pa ne zmore poskrbeti zase zaradi fizičnih, komunikacijskih ali intelektualnih ovir.
Mnoge od teh družin so se pred okoljem zaprle, se umaknile za stene domačega kroga in se navadile same reševati vse probleme, ki se pojavljajo v družinah z invalidnim članom. Da ne vstopajo v širši socialni prostor in ne dopuščajo poseganja v njihovo ustaljeno življenje, ni bila vedno njihova načrtovana odločitev. Največkrat je ta rezultat slabih izkušenj v komunikaciji z okoljem, ki jih predvsem starši težje prizadetih otrok dobivajo od rojstva otroka dalje. Prizadevajo jih različne stvari, besede in opombe in veliko jih je izrečenih z dobrim namenom, a brez zavedanja, da jih drugi lahko sliši drugače. Včasih so dovolj samo posredne govorice, kaj se je komu tam in tam zgodilo, da se eden ali oba starša odločita zapreti vrata svojega doma.
Posledica neugodnih odzivov drugih, sramu in zadrege, zaščite pred bolečino, novega in novega srečevanja z drugačnostjo ob spremljanju razvoja otroka, preutrujenosti in celo iztrošenosti je, da se družina umika vase in se lahko zanese le nase. Nekaj časa tak sistem deluje, s starostjo, boleznijo ali celo smrtjo enega od staršev pa se temelji zamajajo in v dokaj varno družinsko okolje vdre ne le strah, ampak že kar groza pred prihodnostjo. Razmišljanje o nejasni prihodnosti, ki je za starejše starše vse bolj blizu, povzroča negotovost in ogroženost.
Žalosti in brezupu se pridružijo občutki krivde in zavedanja, da so z umikom znotraj sten svojega doma, onemogočili sebi in predvsem svojemu invalidnemu članu pridobiti različne socialne spretnosti, ki bi jih le-ta nujno potreboval zunaj družine. Krog se tako še bolj zapre, kajti res se je težko prilagoditi življenju zunaj družinskih meja, če o njem ne veš nič in ga zato tudi ne razumeš.
Razumljivo je, da so ljudje z invalidnostjo takrat, ko se srečajo z novo situacijo zbegani in hitro in velikokrat brez potrebe prizadeti. Vsaka preizkušnja zunaj doma je zanje velik stres, saj si vedenje in ravnanje drugih razlagajo napačno. Želijo si nazaj med varne in zaprte domače zidove. In tako se strahovi staršev potrdijo kot resnični, kajti njihovi veliki “otroci” so srečni in zadovoljni le z njimi.
To so spoznanje iz številnih seminarjev in delavnic z starši mladostnikov in odraslih oseb z invalidnostmi in številni želijo mlajšim staršem sporočiti, naj ostanejo v stiku z okolico, naj vzporedno s skrbjo za otroka skrbijo tudi zase, za svojega partnerja in sorojence; naj se zavestno odločajo za druženje z drugimi starši s podobnimi izkušnjami.
Skrb za normalizacijo otroka v vseh življenskih situacijah že od malega, vključevanje najprej v družino in nato v okolje ter postavljanje mej in zahtev ter predvsem zaupanje v otroka, da zmore več kot mislimo in da bo vsaj nekatere ovire zmogel odpravljati sam, je edina garancija za čas, ko naj bi odšli od staršev (ali pa oni ododejo od nas). Če jih tako pripravljamo na (vsaj delno) samostojnost, se bodo nekoč osamostvojili – tudi on nas staršev. In prav je tako.
Pozdravljeni!
To je največji problem, ko starši brezkompromisno skrbijo za otroka, mogoče eni celo razvajajo in ne pustijo, da dela tisto, česar bi lahko sam postoril, potem pa se zgodi nesreča, roditelj umre, ni poskrbljeno za otroka in če naleti na slabo socialno delavko, ga vtaknejo v zavod ali dom za stare.
sama osebno bi poskrbela za svojega otroka s pogovorom s sorodnikih o možnosti posvojitve v primeru moje smrti, še bolje pa je, da otroka učite elementov gospodinjstva, kuhanja, pospravljanja in da se vam ne smili, ter naredite vse namesto njega ter postane še psihični invaldi.
Če je težji invalid in potrebuje nenehno oskrbo, in sorodniki pač ne bi tega tvegali, kar bi razumela, je stvar težja; pogledala bi možnost ustanov in stik s CSD-jem, tudi debato z otrokom, da lajf ni večen, da v primeru nesreče pač mene nau več, skratka ga pripraviti oz. seznaniniti z možnostmi, ne pa da nič ne ve in potem šok; seveda pa čim manj takih misli, ni pa neumno o tem kdaj pa kdaj spregovoriti-to se pa strinjam in malo je takih staršev, ki se upajo vprašati: kaj pa bo z mojim otrokom, če se zgodi najhujše? Še toliko težje, če je invalid in je vez med otrokom in starši močnejša zaradi stalnega ukvarjanja z nj.invalidnostjo.
Lp-T.