Sem nova na forumu in moram se skašljati.
Sem družboslovka in bivša športnica, prihajam iz majhnega kraja, živim samo z mamo, ki je preprosta delavka.
Zame si je kot vsaka mama želela, da uspem. Tako sem trenirala, potem me je ustavila hujša poškodba in sem morala opustiti sanje o profesionalni karieri. Odšla sem v Ljubljano študirat. To so bila najlepša leta 4 leta, doštudirala sem pridno in v roku.
Drugače sem zelo družabno bitje in hitro sklepam nova poznanstva in jih tudi ohranjam. No vsaj tak občutek sem imela do nedavno.
Imela sem srečo in možnost, da sem spoznala veliko tako ali drugače vplivnih ljudi. Vse fino in fajn.
Zataknilo se je ko sem začela iskati službo. Tam kjer sem delala kot študentka so mi rekla, da ne morem dobiti pogodbe saj je kriza. Naknadno sem izvedela, da je bil to samo en izgovor, da me niso želeli zaposliti saj sem kot sem kasneje slišala od nekega vira nesposobna.
To me je seveda potrlo saj sem skoraj 3 leta dobro opravljala svoje delo in nikoli nisem slišala nobenih pripomb. Pobrala sem se in začela iskati službo. Pošiljala sem prošnje, seveda nobenih odzivov. Družboslovcev je ena tona. Potem mi je prijateljica svetovala naj izkoristim svoja poznanstva. Zakaj pa ne, poskusim lahko…
in se je začelo. Na nekem družabnem dogodku sem spoznala uspešnega slovenca (bom govorila kar na splošno brez nazivov). Začela sva pogovor in bila sem presenečena kako je prijazen in kako ga zanima kaj počnem, moja športna pot in študij. Izmenjala sva kontakt.
Čez nekaj dni se je želel dobiti z mano, da vidiva če ima mogoče zame kakšno zaposlitev. Dobila sva se na pijači. Bilo je vse prijetno, nič vsiljivo in dobila sem upanje, da morda se mi bo pa res nasmehnila sreča in bom dobila sanjsko zaposlitev. Moje sanje so se razblinile zelo hitro. Začeli so prihajati smsi da misli name, da bi me rad videl ter podobno. Gre za poročenega moškega z majhnimi otroci. Na takšna sporočila sploh nisem odgovarjala zato so prihajala tudi bolj normalna a vedno manj. Ko sem ga naključno srečala v nekem lokalu čez čas me pa niti ni pozdravil, kot da se ne poznava. Tako grdo in ničverdno sem se počutila.
Drugi primer, znanec iz mladosti še iz športnih časov. Je navezal kontakt z mano in sva se dobila, da malo obudiva spomine. Tudi tukaj sem zelo hitro ugotovila, da kljub družini in otrokom nima nobenih zadržkov ima celo veliko željo po tem, da bi se midva malo crkljala. Seveda, kljub njegovim poznanstvom in sem prepričana da tudi možnostim, nima nobene zaposlitve zame. To je dokončno povedal, ko je izvedel, da imam resnega fanta s katerim živim in ko sem mu dala jasno vedeti, da ne bom z njim imela nič več kot imava.
Kasneje sem končno dobila razgovor. Vesela do neba. Seveda veselje ni trajalo dolgo. Po uspešnem razgovoru z lastnikom podjetja sem imela še skupni razgovor z njegovo ženo, tudi solastnico tega istega podjetja. Slednja me je sesula na celi črti. Njen odnos do mene, kot da sem neka nič vredna in neumna punca me je ubil. Še danes ne razumem zakaj se je tako spravila name. Iz mojih upajočih obetov, da bom dobila zaposlitev ni bilo nič. Kot sem izvedela kasneje so zaposlili nekega fanta. To sem izvedela sam me je njen mož poklical pod pretvezo, da se želi dobiti in mi pojasniti zakaj se niso odločili zame in da ima mogoče njegov znanec prosto delovno mesto za katerega bi bila primerna. Lokacija, bar ljubljanskega hotela. Seveda nisem šla. Naj pojasnim zakaj ne?
Cez nekaj mesecev obupa, sem končno dobila zaposlitev. Šef oddelka, kjer sem delala mi je po novoletni zabavi ponudil prevoz. Zelo fajn človek, urejen, urejena družina vse kot mora biti. A tudi to se je izkazalo za hinavščino in pokvarjenost. Med vožnjo je začel s komplimenti in namigovanji, da bi šla še nazdravit na njegov vikend, ki je bil čisto po naključju spotoma. Lepo vljudno sem odklonila. Ni mu bilo najboljš všeč in komaj sem mu dopovedala, da res želim domov. Od takrat je njegov odnos do mene hladen in danes sem izvedela, da mi pogodbe ne bodo podaljšali kar pomeni, da bom s februarjem ponovno brezposelna?! Razlog, upad poslovanja.
Ne morem več. Obupana sem. Počutim se ničvredno, nesposobno in vse kar sem sem neka igrača, ki jo vsi želijo a po uporabi bi jo le zavrgli. Ne razumem zakaj se mi to dogaja. Vse kar bi rada bi rada imela zaposlitev in družino. Fantu ne upam povedati kaj se mi dogaja, saj bi ali znorel ali pa bi me imel za nesposobno. Kar očitno tudi sem?!
Vse to moje razočaranje nad ljudmi in že skoraj leto in pol dolgo iskanje zaposlitve, in potem končno neka luč na koncu tunela in spet ista zgodba. Fant me že čudno gleda saj mu je čudno kaj se to dogaja. Mami si ne upam povedati, razočarala me je tudi edina prijateljica, ki sem mislila, da ji lahko zaupam, saj je dobila novega fanta in zdaj živi v čisto svojem svetu. Komaj, da se še kaj slišiva. Ne vem več kaj naj naredim, kako naj najdem zaposlitev, kako naj se rešim tega začaranega kroga, kako naj preprečim, da ne padem v depresijo.
Tako se počutim nesposobno in samo. Ne razumem tega sveta.

S svetom ni nič narobe. Tak je že stoletja in še bo. Le da ga ljudje različno dojemamo. Ker se nam dogajajo večinoma stvari, ki so v neposredni povezavi z našim ustrojem. Tisti močnejši si svet podredijo, tisti šibkejši so podrejeni.

Tole, kar bom napisal sedaj, ti verjetno ne bo všeč. Ampak tako resnično mislim. Skozi tisočletno zgodovino so se ljudje delili na absolutno večino, ki je skrbela za vsakodnevna opravila in izjemno majhno manjšino, ki je to večinsko družbo usmerjala in ji krojila življenje. Predvsem je šlo za zelo ozek nabor lastnosti . Na eni strani pogum, moč in agresija, ki so rojevali vladarje. Na drugi strani logična inteligenca in inovativnost, ki sta rojevali izumitelje.
Z razvojem človeške družbe se je moč velikih počasi preoblikovala v sodobnejše smeri, ki pa niso spreminjale bistva. Še vedno pa je ostala nema večina. V enaki obliki in z enakimi zadolžitvami. Le da ji je relativna svoboda prinesla novo, še neznano gorje. Prepričanje, da se z vztrajnim učenjem česarkoli že, vsak lahko povzpne na vrh. Zadostovala naj torej ne bi več logika in inovativnost,. Ampak predvsem količina prebrane/naučene snovi. Če zapraviš za prebiranje neuporabnih vsebin toliko in toliko ur, če je bilo te snovi toliko in toliko kilogramov, če si se uspel te snovi nadudlati za vsaj 14 dni, dobiš v roke pildek, na katerem piše da si opravil diplomo in da si sedaj goden za prevzem samega vrha.
Vrhunska prevara! Vem, da se velik del družboslovcev težko prebija čez tiste kilograme papirja, da so se živalsko matrali s piflanjem, da so torej izkazali izjemno vnemo in napor. Ampak zakaj? Kaj bodo od tega imeli? Potrebuje Slovenija novih 130 arheologov, 80 strokovnjakov za primerjalno književnost? Potrebuje strokovnjaka, ki diplomira iz razširjenosti pizze v Sloveniji? Ne. Znajo kljub velikemu matru ti ljudje kaj uporabnega? Zanemarljivo malo. Jih je pa na tisoče.
Znašla si se torej v tisočglavi množici brezposelnih diplomantov, ki ne znajo ničesar, kar bi se dalo vsakodnevno ovrednotiti z nekim realnim denarjem. Torej so tvoje zaposlitvene možnosti minimalne. Za njihovo povečanje boš morala izkazati spet novo, izdatno porcijo zavzetosti, matra, vztrajnosti. Ena od mnogih. Sedaj pa sva na začetku. Svet je že od nekdaj enak. Prešuštniki tudi. Tisti z denarjem in močjo odločanja si prešuštvo lahko omisli neskončno lažje kot revež. Zato bo marsikdo poskusil. Vedoč, da bo izplen relativno velik in lahko pridobljen. Da ni nobene panike, če mu ti ne boš dala. Mu bo dala pa druga ali tretja kandidatka za tabo.

Kaj pa lahko ti pridobiš iz tvoje neprijetne izkušnje. Nekaj kar konkretnih in dobrih ugotovitev. Prva ugotovitev je, da očitno kar dobro izgledaš. Ker te sicer v poplavi brezposelnih deklet nebi nihče niti povohal. To je pa že kar kompliment, ki nekaj velja. Ki ti lahko nekoliko dvigne samozavest, katera se po mojem videnju valja nekje po tleh. Druga ugotovitev je, da si po hitrem postopku spoznala pravi obraz ljudi, ki bi ti morda nastavili mino nekdaj pozneje, ko bi ti to še manj odgovarjalo. Tretja ugotovitev je, da si na hitro obvladala znake za alarm, ki so te naučili že vnaprej zaslutiti nečiste namene. Če poenostavim, v tem času si se o realnem življenju naučila nekajkrat več, kot v vseh letih študija. To pa je znanje, ki ti bo koristilo celo življenje. Tistega papirnega, priznaj, si že večino pozabila.

Praviš, da se počutiš nesposobno in samo. Občutek nesposobnosti je direktno povezan s tvojo lastno ugotovitvijo, da ti študij ni dal ničesar uporabnega, kar bi lahko na trgu zadovoljivo prodala. Le da tukaj ne gre za TVOJO nesposobnost, ampak za NEUPORABNOST tvojega znanja. Družboslovje in šport pač nista znanji, od katerih te čaka svetla prihodnost. Torej pobrskaj po sebi, kaj ti še leži. Pa delaj na razvijanju tega talenta. Dokler ga ne pretvoriš v nekaj uporabnega. In seveda še razmisli, zakaj se počutiš samo. Po opisu možnih reakcij tvojega fanta in njegove verjetne nezainteresiranosti za konkretno pomoč pri zaposlovanju smatram, da imaš tudi njega le bolj tako… ker ti pri teh letih že pripada in da ne boš ostala sama. Čeprav pravzaprav že si… Prihaja pomlad. Naj bo letošnje pomladansko čiščenje nekoliko drugačno. Pusti hišo in vrt pri miru, pa najprej ometi v svoji glavi, potem pa še svoje odnose in misli. Ni še nič zamujenega, četudi se odločiš za kakšen resnejši korak.

Marsikaj, kar stoji na mestu, je navedel že Nesramen.

Neglede na to, kakšne ljudi srečuješ, ostajaš v sebi dekle, ki ohranja svoje vrednote. Namigi oz. pripombe, kako naj bi ‘bila ničvredna in neumna’, so le tvoji občutki, ki se ti porajajo, ko si pri sebi tolmačiš reakcije ljudi in iz njih sklepaš, kaj naj bi razmišljali. A to je tvoja interpretacija in utrditi se boš morala, da ne boš dajala prevelike veljave tistemu, kar te prizadene. Saj veš: česar ne vzameš za svoje, ostane tistemu, ki je to izrekel.

Očitno si čedna in nekateri moški obvezno ‘pretipajo teren’, ženske pa ‘izločijo morebitno konkurenco’. Za prve sem brala, da jim je še pri sedemdesetih žal le za tistimi, ki jih niso ‘položili’ – a se v bistvu samo takih takrat še spomnijo. Delati z žensko, ki je lastnica in ki svojega moža pozna do obisti, vidi, da se mu je dvignil pritisk in že vnaprej sluti njegove ‘vzporedne’ namene? Njega ne more spremeniti – ti pa že vnaprej lahko predvidevaš, da bo iskala dlako v jajcu in boš težko opravila naloge tako, da bi bilo dovolj dobro zanjo.

Torej: v bistvu si imela srečo, da te ni zaposlil noben od teh, pri katerih ti je že vnaprej jasno, da bi svojo uslugo posredovanja (pre) drago ‘odplačevala’. To ne pomeni, da so vsi ljudje takšni. Le na drugačne nisi naletela, zato vztrajaj in išči naprej. Želim ti, da v jedru ostaneš taka, kot si in verjamem, da se ti bo odprla možnost, ki bo prava zate.

Kot sta že predhodnika pred mano omenila, je tvoja obupanost, ničvrednost…. le odsev tvoje osebnosti, ki jo projiciraš v zunanji svet. Saj zaradi nepredvidljivih okoliščin, nisi bila sposobna izpolniti svojih obljub in pričakovanj do svoje mame. Ker tega nisi izpolnila, se počutiš ničvredno. Posledično se srečuješ in znajdeš v takšnih okoliščinah, kjer nehote pritrjuješ svojim občutkom.
Mogoče se še vedno nisi sprijaznila s tem, da ne boš mogla biti tisto, kar si si včasih želela in sanjala…Biti uspešna in športnica….In dokler ne sprejmeš dejstva, tako dolgo boš ujeta s temi slabimi občutki.
Življenje niso le sanje in to je potrebno sprejeti.