Imam partnerja s katerim sva bila prej precej dolgo časa prijatelja. On me je vedno želel, jaz pa sem ga imela iskreno & grdo rečeno v mislih bolj kot rezervo. Po težki življenjski preizkušnji mi je stal ob strani, kar mi je veliko pomenilo. To in premislek, da je fanta, ki je zvest, odgovoren, toleranten, potrpežljiv, nenarejen, noro zaljubljen vame, priden… nespametno pustiti, da gre mimo, privedlo do tega da sva prijateljstvo poglobila. Podobno razmišljava o skupnem gospodinjstvu, imava podobne vrednote, življenjski slog, prosti čas zapolniva s športnimi aktivnostmi in potovanji… Razlog da ga nisem zagrabila že pred leti pa je, da se ne počutim res povezana z njim, da se iz srca ne nasmejeva velikokrat, da se mi zdi v pogovoru prevečkrat dolgočasen, štorast. Cenim naštete dobre lastnosti in vem da so v življenju pomembne, me pa to da se vedno počutim močnejšo, pametnejšo, bolj razgledano, da nekako nimava podobnega smisla za humor zelo moti. Moti me tudi da ne zna (ali noče) uveljaviti avtoritete oziroma se potegniti zase. Jaz sem perfekcionist, dvomljivec, skušam biti na veliko frontah uspešna in se učiti, on pa se ne ukvarja z malenkostmi in ne razmišlja nič več od nujno potrebnega. Skupaj sva eno leto, od tega sva že šla narazen, spet skupaj, sva živela skupaj in zopet posebej. Ne morem biti z njim, ne morem biti brez njega. Imam ga zelo zelo rada, očitno pa nisem zaljubljena, včasih se mi celo dogaja da ne cenim njegovega mnenja. Kaj je tisto kar je v partnerstvu res pomembno; se je smiselno odpovedat »povezanosti« na račun varnosti oz. obratno?

Spoštovana Deborah,

v partnerstvu je pomembno zgolj tisto, kar je pomembno za konkretna partnerja. Samo vi ste torej tisti, ki zase veste, kakšne so vaše vrednote. Če jim partner ustreza, se v partnerstvu počutite dobro, sicer ne.

Partnerja ste imeli za rezervo že na začetku poznanstva in sodeč po vašem pisanju je spet in še vedno – rezerva. To pa ni vrednostna sodba in ne pove nič slabega o njem niti o vas. Je samo podatek o tem, kako ga doživljate. Vmes se vam je zgodila težka preizkušnja, ko ste bili bolj ranljivi in občutljivi in ste njegovo zvestobo, odgovornost, tolerantnost in podobne lastnosti visoko cenili, zaradi njih ste se nanj lahko oprli. Zdaj ste si opomogli in vam to ne zadošča več. V vas se vedno močneje prebuja želja po moškem, s katerim bi lahko delili iskriv humor, ki bi bil duhovit na vam domač način, ki bi vas prevzel z avtoritativnostjo in zahtevnostjo do sebe, z radovednostjo in učljivostjo. (Kar so spet samo lastnosti in ne govorijo o nikomer nič slabega niti dobrega.) Tega pri sedanjem partnerju nimate in to vedno bolj pogrešate.

Ne vem, kakšno partnerstvo pravzaprav želite – ali želite imeti družino ali ne itd. Ste v prehodnem obdobju, nekaj se bo spremenilo, vi pa še niste čisto pripravljeni na spremembo. Zato tudi vse te selitve skupaj in narazen. Na vašem mestu se ne bi vznemirjala zaradi njih, ampak bi jih z delom sebe opazovala od zunaj. Prizanesljivo opazujte svoj ranjeni jaz, kako se krepi in postavlja pokonci. Koliko varnosti potrebujete v odnosu in koliko vznemirjenja? Kdo vama narekuje, v kakšnem odnosu natanko morata biti? Odrasla in samostojna sta, torej ga lahko oblikujeta sama. Če vama ustreza »poglobljeno prijateljstvo«, zakaj ne? Zakaj bi morala biti samo prijatelja ali samo partnerja? Ko bo enemu ali drugemu prenaporno, bo že postavil svoje zahteve. Odnosi niso samo črni ali beli, ampak se raztezajo čez vse odtenke. Če se vrnem k začetku, k vašemu vprašanju, kaj je v partnerstvu pomembno, pa naj le povem konkreten odgovor, ki je sicer le moje skromno mnenje: mislim, da je prvi pogoj katerega koli partnerstva človečnost in spoštljivost do drugega, do sebe in do medsebojnih razlik.

Srečno in lepo vas pozdravljam,