kaj je narobe z mojo hčerjo??
Sicer nisem prepričana, če je to pravi forum za moje vprašanje, pa vseeno …
Imam hčerko, ki mi jo marsikdo zavida, a sem vseeno zelo zaskrbljena.
Prej kot njeni vrstniki je govorila, hodila, ni potrebovala plenic … Z opazovanjem brata in sestre se je naučila brati že pri štirih letih. Knjigo kot je Mali princ se je brez težav naučila na pamet brez napake. Kljub temu pa ni rada hodila v šolo. Vsa leta so bile težave. Učiteljice so mi pogosto govorile, da so stvari, o katerih ve moja hči več od njih samih – in so stvari, ki so se jih drugi otroci naučili, moja hči pa ne.
Primer iz zemljepisa: brez težav je znala našteti planete našega osončja in je vedela tudi, iz katerih snovi so (česar ni bilo treba znati v šoli), na noben način pa se ni mogla naučiti nekaj rudnikov v Afriki. Govorila je, da se to nima smisla učiti, ker se itak spreminja. Naj bi se raje naučila, kje najti podatek o aktualnih rudnikih, ne pa piflati se nekaj, kar bo čez pet let neuporabno. Učiteljica sama je bila presenečena nad tem, ampak ona pač mora zahtevati od nje toliko, kot od ostalih otrok. Pa so bile ocene: 1, 5, 1, 5 …
Osnovno šolo je zaključila z dobrim uspehom in se vpisala v poklicno šolo. Čez nekaj časa je ugotovila, da to ni zanjo in se prešolala na gimnazijo (takrat smo opravljali tudi IQ teste na zavodu, ki so pokazali nadpovprečno nadarjenost). Ko se je šla dogovarjati za te teste, sem šla z njo. Ko jo je svetovalka spraševala o osebnih podatkih, je molčala in gledala skozi okno, odgovarjala pa sem jaz. Vse skupaj je izgledalo že rahlo trapasto, kot da ne zna šteti do pet … Potem je svetovalki računalnik nekaj “zaštekal” in moja hči je stopila zraven, nekajkrat kliknila in je vse delalo. Svetovalka (ki je prej že izgubljala potrpljenje) je kar ostrmela.
Tudi gimnazijo je končala z dobrim uspehom in maturirala, kar je bilo (glede na njeno osnovnošolsko spričevalo precej presenetljivo). Tudi tu je imela podobne težave, kot v osnovni šoli.
Primer iz biologije: potrebno se je bilo naučiti sistematsko uvrstitev živali in rastlin (deblo, razred, red, družina). Vsi so se zgražali, da je to, kot bi se učil telefonski imenik na pamet. Moja hči se je brez težav in iz svojega lastnega interesa naučila ob vseh živalih še latinska imena. Ni pa se naučila osnovne zgradbe celice, ker »celica itak je, kakršna je in ne bo nič drugačna, če bomo vedeli, kaj vse je not’.«
Naj omenim še to, da nikoli ni niti poskušala alkohola ali cigaret, ker pravi, da se ji zdi škoda njenega zdravja in mladosti. Tudi lagala ni nikoli ali hodila na kakšne zabave. Enostavno je ni zanimalo.
Vedno (že v OŠ) se je družila s starejšimi. S svojimi vrstniki nikoli (pogosto so mi na govorilnih urah rekli, da se sploh ne druži s sošolci in da je samotarka – jaz pa sem vedela, da ima prijateljice, ampak samo starejše). Zanimivo je, da jo te prijateljice (ki imajo vse fakultetno izobrazbo, nekatere pa tudi mag. ali dr.) pogosto vprašajo za mnenje ali nasvet in ga tudi upoštevajo, pohvalijo kot dobro.
Zdaj, ko je na faksu, se spet srečujemo s starimi težavami. Pet let že hodi na faks (letos pavzira), pa še niti do tretjega letnika ni prišla. Zvečer ne hodi ven, raje sedi v sobi in piše zgodbe. Želi si končati faks, ima motivacijo, ima tudi že obljubljeno službo, samo da konča … In stvari, ki jo zanimajo, se nauči brez težav, še več kot to, kar mora znati. Ko pa pride do snovi, ki je ne zanima, pa se popolnoma ustavi. Saj sedi zraven, se trudi, ampak (kot sama pravi) takrat so njeni možgani kot cedilo in nič ne ostane notri. Kot da se ne more prisiliti, da bi se naučila nekaj, kar ji ni zanimivo.
Ne bi ji rada delala krivice. Vem, da je nadarjena. Vsi mi to govorijo, vsi jo pohvalijo. Zakaj se potem ne more prisiliti in se naučiti, pa že enkrat končati faksa? Ali je to lenoba? Premalo odločnosti? Po eni strani pametnejša od vseh svojih vrstnikov, po drugi strani pa so prav ti njeni vrstniki že zdavnaj končali, ker so se nekako napiflali, če ni šlo drugače, pa so prišli skozi. Drugače je zelo samostojna, živi sama in skrbi sama zase, nekaj tudi dela preko študenta (vozniški izpit si je v kompletu sama plačala). Ni razvajena in ni nesposobna. Pa vseeno ne gre in ne gre … Ne vem, kaj še lahko naredimo, kako naj najdemo način, da se bo lahko naučila tudi nezanimive in neuporabne stvari (kot so rudniki v Afriki …).
Že vnaprej hvala za odgovore in lep pozdrav!
Marsikateri stars bi si zelel tako nadarjenega in hkrati neproblematicnega otroka. Zakaj svojo hci toliko primerjate z drugimi sivimi mismi? Ali niste v vseh teh letih ze ugotovili, da je povsem edinstvena in da se je z drugimi sploh ne da primerjati? Nikoli ne bo taksna, kakrsna je vecina.
Tudi to, da so njeni vrstniki ze zdavnaj koncali faks, se mi zdi huda in povsem nerealna generalizacija. Kakor konkretno kdo. Na faksih je osip ogromen in veliko jih sploh ne konca. Nekateri se z lahkoto prebijejo skozi vse stiri letnike in nato rabijo pet let za diplomo. Nekateri se po vec let prebijajo skozi en letnik in vse to na stroske starsev. Nekateri koncajo in jim nato nihce ne nudi sluzbe. Svojo hci prikazujete kot povsem osamljeno in vse ostale kot ogromno maso, ki se homogeno vali naprej. To vsekakor ni na mestu; tudi vsi ostali imajo svoje tezave in prednosti.
Ce hcerka financno skrbi zase, vam ni potrebno cisto nic skrbeti. To pomeni, da je odgovorna, na realnih tleh, inteligentna, samostojna in nerazvajena. Bo ze dokoncala faks, ko bo za to dovolj motivirana (trenutno pac se ni). Seveda vas razumem, da bi radi, da dokonca fakulteto. Saj jo tudi bo, ko bo v sebi nasla dober razlog.
Mami,
težko in zelo nehvaležno je govoriti o natančni diagnozi. Lahko bi šlo tudi Aspergerjev sindrom, lahko pa samo za neko specifično posebnost, ki je individualna in lastna le vaši hčeri.
Verjamem, da sama diagnoza vaši hčerki ne bi bistveno pomagala, še posebej sedaj, ko je študentka in tako rekoč odrasla. Prav tako ji ne bo pomagalo, če jo primerjate s sovrstniki. Njeni sovrstniki še zdaleč niso tako homogeni kot se vam trenutno zdi. Verjamem, da je nekaj sovrstnikov pred njo, nekaj pa jih je zagotovo tudi za njo. Ampak, ko jo primerjate, najbrž vidite le –te, ki so že končali faks. Mogoče so v vaša razmišljanja vpletena tudi lastna pričakovanja, ki jih gojite do hčerke v smislu «je pametna, iznajdljiva, … in čas bi že bil, da konča faks«. In mogoče prav zato brskate, kaj bi bilo narobe.
V šoli se otrok mora naučiti neka dejstva, pa naj mu bodo »všeč« ali ne, naj bodo del splošne izobrazbe ali le neko faktorsko znanje. Ne glede na to, kako jih otrok oceni (ali jih oceni mi – kot starši) mora jih znati, ker tako pač predvidevan načrt, cilj in podobno. Pravzaprav smo tudi odrasli postavljeni v situacije, kjer moramo poprijeti za delo, ki nam ni povšeči, nam ne diši, imamo do njega odpor in podobno. Kako se bomo tega lotili je odvisno od marsičesa: od delovnih navad, motivacije, stila učenja, temperamenta, od narave dela, ki ga moramo opraviti…
Levji delež pri tem igrajo delovne navade (kako se učim – npr. sproti, zadnji trenutek, potrebujem mir, sem bolj vizualni tip in si delam izpiske ali bolj slušni tip in si več zapomnim, ko snov berem, sem hiter, počasen, potrebujem odmore,….) in motivacija (zunanja – npr. ocena, starši, šef – naredim zato, da dobim dobro oceno, ker tako pravi mama; in notranja – da nekaj znam, da se potrdim…).
Pri otrocih, ki imajo izrazit selektivni interes, je še posebej pomembna notranja motivacija. Mogoče ne samo kot želja, da se naloga konča, ampak tudi, da se v nalogi (ki je nesmiselna in brezvezna) najde nek motiv. Da jim naloga predstavlja nek izziv. Npr. bi se dalo vse rudnike v Afriki naučiti v 10 minutah, katera celina ima največ rudnikov, povezava s tistim, kaj znam -kemija, zgodovina … koliko rudnikov so v obdobju 5 let zaprli . Res je, da tak način zahteva več in drugačen pristop k otroku.
Mami, mislim da vaša hčerka ni lena in s prisilo ne boste dosegli ničesar. Mislim, da vaši hčeri manjka izziv (notranja motivacija), da se preleze skozi naloge, ki ji ne ležijo. Ker se tega ni naučila prej, je sedaj ko študira (in je vse bolj odvisno od notranjega motiva) to lahko toliko večji problem. Pomembno pa je tudi, kako hčerka doživlja vse skupaj – se ji to zdi problem ali ne.
V tujini imajo univerze več posluha za individualne spretnosti posameznega študenta, pa tudi
izbor predmetov je bolj individualen.
Upam, da sem vam vsaj malo odgovorila na vprašanje.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Pošlji oblikovano (29-06-06 14:51)
Bom kar kratko odgovoril. Z vašo hčerko ni nič narobe, narobe je zastavljen učni program v naši ljubi “deželici” – ker meče vse v en koš, čeprav so eni sposobni na enem področju, drugi pač na drugem.
Podobne težave je imela moja hči, danes pa je diplomirana violinistkinja in cenjena kot glasbenik.
Naj še malo uživa kot študent, ko se bo sama odločila, bo tudi diplomirala.
Po vaše naj bi se torej tisti, ki so sposobni npr. za šport, za matematiko pa ne toliko, udejstvovali samo na tem področju, vse ostalo pa je zanje nepomembno? Neko osnovno znanje je pač za splošno razgledanost in za nadgradnjo bistveno pomembno. In česa se bodo otroci v OŠ učili, česa pa ne, ne more biti odvisno od otrok samih. Na ta način je neslavno propadla že šola Summerhill, kjer so se otroci učili le tistega, kar se je njim zdelo pametno. Rezultat je bil, da so bili še v četrtem razredu popolnoma nepismeni učenci. Če pa bi pustili odločati politikom (ki ne bi upoštevali stroke), bi že v 4. razredu otroke razdelili na tiste, ki bodo fizično delali in so za študij nesposobni in tiste, ki bodo šli študirat. To bi se zgodilo, če po vaše “ne bi metali vseh v en koš”. Pred časom so namreč bile ostre polemike na to temo v državnem zboru. Še sreča, da je imela stroka zadnjo besedo. Stvari ne moremo gledati tako površinsko, kot ste jih opisali vi.
Ce se vrnemo na ta konkretni primer … Na visokosolskem nivoju nikakor ne gre za metanje vseh v en kos. Polnoletni ljudje si fakulteto izberejo sami, ze vnaprej si lahko ogledajo predmetnik, nekatere module pa si lahko izberejo tudi sami in s tem delno usmerjajo potek studija. S tem je odgovornost za uspeh popolnoma na njihovi strani. Da brez “zicledra” ne gre in da je selekcija velika, je tako jasno, pa tudi to, da so na vsakem faksu pac “zanimivi” in “brezvezni” predmeti. Odvisno je res od vsakega posameznika posebej in njegovih navad, nekateri pa potrebujejo vec let, da najdejo resnicno motivacijo in se malo dozorijo in premislijo od tem, kaj jim bo dolgorocno najbolj koristilo, ceprav jih izbrani studij naceloma zanima.
Kadar mački stopiš na rep , ta zacvili – pravi stari pregovor.
Obračate moje besede, nihče ne govori o splošnem zanju, niti o učenju samo tistega kar je komu všeč. Le to, da prof. nimajo razumevanja za tiste, ki so bolj sposobni na določena področja. Naprimer: prof. matematike na srednji glasbeni šoli insistira, da mora nadarjeni in sposobni glasbenik , pokazati enako znanje matematike, kot nadarjen matematik,…. NI TOLERANCE ! O tem govorim. Zato se dijakom – študentom, učenje pri teh predmetov preprosto upre.
Prepustimo “stroki” naj odloča.
Koliko znanja ima stroka, nam je pokazal g. Hribar v oddaji SOŠOLCI IZ 5. a. Zelo pohvalno za stroko. Da pa so nekateri funkcionari bili tudi v OŠ dobri politiki ,…
Sicer, moj odgovor je bil namenjen MAMI v tolažbo, naj ne skrbi za svojo hčer. Ponavadi so takšni otroci najbolj uspešni v svojem poklicu (v kolikor jih ne zavozijo kakšne strokovne reforme).
Dragi alamut,
da prof. na srednji glas. šoli insistira, da nadarjeni glasbenik pokaže enako znanje matematike kot kdorkoli drug, je seveda njegova dolžnost. Saj imajo najbrž na sred. glasbeni šoli tudi maturo, ali se mogoče motim? Če je nadarjeni glasbenik (saj je na sred. glas. šoli takih najbrž kar večina, ali ne?) zmožen doseči visok nivo znanja tudi pri matematiki, zakaj vendar ne bi prof. pri tem insistiral? Saj tudi npr. na športni gimnaziji morajo dijaki obvladati matematiko prav tako dobro kot njihovi vrstniki na splošni gimnaziji, pa čeprav se ob pouku ukvarjajo še s špotrom. Na koncu bodo itak oboji morali opravljati maturo, ki je dijak, kateremu bi profesor dovolil slabše znanje zaradi ukvarjanja s športom, najbrž ne bi uspel narediti.
Stvari so veliko bolj kompleksne kot bi to hoteli prikazati vi.
Glede stroke sem imela v mislih Marjanovič-Umekovo, Šebartovo, Adamiča, Medveša itd., ne pa Hribarja in njegove oddaje, ki so sicer lahko komične in interesantne, nikakor pa ne morejo za razmišljujočega človeka imeti neke večje teže. V Sklepih posvetovanja Slovenskega društva pedagogov so bili izrazito odklonilni do insitucionalne diferenciacije (po 4. razredu naj bi se otroci delili po šolah glede na učni uspeh- nezmožni v fizične poklice, zmožni za študij), kar je izrazito zagovarjala SDS (Bučar in Pučnik). Če takrat stroka ne bi ostro nasprotovala, bi se danes otroci najbrž pri 10 letih morali odločati za nadaljnji poklic in šolanje – nekateri bi že tako mladi odhajali na šolanje v druge kraje.
xxy in alamut,
oba ima na nek način prav, čeprav vsak na stvar gledata iz svojega zornega kota.
O tem, kaj je splošna razgledanost, se ne morejo zediniti niti strokovnjaki, filozofi. Še manj so enotni o tem, kaj vse na splošno razgledanost vpliva: IQ, okolje, dednost, interesi, karakter, družbena in družinska klima… – najbrž vse (in še kaj zdraven).
Dejstvo je, da se v šoli otrok mora naučiti nekatere stvari. Zakaj? Tudi na to je veliko odgovorov. Prav tako je tudi dejstvo, da se šele v zadnjem času več pozornosti posveča nadarjenim otrokom.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Pošlji oblikovano (02-07-06 12:52)
Hmmm, rees bi se lahko govorilo o Aspergerjevem sindromu, vendar je pri postavitvi natančnejše diagnoze potrebno vedeti, kako se otrok uči, mislim na kakšen način, ali ima morda težave z motoriko, ima morda čudne, stereotipne gibe, je hiper ali hiposenzibilna, ali ima dober očesni kontakt, ima rada rutine, kako reagira na spremembe, ima kakšne svoje načine početja stvari itd.
Kajti Aspergerjev sindrom se lahko kaj hitro zamenja za kakšno drugo diagnozo, kot npr. nadarjenost (niso vsi nadarjenci Aspiji), socialna fobija… veliko tega. Možno pa je tudi, da je Aspergerjev sindrom prisoten vključno še s kakšno drugo motnjo kot je npr. bipolarna motnja, ali npr. opozicionalna motnja, ali pa motnja pozornosti, hiperaktivnost… Vse to lahko vpliva na način kako se otrok obnaša, uči, koncentrira…
Zato je torej pomembno, da se ve več informacij, ki lahko pri tem pomagajo.
Kakšen je hčerin emocionalni in socialni razvoj?
Kako vzpostavlja stike, prvi kontakt?
Lp,
Aspergerka