Pozdravljeni,

niti tega ne vem, kje naj začnem. Utrujena sem od službe. Od mene zahtevajo vse mogoče in nemogoče. Domov prihajam izčrpana in popolnoma brez energije. Delam s strankami,hodim po terenu, istočasno pa odgovarjam še na telefone in še urejam nešteto opravil. Velikokrat delam kar dve stvari hkrati, saj se mi sicer ne izide. Da bi pa zamudila rok za oddajo pa si ne morem privoščiti. Občutek imam, da bi moj nadrejeni želel, da bi bila kar na treh mestih hkrati, pa žal ali pa na srečo to ne gre.Nanj sem se že obrnila, vendar je odgovor vedno enak-delo mora biti narejeno. Ko pridem domov enostavno padem dol, ne delam več nič, ker ne morem. Pritiski so veliki in kar naprej mi sporočajo, da jih na moje delovno mesto čaka veliko. Torej kaj mi preostane drugega, kot da naslednji dan delam še bolj, pa čeprav vsak dan že delam tako, da več ne morem. Bolijo me roke, boli me celo telo. Hobiji in stvari, ki sem jih včasih rada počela sploh več ne vem kateri so. V družbo mi ni za iti, saj mi je to napor. Tudi rekreiram se ne, saj komaj čakam, da položim svoje težko telo na posteljo in zaspim. Samo miru si želim, in to je moja edina želja.

Ne vem kaj naj sama s sabo? Kaj delam narobe? Kaj naj naredim s sabo, da bo enkrat drugače in bolje? Ima mogoče kdo kakšen nasvet?

Hvala.

Nika

Moški ti manjka.

to je narobe. ampak ne s tabo. s tvojim življenjem in delom. in očitno ti ne manjka veliko, da boš pregorela. takrat ti bo res lahko v tolažbo, da si dala vse atome moči na šihtu, ja…

Začni takoj iskati drugo službo…in ko jo boš našla, zahtevaj povišico v službi ali pa odpeketaj.

Če tega ne narediš, boš pristala na tabletah in polletni bolniški, kjer boš po možnosti izgubila še partnerja. Sem bila na istem mestu in sem pregorela in izgubila vse.

To je na žalost realnost današnjega časa – izkoriščanje delavcev na račun tega ,da jim rečejo da jih je veliko v vrsti za službo – pa ni tako lahko. Če te odpustijo, niravno tako, da iz danes na jutri kar brez vseh problemov pride nekdo drug…niti storiti ne morejo tega.
Ne pusti se jim, nihče ti ne bo rekel hvala, ko boš pregorela, ali še kaj hujega.
Temu se je potrebno upreti, ne da nas ustrahujejo, kakor komu paše….banda izkoriščevalska.

Drži se in poskusi se umiriti, nadi nekaj za svojo dušo, pozabi na službo…..ne pusti drugim, da te izkoriščajo.

Če želiš, lahko pustiš mail, ker iz izkušenj vem, o čem govoriš…

Nika6 … Problem je v postavljanju mej. Ti jih ne postavljaš (verjetno jih tudi ne znaš postavljati) in zato hodijo po tebi. Delodajalci so takšni in drugačni, ampak verjamem, da so v isti firmi kot ti tudi zaposleni, ki so postavili meje delodajalcu in ta jih, ne le spoštuje, ampak tudi tistega delavca bolj spoštuje.

Lahko sicer iščeš novo službo, ampak tvoj problem boš nesla s seboj v novo službo. Tudi novi delodajalec bo testiral meje in ko bo videl, da lahko hodi po tebi, bo to tudi delal. Prej ali slej. Razen, če ni delodajalec z vrednotami. Tudi taki se najdejo.

Kako se naučiš postavljati zdrave meje v službi? Jaz se to še vedno učim. Pač, bila sem vzgojena v družini, kjer ni bilo treba ostro postavljat meja, saj je vsak vedel do kje lahko gre in kam ne sme. Ampak v službi niso vsi ljudje (sodelavci in delodajalci) uvidevni, da bi znali (pred)videti kje so tvoje meje in da jih ne bi prekoračili … Žal mora v poslovnem svetu vsak sam ostro začrtati svoje meje in jih braniti, če je treba. 🙂 Pomaga, če imaš neki “back up” plan.

Sem pa imela možnost videti kako je, če nekdo zna na spoštljiv način postavljati zdrave meje (moškim to uspeva veliko bolje kot ženskam. Mora bit del njihove vzgoje). Uf, kaj vse bi dala, da bi jaz to znala …