Kricac, hvala za napisano, mislim, da imava kar nekaj vzporednic, bi rekel, da se je tudi pri nama zacelo vse s prvim otrokom, se vec pa z drugim, ko je bilo vec dela, potrebnega vec potprpljenja itn… po prvem bi rekel, da je mene se toliko zaposlilo, da nisem videl vseh znakov in rdecih luck, ceprav zdaj jih vidim tudi tam.

Po drugem otroku pa se je zacelo, in kmalu taki izpadi in nepotrpljenja in kricanja tudi ze nad prvim otrokom, pa je bil star sele leto in pol pa je bil ze kriv, zakaj ni tiho, ko je dajala obadva spati…

zna biti, da hormoni res se pospesijo ali sploh prebudijo te skrite vzgibe, motnje, nezdrave vzorce…

ampak tvoja zena ce te prav razumem ima diagnozo, je hodila na terpaije prav za to – namensko – in tebi se zdi vse skupaj se vedno tako, da rabis scit vedno imeti na lagerju? majko…

lp SVO

Odločila sem se, da vama, Kričač in SVO, napišem par vrstic kot hči motenih staršev, ki še vedno poskušata z manipulacijami, še vedno pritiskata, še vedno me hočeta imeti za svoj pljuvalnik. Mama je bila vedno motena in vedno sem se tega zavedala, samo diagnoze nisem poznala. Zato je bil oče zame moj rešitelj. Idealizirala sem ga, se tolažila s tem, da imam vsaj enega starša, ki me ima rad in skrbi zame. No, saj se je res (vsaj v primerjavi z mamo) veliko ukvarjal z mano, ko sem bila še otrok in spomini nanj v tem obdobju so lepi. Ampak zdaj ko vem, kar vem, mi je jasno, kako daleč od idealnega je. Kako me je izrabljal za zaščito pred mamo. Vedno sem se namreč odkrito in jasno postavljala na njegovo stran, ko se je ona praznila na njem. Vedno sem ga ščitila in on je to dopuščal. Ko zdaj gledam nazaj, se mi celo zdi, da mu je to ugajalo. Tako sem se jaz postavila pred strelski vod in preusmerila pozornost od njega. V otroških letih je bil sicer še vedno njena tarča bolj on (ob čemer mi je puščal, da bijem njegove bitke), se je pa v najstniških letih ona potem v celoti osredotočila name. In on ji je zvesto stal ob strani. Še danes ji, ko se je ona pametno umaknila v ozadje, on pa zdaj kot njena marioneta sam komunicira z mano.
Še danes ne vem zagotovo, če je tudi sam moten ali pa se ji je čisto preveč podredil, se z njo stopil. V vsakem primeru je zelo dober enabler, kot takim rečejo na tujih forumih. Ker sem te zadeve bolj ali manj prebolela, ne hrepenim več po čem drugem in sprejemam stanje tako, kot je. Torej vem, da nimam normalnih staršev, ne mame in ne očeta. Predstavljam pa si, da bi moje življenje bilo precej znosnejše (tozadevno, na splošno sem ok:), če bi se moj oče vsaj poskušal boriti zame, kot to vidva počneta za svoje otroke. Če bi imel mene in moj dobrobit v mislih. Če ne bi bil taka rit, da me je žrtvoval za nek navidezno lep odnos s svojo očitno moteno ženo. Če bi imela vsaj nekoga v družini, ki bi me videl tako, kot sem, ki bi videl dobro v meni. Tako da imejta v mislih, koliko dobrega lahko data svojim otrokom. Že samo s tem, da jima data občutek, da se lahko zanesejo na vaju. In otrok, že samo s tem, da je ob tebi in da je, kar je, ti lahko da moč, da presežeš kakšne svoje ‘pomanjkljivosti’ in postaneš močnejši. Jaz se trenutno borim z neko veliko rečjo, ki jo moram naredit, a nimam prave motivacije. V bistvu bi kar pobegnila proč od te obveznosti. A ker vem, da to ni pametna zamisel, sem si na vidno mesto pripela sliki svojih dveh otrok. Če ne morem tega narediti zame (čeprav mi koristi in je dobro zame), potem bom šla preko svoje cone udobja za svoja otroka …
Toliko od mene, lep pozdrav vsem!

Tole je pa skoraj najbolj pogost stavek, ki ga slišim ( in ki sem ga tudi sama govorila nekoč) če imaš v bližini kakšnega MOMova ( ali kakšnega drugega čustvenega vampirja – torej osebnostno motnjo).

Gre za tako prefinjene manipulacije ljudi, ki tako zelo drugače delujejo, čustvujejo, mislijo in ki imajo velike težave videti ali čutiti še koga drugega kot zgolj same sebe, da dokler ne greš čez to ne moreš dojeti, kaj se pravzarav dogaja.

V knjigi Ne stopajte po prstih je en opis, ki gre nekako takole ( zgolj povzetek, ne spomnim se točnega stavka) da orožje, ki ga momovci, uporabljajo tako spretno ( MEGLA – FOG – strah, dolžnost in krivda) deluje približno tako ,kot voda na kamen, sčasoma ga začne preoblikovati. Ali pa morda kot bi bil ves čas v pralnem stroju, kjer si enkrat zgoraj, spodaj, levo desno, vsako toliko časa te še zalije en prašek MEGLE in ti mehča možgane in v trenutkih, ko se malu zaustavi ti ni nič jasno in ko komaj malo prideš k sebi, se začne boben spet vrtet…

GittaAna

Hči gospe kraljice to je precej značilen odnos staršev, kjer ima eden mom. Pogosto si izberejo nekoga, ki ga lahko manipulirajo in tisto zelo običajno otroke porabi za ščit pred momsterjem ali pa nekoga, ki se grdo obnaša do njih, da lahko igrajo vloge Žrtve in tudi v tem primeru naribajo otroci, saj morajo tokrat ščititi momsterja ( ki se nato še izžiivlja nad njimi)

Vendar jaz ne pri Kričaču ne pri SVO ne vidim tega. Obstaja tudi nekaj moških ( ali žensk) ki se temu uprejo, ki se trudijo, vsak na svoj način, ki želijo zaščititi otroke…itd. V primerih, kot je tvoj, moški ne posega v neprimerno ravnanje MOM matere, ker ve, da se bo potem jeza preusmerila nanj in se tega preveč boji ali se s tem noče soočtii in zato dopusti, da se vse zlije na otroka, včasih pa celo namenoma preusmeri jezo na njih, samo zato, da ima on mir. Pogosto se tudi, tako kot tvoj oče, jada otrokom, ki nato prevzamejo vlogo, ki bi jo morali igrati oni – postanejo starši staršu. Kar je , kar se mene tiče nedopustno in enaka zloraba kot z MOMsterji, le različno zapakirana. Tudi s pasivnostjo lahko škoduješ, ne samo z agresivnostjo. Meni je včasih kar hudo, ko vidim, kako pogosto takšni otroci še kot odrasli ne vidijo, kako grdo je bilo od očetov ( ali mater) da jih niso zaščitili. Je pa razumljivo, saj si tako zelo želijo imeti vsaj enega od staršev in če doživiš MOM starša, se ti že majhna prijaznost zdi velika reč, četudi od človeka, ki te uporablja kot ščit.

Kolikor lahko razumem Kričača in SVO sta pri njiju na prvem mestu, kako zaščititi otroke in seveda, kako ob vsem skupaj še živeti človeku dostojno življenje.

GittaAna

HGK

hvala za napisano, zal mi je, da si morala dati to skozi, ampak verjamem, da si zdaj mocnejsa. Sploh motivacija in navdih sta definitivno tudi meni otroka, in ne morem drugace, kot da se potrudim zaradi njiju kolikor se lahko, in ce res ne bom zmogel, bom vsaj lahko pogledal otroku cez 10-15 let v oci in se z njim iskreno pogovoril, ce bi slucajno res moral oditi, ce bi bilo prehudo.

Vsekakor pa si ne bom pustil dovoliti, da bi otrok postal mesto, kamor se bi zlival MOM, da bi bilo meni lazje, ne vem kaksen stars je bil tvoj oce, ampak to je preprosto narobe.

lp SVO

SVO
sama diagnoza ti ne pomeni veliko to da je nekaj narobe sam veš. Sedaj imaš samo ime. Moj momovec jo pa itak ne priznava ker z njim ni nič narobe , za izbruhe sem pa kriv jaz ker ga provociram in ne ubogam (spoštujem).

Sedaj ko sem na zadeve bolj pozoren predvidevam da se je mom momovec naredil v primarni družini, vem da stroka govori drugače. Vendar njena mama zna psihirat svojega partnerja, le ta se omika in ga skoraj nič ni doma. Potem pa sem opazil je z ispovedevanjem svoji hčeri naredila več škode kot koristi saj je le ta samo nadgradila njeo vedenje z materinimi zakjučki. Za povrhu pa jo ne omejujejo oz postavljajo mej. Vsaj mej ki veljajo v medosebnih odnosih.

Otroci. Ne sodite ne momovca da ni nič naredil. Primer da ste imeli tako mamo.
Jaz sem tudi vzgojo njej prepustil tradicionalno, dokler nisem opazil da nekaj ne štima. Toda jaz imam internet. Psihiatre ki ga obiščeš in ne velja da si psihopat. Oni tega niso imeli pa še možje so se 30- 40 let majn okvarjali z otroci. Jaz se še danes z vsaj polovico prijateljev moškega spola ne morem pogovarjati o vzgoji ker nimajo pojma.

Tudi ko sam bijem to bitko bodivam občutek da je to kot bi se boril z mlinom na veter. In človek po določenem času obupa. Ja 4 leta so mimo. Ne predstavljam si v takem živeti še 15 let dokler otroci ne odrastejo. Saj se mi bo utrgalo sploh če se bom sikeral. Saj veste momovc je al se ukloni ali pa te bom tako sikeral in mešal meglo da se boš uklonil. V podrejenem položaju pa sem že danes

SVO, Kričač:
tudi v mojem zakonu se je kriza začela po rojstvu otrok. (Sicer se je v lažjih oblikah nakazovala že prej, a jaz tega še nisem videla.). Prej je bilo kar nekaj let v redu- vsaj zame, čeprav mi je kar nekaj ljudi reklo, da bi s takim človekom težko živeli. Bila sva kar dolgo skupaj, preden sva se odločila za otroke. Mislila sem, da ga poznam.
Torej, prišli so otroci. Pa menda ja ne doživijo “hormonskih motenj” tudi moški ali kaj? Bilo je, kot da bi jaz pri najinih otrocih morala popravljati napake njegove mame, ki jih je naredila v njegovem otroštvu! Kar naenkrat sem imela kup omejitev- pa ne le tistih normalnih, ko zaradi otročka ne moreš več žurirati, to mi je bilo jasno. Kljub temu, da sem res bila odgovorna mama, da sem za otroke naredila več kot večina žensk- NIČ ni bilo dovolj dobro, nič cenjeno… Vse moje življenje je postalo podrejeno le družini, nisem imela več normalnih stikov niti s sorodniki, niti s prijatelji… Čutila sem se grozno nemočno, grozno nesposobno… in bila sem prepričana, da delam vse narobe, da nič ne znam. Okoli mene ni bilo ljudi, ki bi mi lahko povedali, da sem v redu mama- saj jih je večinoma “odstranil” iz mojega življenja. Počutila sem se kot v močvirju, iz katerega ne morem.
Zdaj je tega konec… Nisva več skupaj… Otroci so veliki…
Torej- “hormoni”ne vplivajo le na ženske!
Otroci prinesejo v naša življenja nekaj novega, ob njih se nam prebudijo občutki, povezani z lastnim otroštvom. Moje je bilo lepo in upala sem, da bo lepo tudi otroštvo mojih otrok… Moj bivši mož pa je morda “popravljal” svoje otroštvo.
Vesela sem, da sta tako odgovorna do otrok!

Tole “tumbam” kar naprej 🙂 S to razliko, da se moj oče je ukvarjal z otroki pred 30-40 leti. Ni pa bilo informacij. Zato še toliko bolj spoštujem to, kar je naredil. Hvala, ker poročaš o svojem stanju z moškega vidika, to je zelo dragoceno, moški so ponavadi tiho o takih zadevah ali pa o tem ne razmišljajo in grejo, če jim kaj ne paše, pač stran. Moj oče je bil tudi ena redkih izjem, ki je o tem govoril – ne na način, kot govorimo tu zdaj, govoril pa je. In točno to me je rešilo. Pogumno dalje.

Ja, na racun otrok te tak MOM lahko preprica, da moras biti stalno doma, pa da ni casa za prijatelje, za sorodnike… pa avno ti lahko v primernem casu druzenja dajo veliko otroku in paru…

in otroci, ja zagotovo veliko vzbudijo v ranjenem cloveku-momu, ki se spomni svojega otrostva, se strinjam 100%, poznam vsaj en tak primer, kjer se je konkretno po rojstvu vse spremenilo…

kako lepo je prebrati, nisva vec skupaj, otroci so ze veliki… upam, da so jo dobro odnesli…

lp SVO

Tole “tumbam” kar naprej 🙂 S to razliko, da se moj oče je ukvarjal z otroki pred 30-40 leti. Ni pa bilo informacij. Zato še toliko bolj spoštujem to, kar je naredil. Hvala, ker poročaš o svojem stanju z moškega vidika, to je zelo dragoceno, moški so ponavadi tiho o takih zadevah ali pa o tem ne razmišljajo in grejo, če jim kaj ne paše, pač stran. Moj oče je bil tudi ena redkih izjem, ki je o tem govoril – ne na način, kot govorimo tu zdaj, govoril pa je. In točno to me je rešilo. Pogumno dalje.[/quote]

Ne vem, jaz sem tu bolj neizprosna in se mi to sliši kot en velik izgovor. V končni fazi ne rabiš strokovne pomoči, da ugotoviš, da se nekdo do tebe vede grdo in da se ob njem počutiš slabo. Četudi se strinjam, da je bilo pred 30 – 40 leti drugače, ni bilo nemogoče. Kjer je volja, tam je pot. Sploh so pa moja pozna najstniška leta, ko je v mojem primeru postalo zares hudo, bila dobrih 10 let nazaj. In takrat je bilo vse, o čemer govoriš, na voljo. Ugotavljam pa, da moj oče prav tako izhaja iz disfunkcionalne družine in mu je najbrž vse tole (boleče?) poznano. Tako zelo, da se vprašam, ali je sploh kdaj pomislil na to, da je življenje lahko tudi lepo in mirno. No, ja, jaz sem samo vesela, da so moja otroška in najstniška leta za mano in imam zdaj svojo čudovito družinco, ob kateri lahko končno diham. Sem pa v zadnjih časih v polnosti doumela, da je človek res lahko sam sebi največji sovražnik. Nihče ti ne more tako stati na poti k uspehu kot ti sam.

Lep sončen dan vsem!

Tole “tumbam” kar naprej 🙂 S to razliko, da se moj oče je ukvarjal z otroki pred 30-40 leti. Ni pa bilo informacij. Zato še toliko bolj spoštujem to, kar je naredil. Hvala, ker poročaš o svojem stanju z moškega vidika, to je zelo dragoceno, moški so ponavadi tiho o takih zadevah ali pa o tem ne razmišljajo in grejo, če jim kaj ne paše, pač stran. Moj oče je bil tudi ena redkih izjem, ki je o tem govoril – ne na način, kot govorimo tu zdaj, govoril pa je. In točno to me je rešilo. Pogumno dalje.[/quote]

Ne vem, jaz sem tu bolj neizprosna in se mi to sliši kot en velik izgovor. V končni fazi ne rabiš strokovne pomoči, da ugotoviš, da se nekdo do tebe vede grdo in da se ob njem počutiš slabo. Četudi se strinjam, da je bilo pred 30 – 40 leti drugače, ni bilo nemogoče. Kjer je volja, tam je pot. [/quote]

“Kjer je volja, tam je pot.” Ne da se mi še enkrat pisati, na dolgo in široko sem že opisala, kakšno pot je prehodil on in kakšno jaz in temu reči izgovor, pa da ni bilo volje oz. če bi bila, bi se “že našla pot”, pomeni, da ali nisi prebrala moje zgodbe ali pa ne razumeš, kaj “volja” v primeru moškega z otroki in mom ženo pomeni. Če prav razumem, imaš očeta, ki še kar vztraja v mom zgodbi, čeprav imaš ti že svojo družino. Če razumem prav, potem boš težko razumela, kaj pripovedujem, saj sklepaš po svojem očetu, ki volje očitno nima. Vendar moj oče že 15 let ne vztraja več v mom zgodbi, zadnjih par let pa je z njo popolnoma zaključil. Volja, ki jo je kazal vse življenje, je prehodila ogromno pot in je zdaj na cilju, če razumeš. Ali drugače: imam svojo družino, ki pa jo sestavlja tudi ljubeč dedek, zdaj srečno ločen od mom žene, s katero tudi nihče drug nima več stikov, in končno imamo mirno in zadovoljno življenje. Ampak to ni nastalo z danes na jutri. To je rezultat večdesetletne hoje z voljo po tej poti – voljo naju obeh, naprej očeta, potem mene, zdaj obeh skupaj. Upam, da je jasno, da ne gre in ni šlo za noben izgovor. Pot do tega cilja je bila prepredena z velikih garanjem in željo po boljšem življenju obeh, na vseh področjih. Slišati od nekoga, ki o tej poti nima pojma, da gre za izgovor, je, oprosti no, ne vem, kako bi temu rekla 🙂 malce smešno. Seveda imamo lahko o zadevah različna mnenja, ampak mnenja morajo temeljiti na nekih dejstvih in ta dejstva moraš dobro poznati, preden oblikuješ mnenje, sicer je to tako malo na splošno in na počez rečeno.

Poleg tega je kar razlika med poznimi najstniškimi letih 10 let nazaj ali pa 20-25. Če ne drugega, je bil drugačen politični in ekonomski, družbeni sistem, kar nikakor ni zanemarljivo. Sploh ko je šlo za odnos do avtoritet, institucij ipd. Karikirano povedano, pred 25 leti je po raznih ustanovah obstajal sindrom malih bogov, 10 let nazaj je bila pa stranka kralj 🙂 Mogoče banalna podrobnost, ampak za najstnika ali pa tudi moža z mom ženo pred 25 leti je to pomenilo precej težji pristop do ljudi, ki bi mu lahko pomagali, kot potem kasneje, ko se je spremenilo družbeno ozračje. Če si odraščala 10, 15 let nazaj, si to verjetno težko predstavljaš, moje izkušnje takrat pa so bile precej neprijetne.

Vsekakor pa čestitke za družinico, lepo je slišati, da si si kljub materi kraljici uredila življenje.

Ja, na racun otrok te tak MOM lahko preprica, da moras biti stalno doma, pa da ni casa za prijatelje, za sorodnike… pa avno ti lahko v primernem casu druzenja dajo veliko otroku in paru…

in otroci, ja zagotovo veliko vzbudijo v ranjenem cloveku-momu, ki se spomni svojega otrostva, se strinjam 100%, poznam vsaj en tak primer, kjer se je konkretno po rojstvu vse spremenilo…

kako lepo je prebrati, nisva vec skupaj, otroci so ze veliki… upam, da so jo dobro odnesli…

lp SVO
…………………………………………………………………………………………………………………………………..

Otroci so najstniki, zaenkrat zgleda, da so jo kar dobro odnesli, ja. Ker njihovemu očetu dolgo nisem postavljala mej (saj nisem vedela, za kaj gre, polna sem bila občutkov krivde), je eden od njih prevzel očetov način komunikacije z mano. Ko sem po ločitvi naletela na ta forum in tudi sicer začela delati na sebi, sem uspela v slabem letu urediti tudi odnose s tem otrokom.
Mislim, da se moji otroci precej bolje počutijo zdaj, ko sem sama zadihala.
SVO, nikar ne pozabi, da s svojim vedenjem daješ sliko otrokom! Zelo se ti bo obrestovalo, ker tako premišljeno ravnaš! Vsaka čast!

Kako lepo je tole prebrati in slišati, da se da, tudi z najstniškim otrokom, ki so že tako ali tako velik zalogaj! Vse čestitke.

Imam pa še repliko za hči.gospe.kraljice – tvoj nick sem zasledila na forumu, nisem pa si natančno zapomnila tvoje zgodbe. Po prebranem tvojem zgornjem komentarju o volji in svojem odgovoru nanj sem si jo šla prav prebrati. In vidim, da se nisem motila, ne o tvojem očetu ne o tem, kaj ste kot družina razrešili, bolje povedano, niste. Ne oglašam se zato, da bi se hvalila, ampak zato, da opozorim pred dajanjem pavšalnih komentarjev na podlagi lastnih situacij, brez poznavanja ali vsaj vživljanja v situacijo, ki jo komentiramo. Tvoja situacija je močno drugačna od moje. Še najbolj se razlikuje po dveh elementih. Prvič, moj oče se obnaša drugače kot tvoj in ni nikoli potegnil z mamo. Drugič pa – veliko napako si naredila, ko si sprejela materino “darilo” v obliki nepremičnine, in tu se od tebe razlikujeva tako jaz kot moj oče: nikoli se nisva pustila zmanipulirati z raznoraznimi “darili”, oba sva taka, da če začutiva zadaj štrikec, “darilo”, pa če je še nevemkakšne vrednosti (finančne, čustvene itd), odkloniva. To je eden od pogojev ohranjanja duševnega zdravja pri odnosu z mom in, kakor se čudno in paradoksalno sliši, tudi “umetnost egoizma” pri takem odnosu. Zdrav egoizem v takem odnosu pomeni poskrbeti zase – vendar to nikakor ne pomeni sprejeti ponudbo mom osebe, ki pravi, da ti bo menda z nečim “olajšala” življenje. Sama vidiš, kako zapleteno je v primeru, ko si od osebe mom odvisen (kot zdaj, ko živite v stanovanju, ki ga je ona kupila), torej si predstavljaš, kako je, če si odvisen v tem pogledu, da imaš z njo otroke, pa ne želiš stran, ker jih želiš ščititi? Upam, da si lahko in da je v tem primeru “volja” nekaj povsem drugega kot reči “fakof jaz zapuščam prizorišče”. Tu ne gre za te vrste voljo, ampak za voljo vztrajati. Najlažje je reči fakof ne grem se več; če v igri ni otrok, je to povsem zdrav egoizem. Če so v igri otroci, je zdrav egoizem to, da ščitiš svoj odnos z njimi in njih same, ne pa skrb za izključno lastne potrebe. Ščititi svojega odnosa z njimi pa se ne da, če si ločeni oče, ki ima v zvezi z otroki samo določene stike, ves ostali čas pa so prepuščeni materinim nihanjem razpoloženja, manipulaciji, negativnim kampanjam in kar je še takega. In kar se tiče tovrstne volje: kot rečeno, prispeli smo na cilj. Čeprav vem, da cilja v resnici ni. Ampak toliko poti, kot smo prehodili, s tvojo vrsto volje nikakor ne bi mogli. Z voljo, o kateri govorim jaz, pa ja.

Še to: navajaš, da si sama “bolj neizprosna”. Oglasila sem se prav zaradi tega stavka, ki nekako sugerira, da sama nisem “neizprosna” (karkoli že to pomeni :))), zame gre pri tem predvsem za zdrave meje. Po prebrani tvoji zgodbi vidim, da sploh ne drži to, kako neizprosna si :). Neizprosna bi bila, če ne bi pod nobenim pogojem sprejela, da ti mati kupi nepremičnino in bi šla magari v eno najemniško luknjo, če bi to pomenilo, da ohraniš svojo neodvisnost in svobodo ter postaviš meje. To je zdrava “neizprosnost”. Sama sem od doma z bratovo pomočjo, ki je bil mlajši in zato manj obremenjen z odločitvami, pobegnila pri 22 in na začetku spala v neki plesnivi veži na jogiju, več lačna kot sita. Pa sem bila takrat najsrečnejše bitje pod soncem. Podobno oče, podobno brat. A veš, o taki volji in poti govorim. O notranji nepodkupljivosti in pokončnosti, četudi navzven zgledaš na trenutke kot klošar. Po 20 letih take poti so rezultati neprecenljivi. Ampak to zato, ker je bil začetek pravi. Da je bil pa začetek lahko pravi, je poskrbel tisti, na katerega ramena sem lahko stopila – če njegova ramena ne bi bila takšna kot so, bi tudi jaz klonila. Samo še toliko o tej “neizprosnosti”.

Draga Končno,

tole je … joj, ena velika pomota … ali kako so iz enega nič hudega mislečega osebnega mnenja, ki NIKAKOR in z NIČEMER ni letelo nate in na tvojo zgodbo, nastali kar trije posti, s katerimi me hočeš postavit na moje mesto. Da razjasnim in da ne pride še do kakšnih takih razburjanj brez kakršnega koli povoda: pisala sem izključno o svoji zgodbi. Jaz na tem forumu nikogar ne sodim. Sodelujem občasno (smešno, ravno ta tvoj odziv je eden od razlogov, zakaj nočem aktivno sodelovati … ker sem se tekom odraščanja navzela včasih prav ohromljujočega strahu pred tem, da me ljudje napadejo in o meni napišejo kaj ‘slabega’ … Ja, vem, delam na tem:)
Tvoje zgodbe ne poznam, tudi zdaj je ne bom šla brat, ker si me odbila s svojo nesramnostjo in željo po tem, da me prizadeneš. Prav šla si brat mojo zgodbo in v njej iskala dokaze mojih šibkosti? Sploh ne razumem, kako si lahko iz mojih besed potegnila take zaključke. Se res tako nejasno in slabo izražam??? Kje omenjam tebe in tvojo zgodbo? Kje pišem o tvojem očetu? V bistvu sem kiksnila mimo samo zato, ker sem nevešča citiranja na forumu in sem citirala tudi tvoje sporočilo, hotela sem pa samo odgovoriti Kričaču glede njegovega “Ne sodite ne momovca da ni nič naredil.” Po vsej logiki tvoj oče tako ne sodi v kategorijo tistih, ki ne bi nič ukrenili. Čemu se torej tako zelo razburjaš?

Pa še tole: lani, točno eno leto nazaj, sem po naključju zajadrala na tale forum. Kamen se mi je odvalil od srca, ker sem ugotovila, da moje mame niso tu pozabili vesoljci, ampak ima njeno stanje dejansko ime in nisem sama v tem zosu, predvsem pa sem si oddahnila, da nisem jaz kriva za vse drame, ki sem jim tekom let bila izpostavljena. In šele po tem odkritju in po prebiranju strokovne literature, tega in tujih forumov in predelovanju bolečih spominov, sem prišla do spoznanja, kaj mom dejansko pomeni. Prej si nisem mislila, da mama lahko manipulira z mano. Če bi si to mislila, če bi v to posumila, bi oba s partnerjem pobegnila stran. Tudi moj partner ni posumil, da gre za manipulacijo, pa je odraščal v normalni družini. Ti si najbrž vedela, da tvoja mama poskuša manipulirati s tabo, zato se pa nikoli nisi pustila zmanipulirat. Jaz nisem vedela, dejansko sem verjela (verjetno zato, ker sem si tega tako zelo želela), da se je spremenila in da bo od zdaj naprej vse drugače. Kako mi torej lahko mečeš pod nos, da sem se pustila podkupit???? Dejansko tukaj ti govoriš o nečem, o čemer očitno ničesar ne veš. Ti si imela ob sebi starša, na katerega si se lahko zanesla. Verjamem, da si z njegovo pomočjo odrasla v človeka s pokončno držo. Ti ne veš, kako je bilo v moji koži. Jaz sem imela ob sebi starša, ki sta oba zelo poškodovana. Prevladujoči vzgojni ukrepi mojih staršev so bili očitanje, prelaganje krivde name, vzbujanje slabe vesti, ignoriranje mojih čustvenih potreb, kritiziranje, kazanje na moje napake, zmote, kriva sem bila za vse njune težave, mama je zbolevala, ker je bila deloholik, pa mi je vedno lepo pokazala, da sem jaz kriva za njeno bolezen, oče pa je ob tem še utiral sol v rano s svojimi: poglej, kaj delaš svoji ubogi materi. Zaradi tebe trpi, umira. V glavnem, kot mi je mama ob sporih vedno rada povedala: jaz sem tako zelo slaba, da iz mene nikoli nič ne bo. Propalica. Nula. Klošer. Ko zdaj gledam, v kakšnega človeka sem se uspela oblikovat, sem (kljub temu, da mi je zelo domače dajati se v nič) ponosna nase!!! Zdaj še prav posebej, ker aktivno delam na tem, da iz mojih šibkosti napravim kreposti. V mojem življenju ni bilo nikogar, na čigar rame bi se jaz lahko naslonila. Mimogrede, vesela sem zate in za vse, ki so imeli v takih in podobnih zgodbah očete, ki so jim bili v oporo. In v nasprotju s tvojim (ponovno napačnim) zaključkom, jaz dejansko ne mislim, da bi moral tak oče pristati samo na ločitev. Pravzaprav sem točno to hotela poudarit v svojem prvem postu v tej temi: cenim, da se Kričač in SVO tako zelo trudita za svoje otroke, tudi s tem, da ostajata in jih ščitita. Sama dejansko ne vidim boljše rešitve, kot je ta. Še enkrat: hvala bogu za take očete.

Torej: se opravičujem, ker sem nespretno citirala in celo pozabila omenit, komu namenjam svoje pisanje, ob tem pa te povsem nehote vpletla v tole. Se pa, in prosim, ne vzemi tega kot nek nov napad, moraš vprašati, kaj tli pod površjem, da si takole odreagirala. Ne škodi, če naslednjič preprosto vprašaš, ali si neko zadevo prav razumela, preden sklepaš o tem, kaj naj bi ti kdo sugeriral.

Poglej, sploh te z ničemer ne napadam, pa tudi svoje zgodbe/sebe ne zagovarjam ali karkoli drugega, uporabljam jo le kot ilustracijo, kako nas lahko neka vrsta razmišljanja zavede pri tem, da bi našli konstruktivne rešitve. Sploh se nisem razburila, le pomagati ti hočem, da bi videla, kako lahko najdeš zase rešitev. Žal mi je, če bereš moja sporočila kot nesramna, to nikakor ni namen. Namen je bika zagrabiti za roge in videti, kje je rešitev, samo to. Zato odprto govorimo o naših zgodbah, ne da bi kdo kogarkoli obsojal. In verjela ali ne, nisem te obsojala, z ničemer.

Ni važno, ali si replicirala meni ali kričaču, napisala si, da se ti sliši to (torej da se nemom ne sodi, da ni nič naredil, ker…) “kot velik izgovor in če je volja, je pot”. Neko mnenje si avtomatsko označila za izgovor, v tem je bistvo. Tu se skriva nek način razmišljanja, ni važno ali je povezan z mojim ali kričačevim postom, ki človeka omejuje pri iskanju rešitev. Prav tu notri, v tem stavku. In v tisti “neizprosnosti”. Zato sem šla brat tvojo zgodbo, da bi ti pomagala videti rešitve, ne zato, da bi te kakorkoli obsojala. Šibkosti je treba poznati, da jih lahko spremeniš v prednosti, saj smo vsi šli čez to. To s podkupovanjem ni bilo nikakor mišljeno žaljivo, saj vsi vemo, kako to počno mom ljudje, poleg tega pa si sama napisala nekako tako, da si bila v dilemi in nisi poslušala svojega notranjega glasu, potem pa so nastale težave – o tem sem govorila. Iz vsega tega ven so vidne rešitve, to ti želim povedati. Pa to, da je dobro preveriti, ali je kakšno mnenje “izgovor” ali je mogoče utemeljeno. Žal mi je, da vidiš to kot obsojanje ali napad ali da sem napisala kaj slabega o tebi. Ker nisem. Če tako čutiš in imaš zaradi tega odpor do sodelovanja na forumu, se seveda umikam, da te ne bom še s čim prizadela, in se ti opravičujem, če sem te – nikakor ni bilo namenoma.

Seveda je važno, v tem je bistvo in njena edina napaka, da je nerodno citirala, lepo je napisala, da je izgovor to, da njen oče ni nič napravil, čeprav bi lahko, ker bi naj kot odrasli predvidel, da njena mati z njim ter z njo grdo dela (predpostavimo, da sam ni imel staršev mom), dočim je ona kot otrok in ves čas vzgajana od manipulativne matere res težko prepoznala, kaj je pri vsej stvari narobe.
Zato je tudi sprejemala materina darila (za razliko od tebe!!!) in je vprašanje, če res ni šlo tu za malo zlobe s tvoje strani in višanje ega, ki si nekoč spala v hladni veži na starem jogiju.
Vse, kar je sicer pisala, je samo pohvala očetom, kot je tvoj in kot sta svo in kričač, in očitek njenemu ter takim, ki ne znajo ali ne morejo drugače.

Hči.gospe.kraljice, čisto razumljivo pišeš in nikar ne nehaj.

Končno,

čudno, čudno mi je tvoje pisanje. Zdaj me prepričuješ, da sem te čisto narobe razumela. Da si napisala, kar si, ker si mislila na moje dobro. Da mi pomagaš uvidet resnico? Žal me tvoje pisanje zelo spominja na pisanje mojega očeta, ki v svojih mailih po meni zlije gnojšnico, potem pa svoje nebuloze zaključi nekako v stilu, če boš zaradi mojih besed užaljena ali prizadeta, vedi, da se motiš (torej po njegovo narobe čutim …), ker ti pišem sveto resnico zaradi svoje neizmerne ljubezni do tebe. Kot da bi rekel: ne bodi užaljena, če te malo prebutam (z besedami), to namreč počnem izključno v tvoje dobro, da te malo predramim. Ja, pa kaj še! Tega se mi ni več treba iti. Moj nivo komunikacije je vedno kulturen in spoštljiv in če je na drugi strani nekdo, ki mi tega ne vrača, potem ne vidim smisla v nadaljnjem razpravljanju.

Lep dan vsem!

zivjo, tale tema je super, zdrav egoizem je nekaj, kar jaz trenutno pospeseno iscem, dajmo se potruditi, da nam ostane lepa tema..

kot jaz vidim, je prislo do napacnega razumevanja oz repliciranja, lahko se enkrat poizkusimo, pa si povemo kaj kdo misli:

1/ “Ne vem, jaz sem tu bolj neizprosna in se mi to sliši kot en velik izgovor. V končni fazi ne rabiš strokovne pomoči, da ugotoviš, da se nekdo do tebe vede grdo in da se ob njem počutiš slabo. Četudi se strinjam, da je bilo pred 30 – 40 leti drugače, ni bilo nemogoče. Kjer je volja, tam je pot.”

Mogoce ni tako samoumevno, ali pa je, da se nekdo do tebe vede grdo in to avtomatsko prepoznas in se zacnes scititi in tudi svoje otroke…… ce so zadaj FOG in vsa zmeda, potem to po mojem mnenju ni samoumevno…in lahko traja dolgo, da se nekaj premakne… pri meni recimo skoraj 10 let…

2/ da neMOM ostane in nic ne naredi, oz. tema iz ene daljse teme, da sta samo dve moznosti, ali moski odide stran od MOM ali pa ostane in je copata in kriv, ker je s tem sostorilec. Tu je po mojem mnenju se tretja opcija – moski ostane in se trudi, sciti otroke, in ni ne copata, ne sostorilec, in ne odide.

lp SVO

super, cestitam, sem vesel zate in za tvojega najstnika.

kar se pa vzorcev in vedenja tice – v bistvu ce bom delal na sebi in bil dober vzgled, se sploh ni treba “ukvarjati” z otrokom, ker mu avtomatsko ze vse ta pravo dajem in on to avtomatsko uporabi. Take stvari sem ze opazil. Seveda pobere tudi od zene, stvari ki so narobe, ampak… ne morem omejiti tega, zal, lahko pa jima razlozim, da kaksne stvari se mi zdijo narobe, ki jih mami naredi, in upam, da bosta razumela scasoma.

Ob tem pa se mi zdi ful pomembno, da o njej, zeni, z otrokoma govorim spostljivo, da ne bi tu jima delal kaksne megle in obtozevanj.

lp SVO