drage mame!…..

zanima me tema prvič v vrtec…… KAKŠNE SO VAŠE IZKUŠNJE

prosim podajte mi informacije. ŽE ZDAJ ME OBLIVA STRAH IN GROZA…. ( “KAJTI MOJ MALČEK “.. STAR 20 MESECEV ….BO ODŠLA V VRTEC.)

HVALA ZA VAŠO POMOČ.

Čemu taka panika? Sej jih ne grizejo v vrtcu. Moje izkušnje so odlične. Moja hči je šla v vrtec z 15 meseci. Blo je hudo par dni, pol so se pa stvari ulaufale in je zdaj vse o.k.

Tudi jaz bom sinka dala septembra v vrtec. Zaenkrat ne mislim na to in upam, da se bo vse dobro izteklo, saj sem si za ta čas uzela dva tedna dopusta, tako, da ga bom uvajala postopoma. Se pa zavedam, da bodo težave, ker je blazno navezan na naju z možem, pa tudi na stare starše, pri katerih se pazi sedaj.

Bo že!

Srečno, Vesna

Hcerka je zacela obiskovati vrtec, ko je dopolnila dve leti in pol. Je mirno, custveno, dobrovoljno bitje, pravi pacifist,ki se noce boriti – se sedaj. Pred vstopom v vrtec smo z druzino skupno obiskali njeno novo skupino, se pogovorili z vzgojiteljicami in vodjo vrtca, povedali smo jim vse, kar smo menili, da v vrtcu o hcerki morajo vedeti. Skoraj teden dni sem hodila z njo v vrtec in jo postopno navajala na nove ljudi, prostore, red….In potem… kljub prijaznim vzgojiteljicam in socutnim otrokom je hcerka zjutraj, ko smo jo peljali in pripeljali v vrtec, neutolazljivo jokala ,se nas oklepala itd. Tezko si v sluzbi zbran, ko ti v usesih odmeva mili jok ranjenega otroskega srcka…. Seveda je zaradi custvenega pretresa mala po tednu dni hudo zbolela, tako da se je uvajanje zavleklo. Jutranji jok (ki je po besedah vzgojiteljic menda minil po 15 minutah) je odmeval toliko casa, dokler ni hcerke zacel voziti v vrtec moz. Od tedaj je slo lazje; ker je hci name bolj navezana (skupaj preziviva vec casa) se je od moza lazje locila. Ceprav je bolj samotarska, je scasoma navezala stike z dvema ali tremi otroci in od tedaj je v vrtec hodila raje. Obcasno jo se sedaj, ko ima polnih pet let, zjutraj obidejo ideje o tem, da ne bi sla v vrtec, pa ji enostavno povem, da bo pa sla namesto mene v sluzbo. In seveda si premisli. Vrtec dobro sluzi (poleg varovanja) socializaciji otrok, pridobivanju razlicnih spretnosti, res pa je, da vse v vrtcu ni idealno. Npr. spanje- hcerka nikoli ni hotela spati, vzgojiteljica pa je bila mnenja, da spanec potrebuje. Bilo je kar zabavno…. Sicer pa vrtec – vsaj za otroke, starejse od dveh let, toplo priporocam. Nobeno skrbno varstvo babic in dedkov trokom ne nudi toliko različne zabave in ucenja skozi igro.

Moje izkušnje z vstopom v vrtec pa so zelo pozitivne.Oba moja otroka sta zelo družabna in sta bila že od malega rada v družbi. Nista se bala ljudi in sta zelo malo jokala. Hčerka je bila stara 11 mesecev, ko je šla v vrtec.En dan sva bili na uvajanju in ker je bilo vse O.K., je šla drug dan že za cel dan in ni bilo nobenih problemov. Nikoli nobenega joka, nobenih travm, še sedaj pri petih letih zelo rada obiskuje vrtec.Še svoj živ dan ni rekla, da ne bi šla, ravno nasprotno – ko pridem ponjo ob štirih , je sploh ne spravim domov. Tako da nobene panike.

LP,Kaja

Avtor: Lina ()
Datum:   17-07-01 14:35

…..Sem kliklnila še tu, čeprav sem prej že eno višje z isto temo, ker je tukaj že več odgovorov….

Moj sinček je star 19 mesecev. V vrtec je začel hoditi pri 11 mesecih, se pravi že 8 mesecev. Prvi teden, ko se je začel uvajati, sem imela dopust in bila v pripravljenosti, da ga pridem iskat. Prva dva dni je v vrtcu bil po dve uri – od 7:30 do 9:30 (po dogovoru z vzgojiteljico). Prišla sem ga iskat, preden so šli drugi otroci spat. Tretji dan je tudi spal v vrtcu in ni bilo večjih problemov, tako da je prebil v vrtcu “poln delovni čas”, čeprav moram doma še zdaj jaz zaspati pri njemu.

Naj povem, da je bilo prve dni tako meni kot njemu zelo hudo. Po treh mesecih se je že privadil, tako da je tisti jutranji jok postopoma minil. Iz “tira” pa ga vrže, npr. če je bolan in je doma cel teden. Zopet rabi nekaj časa, da se privadi.
Pa še to, ko je začel hoditi v vrtec je bil prva dva meseca non stop bolan, do takrat pa skoraj nič. Tudi to se počasi uredi.

To so bile moje izkušnje. Veliko sreče vama želim,

LP Lina

Z uvajanjem v vrtec in samim vrtcem imam zelo pozitivne izkušnje. Sin ga je začel obiskovati pri treh letih in že od prvega dne je bil navdušen nad novimi prijateljčki, igračami, vzgojiteljicam. Nekaj dni sem bila z njim po par ur, a je bil tako zaposlen, da skoraj ni “opazil”, da me ni. Zelo hitro se je vživel v novo okolje in nikoli ni bilo nobenih problemov ali kakšnih solza. Res da so otroci različni, a večina otrok kar dobro prenese prehod. Srečno!

Prvega otroka sem peljala v vrtec, ko je bil star 3 leta. Prej ga je čuvala mama, ki mi je vzbudila kar nekaj slabe vesti, ko sem se odločila za vrtec – češ, da bi bil lahko še pri njej, da jemljem njej in otroku tisto, kar ima najraje, da sta tako navezana… Po premisleku sva se z možem vseeno odločila, da je čas. Prvi dan sem ga peljala in hotela ostati pri njem, pa me je čez pol ure poslal domov in dvignit sem ga prišla po kosilu. Naslednji dan je ostal cel delavnik in tako prvi teden. Polno prijateljev, nove igre…. Potem pa se je odločil, da sedaj je pa tega vrtca dovolj in bi šel spet nazaj k babici. Lepo sva mu razložila, da je situacija taka, da ne more nazaj. Pričel je jokati. Vsako jutro – naslednjiih 14 dni so ga dobesedno trgali od mene. Če ga je peljal mož, je bilo malo manj hudo, jokal je pa vseeno. Kasneje se je navadil in rad hodil ter včasih celo ni hotel domov.

Drugi otrok je šel v vrtec pri 13 mesecih. Uvajanje: prvi dan sem bila z njim 2 uri in sva šla domov, drugi dan sva jedla zajtrk, potem sem ga pustila (pustila sem tudi svoj tel. da bi me vzgojiteljica lahko poklicala), prišla v času kosila, ga nahranila in sva šla domov. Tretji dan je šel v vrtcu že spat. Nobenih problemov.

Vrtec je krasna stvar. Veliko se naučijo, se socializirajo. Začetne težave pa minejo.

zdravo,

osebno sem mnenja da je dobro za otroka (seveda če se le da) privatno oziroma družinsko varstvo vsaj do 3. leta. Moja punčka je hodila do 3 leta na čuvanje k eni gospe, potem pa v vrtec. To pa mislim zato ker so vzgojiteljice v vrtcih preveč “uradne” in vrtec sam kot prostor preveč “tuj in brezoseben” za otroka, ne glede na igračke in otroško pohištvo, je le drugače kot v stanovanju. Pa še za otroške bolezni je bolje če jih preboleva pri 3 letih kot pri 1. To je moje osebno
mnenje in zato bi jaz tudi če bi imela še enega otroka ravnala enako………..

Glede bolezni se strinjam s teboj, glede vzgojiteljic pa ne bi posploševala. Jaz imam namreč izkušnjo, da so vzgojiteljice zelo tople in prijetne osebe, ki gledajo na otroke individualno in jih crkljajo – naša ima vedno otroke po rokah in naročju. Mislim, da bi jim delala krivico, če bi to trdila.

zdravo,

ne delam krivico nikomur, gre za to da je to vzgojiteljicam služba, kjer se držijo programov t.i. kurikulumov, urnikov in pravil, in meni ta pristop osebno ni všeč, mislim da je preveč uraden, pa bog pomagaj…

na začetku sem lepo poudarila da je to moje mnenje,

Tudi meni se zdi bolje, da je otrok do tretjega ali vsaj do drugega leta v zasebnem varstvu, če se le da. Tisto o različnem prebolevanju bolezni pri čisto majhnih in večjih otrocih zelo drži. Menim, da se vzgojiteljice v vrtcih trudijo čim bolj posvečati svojim varovancem, a normativi (če se ne motim – 18 oz 23 otrok v skupini) so odločno previsoki. Vse skupaj se mi zdi prehrupno, saj si tudi otrok včasih želi samote in miru, pa se nima kam umakniti. V našem vrtcu so bile manjše skupine (naša skupina cca 12 otrok) in s tem je bilo omogočeno bolj individualno delo, kar se je lepo odražalo na otrocih.
LP.