Kaj je zdrav egoizem
Končno in hči.gospe.kraljice!
Kadarkoli se jaz začnem takole hudovati kot vidve, upravičeno ali ne, potem vem, da je tisti na drugi strani sprožil v meni nekaj, kar me žuli. Potem grem najprej pogledat, kaj je tisto, da mi je sprožilo reakcijo ( jezo, prizadetost, želja uiti iz pogovora ali kakrkoli drugega…) in šele potem, ko sem si na jasnem odreagiram. ( Vsaj poskušam tako živet..:-))
Ko neko reakcijo naprej predelam pri sebi ( ne glede na to zelo upravičena se mi zdi) se običajno zgodi, da vse skupaj vidim v precej drugačni luči in lahko tistemu na drugemu strani rečem, prav imaš, oprosti, preveč burno sem reagirala ali pa – ti misliš tako, jaz mislim drugače, ljudje smo si pač različni in vsak ima vso pravico videti stvari, kot jih vidi.
Tudi ta forum ni namenjen temu, da bomo drugemu solili pamet ( pa karkoli si že mislimo) ali da bi nekomu vsiljevali način življenja in ostega, ki ga mora živeti. Tu smo zato, da si delimo izkušnje, povemo svoje mnenje ( da bi ga vsiljevali drugemu) in si skupaj pomagamo iz godlje, v katero nas je spravil kakšen momster v bližini. Že tako ali tako imamo zaradi njega verjetno precej “razburljivo” življenje in nima smisla, da si ga “razburjamo” še mi med seboj.
GittaAna
Meni se zdi posrečena ponazoritev zdravega egoizma to, kako ravnaš na letalu v primeru padca pritiska. Najprej nadeneš masko sebi, šele nato otroku. Torej najprej moraš pomagati sebi, da boš lahko potem toliko boljše poskrbel za otroka. Mogoče se potem lahko ravnamo tudi v soočanju z momovskim partnerjem. Ko postavljamo/postavljate meje zase, jih postavljate tudi za otroke. Ko se bo momovec enkrat naučil, da so pri vas meje, ki jih ne more prekoračiti, jih boste lahko zahtevali tudi za otroke. Zavedati se morate, da je nasilje enega od staršev nad drugim staršem hkrati tudi nasilje nad otrokom – otrok trpi, ko vidi trpinčenje med staršema.
GittaAna, kot vedno si tudi tole bolj vročo debato super zmoderirala. In ja, res je, če je način reakcije tako buren lahko pomeni samo to, da so posledice doživetega še vedno prisotne oziroma zadeva še vedno nepredelana. Določeni doživljaji so še vedno v podzavesti in, ko pride do morebitnih asociacij se ni možno več zadržati v okvirih za podajanje le svojega mnenja ampak se le-to nezavedno prevesi v neke vrste besedni napad z namenom doseganja moči in prevlade (na forumu pač le besedno) za svoje lastno potrjevanje in žal tudi hranjenje ega.
Odkar spremljam tale forum sem zasledila, da je kar nekajkrat prišlo do takšne situacije in v kar nekaj primerih ravno v kontekstu z določenim avtorjem. Moje osebno mnenje je, da to žal ne more biti naključje saj se je podobna, če ne že enaka reakcija skoraj vedno sprožila ob zapisanih mnenjih različnih avtorjev, ki so zagovarjala stališče, ki se nanaša na voljo posameznika, ki mu posledično daje moč potrebno za odločitev glede velikanskega koraka, ki se nanaša na zapustitev momovca in ustvarjanje bolj zdravega življenjskega okolja.
Sicer se v začetku nisem imela namena spuščat v tovrstno debato, vendar sem se po premisleku le odločila, da vseeno napišem svoj pogled. Zakaj? Ker je to javni forum pa tudi zato, ker se mi zdi, da je počasi dovolj zatiskanja oči in ušes (kar tako radi počnemo- češ naj me nič ne briga), če se zadeva ne nanaša na nas, pa čeprav zaznamo, da »za kakšnimi štirimi stenami« nekaj ne štima. Po mojem osebnem mnenju to pomeni, da v kolikor smo tiho, takšen način posredno odobravamo. Kot rečeno pa tole pišem predvsem zato, ker je to javni forum in s tem izmenjava mnenj tistih, ki ga beremo.
Poglejmo na vse skupaj pozitivno in sicer; Odlično je, da imamo na tem forumu tudi takšne odzive, saj z njimi v bistvu dobimo konkretne primere, ki si jih pri spopadanju s tovrstno tematiko želimo z namenom, da nam osvetlijo pogled. Govorim o primeru odziva oziroma komunikacije, kjer je moč zaslediti izmenjavo med jasno izrečenimi (napisanimi) besedami, ki naj bi pri naslovniku sprožale določena negativna čustva in kasneje meglenje naslovnika glede teh že izraženih besed s prepričevanjem oziroma sugestijami o napačnem razumevanju ter sugestijami o želji pomagati (tako imenovani Gaslighting), ki je na koncu podkrepljeno z napovedjo umika (tako imenovani Silent Treatment), ki je predstavljen v »dobro« naslovnika (spet tako imenovani Gaslighting).
In še nekaj je tu pozitivnega; naslovnik je prepoznal FOG in občutil potrebo, da se postavil zase. To pa je primer zdravega egoizma.
Će ćlovek dela na sebi je to dolg proces, poln vzponov in padcev in v tebi se dogaja mnogo stvari. Nič ni narobe s tem, da si prepričan v nekaj četudi drugi misli drugače in četudi potem kasenje morda ugotoviš, da tvojem mnenje morda ni čisto pravilno. Nič ni narobe s tem, da o vsem tem govoriš, saj se tudi na tak način iščeš. Tudi sama se še zalotim, kako glasno zagovarjam nekaj, kar se morda kasneje izkaže za malček drugače in ni mi žal, da sem o tem govorila, saj sem ravno preko pogovora, izmenjave mnenj še hitreje prišla naprej.
Tisto, kar ni ok je, da druge prepričuješ, da bi morali prevzeti tvojo Resnico, tvoje videnje na svet. Ne samo zato, ker morda tudi ta ni prava, temveč tudi zato, ker so situacije, ljudje zelo različni in morda sta pravilne obe Resnice :-))
GittaAna
Punce malo ste zašle iz teme.
1. Momovec se drži nazaj vse do trenutka ko ima karto da te z njo izsiljuje. Največkrat so to otroci saj nam dandanes pomenijo več kot materijalne dobrine.
2. Zdrav egoizem je da ne delaš stvari katere nočeš. Žal pa moraš biti pri mom partnerju len in se netruditi zanj saj pri njih to pomeni da od trenutka ko ste mu naredili uslugo da je to na tvoji listi dolžnosti.
ali ste opazili da moraš biti z mom partnerjem tak kot so kakšni starejši možje do dsvojih žena (dedki) oz naši južni bratje. Se pravi trd odnos in nepopustljiv. Sem probal to varianto in trenuten rezultat je da se je partner umiril saj opaža da me nič ne meče iz tira. Mislim da ga moja sigurnost moti in spravlja v negotovost. Samo žal si ne želim postati taka oseba
Kricac, te popolnoma razumem, kaj hoces reci.
V bistvu si prisel do koraka, ko ugotovis, da ce si dober in ustrezljiv, potem ne bo slo. Ce postanes tak kot MOM, torej nesramen, “pozabljiv”, utrujen, da bi torej igral kot MOM, bi mogoce kdaj se slo skozi, pa vendar MOM igro dvigne na visji se bolj tup nivo. Torej tudi to ne gre in v bistvu noces postati tak, tudi jaz ne.
Je pa potem se ena varianta, torej se moras nauciti govoriti po spansko, ce on samo po spansko govori, vendar v takem tonu, da si se vedno iskren do sebe, nisi baraba, in da lahko mirno spis.
In mislim, da brez svoje spremembe v nekaj drugega, se vedno ok in iskrenega do sebe, ne bo slo.
Ja, moras biti kdaj hladen, ne pokazati, jeze, v bistvu tudi veselja, ker bo MOM to takoj zacinil s cim, ceprav tu si jaz kar privoscim… je pa potem hecno, ko si tak do zene, ko se obrnes do otroka, si pa drugacen, vesel…. v bistvu tocno to pocne tudi MOM, samo da si ti do otroka iskren, on pa ne.
lp SVO
Dveh pravih resnic žal, NI. Vedno je ena bolj “prava”, točnejša od katerekoli druge. Zato velikokrat rečemo, da je končno nekdo pa povedal “pravo” resnico. Običajno takrat, ko začutimo ali pomislimo, da je ugotovitev zajela vse argumente, ki se jih v tistem trenutku lahko domislimo. Tako postane neka resnica tista, prava za določenega opazovalca.Tako je, ker se sicer ne bi imenovala resnica, ampak kako drugače, n.pr. perspektiva.
Zelo me moti, ko vidim, da nekaj forumašev tu blazno skrbi, da se partnerju ne bi pretirano razdajali. Običajno je ta skrb prisotna, ko med partnerjema ni pravega zaupanja.
Čudno je, a videti je kot da nekateri iščete tu navodila za uporabo sorodnika, ker se o teh, čudnih navadah vaših partnerjev ne zmorete iskreno pogovoriti z njimi. Kaj počenete v takih odnosih? Se imate radi? Ste iskreni? Kdaj boste postali, če sedaj niste?
Medinmleko najprej si prosim vsaj malo preberi, kaj je tu napisanega in o kakšnih odnosih in s kakšnimi ljudmi govorimo. V disfunkcionalnih odnosih in še posebej z ljudmi o osebnostnimi motnjami so pravila igre precej drugačna, kot pri “običajni” družini.
Če boš potem, ko boš malo pobrskala tukaj o čem sploh govorimo imel(a) še kakšno vprašanje pa z vesljem odgovorimo.
GittaAna
Zanima me, če se vam zdi normalno, da partner se dela norca, da ne zna zenska kave skuhat – ker more bit skuhana tako, kot on zeli in kuha on. Potem se je delal norca, kolko wc papirja porabim, da ne rabim vsak dan nove brisace, enkrat ko se je drl na mene, je reko da se lahko dere, ker je stanovanje njegovo, ne moje…in ce se morem vsak dan tusirat…..a je to normalno??