kaj je za otroka boljše?
Lepo prosim za pomoč, saj sama ne znam več prav presoditi.
Po 13-letih zakona me je mož zapustil (nisva se še uradno ločila in tudi ne govorila še nič o tem) in se odselil, vendar pa zapušča samo mene in ne otrok, saj želi, da bi zanju bilo vse enako kot prej. In tako želi, da bi bil čim več z njimi (kar je lepo in prav), moti me le to, da želi, da otroka tudi pri njem spita.
Čeprav mi je bilo to grozno sprejeti (dobrih sedem let sem non stop z otoci, ponoči in podnevi, večino, saj njega dosti ni bilo doma…) saj se mi zdi, da nisem popolna, če jih ni. Napaka, saj vem, zato sem se s tem končno sprijaznila…
Zdaj pa me zanima, ali je prav, da je točno določen urnik in samo takrat lahko spita pri njem, ali mi zvečer lahko reče: čuj, preveč sta zaspana, bosta kar tu.. (z avtom smo le par minut narazen)
In, končno, jaz ne bi mogla tako menjavati postelje, saj povsod drugje slabo spim… Ali je zanju isto ali ne?
KAJ JE ZANJU BOLJE? Ali je prav, da imata dva doma? Vse po dvojno?
Vem, (tudi mož mi non stop zatrjuje) da je problem v meni, saj se mi zdi, da nimam svojega življenja in si tudi ničesar ne želim, želela sem si družine (zato sem se poročila in rodila otroke) in se mi zdaj zdi, da res ni prav, da mi jih nekdo (pač njihov oče) hoče jemati stran, samo zato, ker on ni bil pripravljen poiskati pomoč in poskrbeti, da bi se zakon ohranil in družina ostala cela…
Še to, kam se lahko obrnem po pomoč v Slov. Bistrici, saj želim, da mi nekdo zares pove, kako naj ukrepam, da bo za otroka najbolje, na smrt se namreč bojim, da bosta počasi raje pri njemu (ima le novo in lepše stanovanje, pa pograd, pa da niti ne govorim, kako jima povsod popušča, tako da če bi bila otrok, bi gotovo izbrala njegov dom..)
Prosim, ne obsojajte me še vi, a res bi potrebovala kak nasvet,
hvala,
Marjetka
Marjetica
Iz vašega vprašanja se vidi, da vas je možev odhod izjemno prizadel, zmedel in zelo prestrašil. Kot da vam je bila družina (otroci) edini kompas v življenju, ki vam je ves čas kazal, kaj je prav in kaj ne. Zdaj pa se počutite, kot da ste popolnoma izgubljeni, brez kompasa in orientacije. Otroci so edino, kar vam je ostalo, zato vas je strah, da še njih izgubite. Prav je, da otroka prespita pri očetu. Prav je tudi, da to ni urejeno in določeno z nekimi dogovori in pravili, ampak da se to včasih zgodi tudi povsem spontano. Otroka bosta z veseljem menjavala postelje, ker je to zelo majhna cena, da obdržita oba starša. To je namreč ključno, saj ne potrebujeta zakoncev, ampak predvsem potrebujeta oba starša. Otroka zato ne bosta imela dveh domov, njun dom bo še kar nekaj časa ostal kar isti, torej tam, kjer sta odraščala in tam kjer je bila doma celotna družina.
Iz vprašanja mi zelo izstopa tale vaš stavek »da res ni prav, da mi jih nekdo (pač njihov oče) hoče jemati stran, samo zato, ker on ni bil pripravljen poiskati pomoč in poskrbeti, da bi se zakon ohranil in družina ostala cela.« Oče vam ne more vzeti otrok, otroka tudi nimata čisto nič s tem, koliko se je kdo od vaju potrudil, da bi se »zakon ohranil«. Zato se nikakor ne smete preko otrok maščevati možu, za to kar čutite, da vam je naredil. Otroci imajo pravico do očeta, naj se je ta trudil za zakon ali pa ne. Vaš strah, da bosta otroka sčasoma raje pri očetu kot pri vas, odraža vaše nizko samozaupanje. Materialne dobrine pa tudi očetovo popuščanje (?) ne bodo v ničemer spremenili otrokovega odnosa do vas. Ta je odvisen predvsem od tega, koliko boste kljub ločitvi uspela ostati ženska in mati. Očitno ste res živeli preveč, če ne celo samo za družino, skrajni čas je, da začnete živeti tudi zase. Edino na ta način boste namreč lahko taka mama, kot jo otroka potrebujeta.
Glede otrok vas torej lahko potolažim, da jih nikakor in nikoli ne morete izgubiti, s tem mislim na zdrav odnos mama-otrok. Se pa bojim, da ste nekoč zelo izgubili sebe, svojo identiteto, samozavest in samopodobo. Terapevtska pomoč bi vam v vaši stiski prišla zelo prav. V vašem koncu se lahko obrnete na Družinski center Midva Ptuj ali Družinski center MIR v Mariboru. Želim vam, da čim prej najdete vsaj nekaj moči in miru.