kaj je to?
Velikokrat sem depresivna in potrta.Sem porocena,mama treh otrok.V sluzbo ne hodim in sem vecino dni doma.Prijateljic nimam,da bi se lahko s katero kaj pogovorila.Problem je v tem,da z mozem ne morem kontaktirati,ne da bi se bala,kaj bo prinesel naslednji trenutek.Kontaktiram z nenehnim respektom in sama sebe ze zanicujem zaradi tega.Poleg tega moz na vsako stvar ,ki jo naredim ali ne naredim reagira negativno,po drugi strani pa me obtozuje za vsak neuspeh ali vsako negativno stran,ki se nam pac zgodijo v zivljenju in zaradi tega me obdaja taksna tesnoba,da sem ze pomislila na pobeg iz tega sveta.Zmedena sem in ne vem vec kako naj se obnasam,ko pa ni nic dovolj dobro.Vedno bolj sem zacela dvomiti sama vase in v svojo vlogo zene in predvsem matere.Otroci so moja edina svetla tocka,in zavedam se ,da je zaradi njih vredno vzdrzati,ampak,kaj,ko sem pa tudi jaz samo clovek.Velikokrat me je sram,da sploh tako razmislajm in ne vem vec kako naj resujem svoj jaz.
Spoštovana Nina,
imate izredno šibko samospoštovanje, vaše razmišljanje pa je že na meji depresivnih samoobtožb.Do pozitvnih vzorov,ki bi jih lahko prevzeli od drugih, ne morete, saj ne hodite v družbo,lastnih dohodkov nimate.Vsak psihoterapevt vam bo svetoval, da se najprej zaposlite.S tem bi prišli v družbo, ki vam bi znala pokazati vašo vrednost,dobili bi pozitivne vzore in ob lastnih dohodkih bi lahko odločneje uveljavljalči svoje želje.Kaj pa če se ne želite zaposliti, ker se mož s tzem ne bi strinjal?Kaj če si ne želite izvedeti,kako zadovoljno lahko živijo druge žene, če vam pravzaprav ni do lastnih dohodkov, saj ste marljivi, varčni in skromni in zase ne potrebujete “luksuza”? V tem primeru stopite do psihiatra. Ta vam bo ob psihoterapiji lahko malodušje olajšal z zdravili,ki jih boste opustili, ki ne bodo več potrebna.Premaknite se vendar!
Nina,
priporočam ti, da prebereš knjigo Anne Dickson: Postavite se zase.
Knjiga je odlična kot teorija, za prakso pa boš poskrbela sama. Včasih je treba prebrati ali slišati takšne stvari, preden nam postane jasno, da si sami postavljamo ceno. Tisti pregovor, da dobimo, kolikor dajemo bi sama raje spremenila v dobimo, kolikor zahtevamo. Seveda pa moramo najprej sami vedeti, kaj hočemo in dokler ne, ne bo nobena terapija nič pomagala. Ali kot pravi nek add-svetovalec: Postavite si že en preklet cilj! Prvi cilj pa je lahko seveda tudi strokovna pomoč, če se ti zdi, da sama ne bi zmogla.
Lep pozdrav!