Ne vem , kako bi vse skupaj začela: torej stara sem 23 let, študentka, živim pri starših, imam fanta, s katerim se razumem super, sem vesele narave, ljudje me imajo za nekega sončka, pravijo da imam nekaj posebnega v sebi… Skratka vse je v redu, dokler ne pridem v neko “čudno” obdobje. To obdobje se mi pojavlja že približno 4, 5 let. Torej, 1-2x na leto me napade nekakšna čudna zmedenost, sem zelo nervozna, neskoncentrirana, slabe volje, ne morem se smejati, sem zelo tečna, tudi do spolnih odnosov mi ni, najraje bi bila nekje sama, brez vseh, kar neki “bluzim okol”, mislim da nisem v tem obdobju sposobna narediti nečesa 100%, tudi spim takrat zelo slabo, in to traja približno 14 dni. Potem sem spet vsa nasmejana, zainteresirana za vse sorte stvari, …itd. Ljudje, ki me dobro poznajo, me takoj prepoznajo, da ni nekaj v redu z mano. Sem šla že k osebnemu zdravniku, ki mi je rekel, da sem verjetno zaradi česa živčna, da bo vse minilo, sam mal naj potrpim, se sprehajam po gozdu…Vse to sem nardila, pa nisem imela biti zarad ničesar nervozna. Zaupala sem se mami, ji povedala, kako se “čudno počutim, pa mi je rekla, da sem smotana, da se naj v roke vzamem. Joj, kako bi se rada, ampak mi ne uspe. Drugače samomorilskih misli nimam, ampak mi v takem obdobju ni do ne vem, ustvarjanja družine, da bi se poročila, ker ko sem vesela, o tem razmišljam. Torej, prosim vas za nasvet, kaj naj storim, ker me je strah, kdaj bo prišlo spet to obdobje. Ker bolj, ko razmišljam, si mislim, da imam že kakšno depresijo, in da bom mogla k psihiatru…Hvala za odgovor in lep pozdrav, Barbi.

Spoštovana Barbi,
iz statističnik podatkov namje že dolgo znano, da se najmanj dvabkrat letno pojavljajo obdobja z nerazpoloženjem praktično pri vseh ljudeh, le da je amplituda čustvovanja različna.Eni dosežejo stanja prave depresije,ali pa pretirane vznesenosti, pri drugih pa to obdobje mine s komaj zaznavnimi spremembami volje ali dnevnega elana.Enoznačnega vzroka za vse to ne poznamo, čeprav je jasno, da svoj delež prispevajo tudi sprotne obremenitve, pri vas na primer izpiti.Dokler je zadeva znosna, torej vas bistveno ne ovira in ne doživljate občutkov krivde brez razloga, potrtosti, ali motečih težav s spancem apetitom in
odnosom do bližnjih, bo povsem dovolj sistem pozitivnega mišljenja, aktivno druženje z vrstniki in redna športna dejavnost, socver pa bosmiseln neposreden posvet s psihiatrom z možnostjo psihoterapije ali celo medikamentozne podpore.Iz izkušenj v svoji praksi vam lahko povem, da se pri meni brez občutkov slabe vesti ali sramu oglašajo absolventi, ki jim je ravno v zadnjih mesecih pošla volja in bi radi končali v roku.