Z mozem sva skupaj ze 13 let, od tega 3 leta in pol porocena. Imava 2 otrocka, stara 3 leta in 9 mesecev. Ziviva v svoji hisi. Skrbim za oba malcka, za hiso in za finance. S sluzbo in placo sem zadovoljna. Moz je fizicni delavec, veliko dela, pa to ne dobi vedno dobro placano.

Vecino casa zivimo povsem normalno in srecno druzinsko zivljenje, kjer je veliko stiskanja in poljubov. Vsak dan mi rece, da me ima rad, da je srecen, da ima tako cudovito zeno. Vsake toliko casa pa moz izbruhne, ocita mi, da sem nesposobna za 2 otroka skrbet, ko je njegova mama sama 3 vzgajala, da sem se dalec od normalne zenske, nic vredna ali kaj podobnega. V tistem afektu ne slisi nicesar, kar mu hocem povedati, zato se raje umaknem, on pa ponavadi tako gre iz hise. Drug dan rece, da ni mislil, kar je rekel, ali pa se celo sploh ne spomni, kaj je rekel. Jaz se pa pocutim kot ‘budala’. Pa da je tako utrujen in zivcen zarad sluzbe, potem pa se mali joka in noce spat, pa se jaz ga potem prosim za pomoc.. Do tega izbruha pride enkrat ali dvakrat na mesec, pa me totalno dotolce. To se zdaj dogaja ze kaksno leto, pred tem tega ni bilo.

Res se trudim bit dobra zena in mama, tako da ne vem vec, kaj lahko storim glede tega. Za bozic mi je obljubil, da ne bo nikoli vec grd do mene. Upam, da res..

Prihajava iz popolnoma razlicnih druzin. Njegova mama ni nikoli delala in ni nikoli zapustila domacega dvorisca. Nikoli niso videli morja ali sli na kaksen izlet. SO bili pa 3 fantje, on najstarejsi. Oce je bil vecinoma odsoten, ker je delal. Se pri 20 letih mu je postiljala posteljo in vse je delala (in se vedno dela) namesto njih. Tako da sem se porocila z moskim, ki ni znal v hisi naredit nic. Pa sem ga ze veliko naucila 🙂 Vec kot ocitno pa tudi se ni prerezal popkovnice z zlato mamico, kot tudi ona ne. Ker ga se vedno poklice, ce rabi kaj iz trgovine (ceprav ima doma 3 odrasle moske) ali ce pride na kosilo.

Pri nas doma pa je bila slika obrnjena, imam zlatega atija, ki se je z nami ukvarjal skoraj bolj kot mami, ona je bolj pospravljala in kuhala. Smo pa hodili na morje, v hribe, na izlete in na obiske. IMam se 2 brata. Mami je umrla pred 4 leti za rakom (zanjo sva skrbela z atijem).

Moj moz ne bi nikoli nikamor sel z nami. Tudi na kosilo k dediju hodimo sami 3, na obiske tudi, na morje tudi, ali pa vzamemo koga s seboj, prijateljico ali atija. To me najbolj moti pri njem. V 3 letih smo sli 3x v zivalski vrt v Lj in to je blo to. On bi bil najrajsi doma, za racunalnikom ali televizijo in pocival, ker je skoz grozno utrujen. Tudi na sprehod ni se nikoli sel z otrockoma. ker se mu ne da.

Zdi se mi prav zalostno, da se ati, ki je star 67 let vec ukvarja z mojima otrockoma kot on. Tudi k zdravniku ali v bolnisnico gre zraven moj ati, ne on. Zato ker ni on kriv, da je otrok zbolel. Vcasih se mi zdi,da je cist nezrel in otrocji. vsega pa tud ne morem bit jaz kriva.

Prijavila sem naju na seminar za zakonce v marcu. Upam, da se ga bo kaj dotaknilo. Ker je problem to, da on v svoji okolici nima nobenega dobrega zgleda, kako bit dober oce ali moz. Ne v svojem ocetu, ne v svojih prijateljih, ki so vsi ‘ta pravi deci’: zena mora bit doma in skrbet za otroke.

Za vsak nasvet vam bom zelo hvalezna.

Lucka3

Kaj delate narobe, ste se vprašali v naslovu. Mislim, da predvsem to, da poskušate tekmovati z njegovo »zlato mamo«. To je tekma, v kateri enostavno ne morete zmagati, nimate niti najmanjših možnosti. Odnehajte, nehajte moža crkljati in mu popuščati. Zahtevajte od njega, da odraste, da začne prevzemati svoje odgovornosti in se končno nauči biti oče in mož. Naj končno na prvo mesto postavi svojo novo družino, zlato mamo pa spravi s svojih ramen. To je njegovo »tekmovanje«, boj za samostojnost, boj proti egoistični in čustveno zlorabljajoči mami. Ne vem, če se bo vaš mož sposoben odločiti za ta boj in ali bo sposoben v njem vztrajati ter zmagati. Ampak še enkrat: to NI VAŠ boj, vi mu pri tem ne morete pomagati drugače, kot da ga podpirate in mu stojite ob strani. Toda ne s popuščanjem in crklanjem, ampak z odločnostjo in prijazno zahtevnostjo, zraven pa z razumevanjem in čustveno podporo. Moževi izbruhi v bistvu sploh niso namenjeni vam, ampak se, ne da bi se zavedal, v bistvu jezi na svojo mater. Nanjo se ne sme niti mu sploh ni jasno, zakaj bi se, če je pa tako »zlata«. Toda jeza je v njem in hoče ven. Vi pa ste zraven, vse prenesete in vse to tudi »kupite«. Zato mu lahko pomagate samo tako, da s tem prenehate. Seveda boste s tem tvegali. Vajin odnos bo v začetku in kar nekaj časa precej manjkrat idiličen, nasprotno pa bo precej več izbruhov. Toda teh bi bilo v vsakem primeru vedno več, ker mož enostavno vedno težje zdrži to čustveno zlorabljanje s strani mame, čeprav se ga morda res ne zaveda. Toda telo (podazvest?) to ve in jeza bo vedno močnejša. Verjetnost, da jo bo mož obrnil v pravo smer je majhna, precej večja je, če boste vi nehali biti »hvaležna tarča«. Verjamem, da vas je zelo strah tega, toda samo od sebe se ne bo nič spremenilo. Če on ne želi nič spremeniti, vi pa niste pripravljeni tvegati – potem bosta še naprej imela tak odnos, kot si ga »zaslužita«. Glede na to, kako ste opisali moža in njegov odnos z mamo, bi vam res toplo priporočil, da se po seminarju odločita tudi za terapevtsko pomoč.

Spostovani g. Izidor!

Najlepsa hvala za vas odgovor. Sicer me je kar malo presenetil, ceprav je v bistvu vse, kar ste napisali res. samo nisem vedela, da je vir najinih tezav tako ociten.

Zdajle bi se lahko razpisala o njegovi mami se pa se, pa vidim, da to ni potrebno, ker ste jo ‘precitali’. Jaz se ob njej nikoli nisem pocutila dobro, najbolj me pa moti njen prisiljen hinavski smeh. Samo se trudim imet kakor toliko normalne odnose zaradi otrok. Malega vozim k njej priblizno dvakrat na teden, da se gor malo igra. Pa kdaj potrebujem tud varstvo za bolne malcke, ce moj ati ne bo mogel. Tako da se velikokrat ugriznem v jezik ob kaksnih njenih ‘pametnih’ komentarjih.

To, da nas moz ni postavil na prvo mesto tudi vem in to me boli. Ko mi je bilo naporno z novorojenckom, ki je imel hude krce, in malckom, ki mi je skakal med nogami, on pa je bil zunaj (v bifeju) mi je potem rekel, da bi lahko njegovo mamico poklicala, pa bi prisla pomagat. Sem znorela! vcasih mi je tudi ocital, zakaj nimam rada njegove mamice (star je pa 32 let).

To da ga samo crkljam, pa ne bo cisto drzalo. Ce ne utegnem skuhat, si sam vzame ali naredi kaj. Pa pospravim, ko imam cas, vcasih samo 1x na teden. Pa tudi za sesalc bo prijel, pomil posodo, uporabil pralni in susilni stroj.. Ne velikokrat, ampak tudi. Spremembe zahtevam veckrat, prijazno, pa tudi ne prevec prijazno. Saj zato sem pa tecna zena. Ampak njegov najpogostejsi argument je vedno: ti si mama, jaz pa oce! In s tem se ‘kao’ resi vsake odgovornosti. Nic ne pomaga, ce mu omenim znance, ki lepo pomagajo svojim zenam z otroci, za njega so to ‘mehkuzci’. On mi pa potem govori o njegovih prijateljih iz sosednjih vasi, ki za druzino naredijo dosti manj kot on. Vcasih tud rece, da on se pa res ne misli ukvarjati z otroci, da to bi mi moglo pa bit ze jasno. Potem pa bi imel se dva?! Vcasih se mi zdi, kot da govorim steni, cisto zares.

Saj oba mala stisne k sebi, pa jima veckrat rece, kako ju ima rad, pa dojencka tudi veckrat zvecer gunca, da zaspi. Ampak, da bi se z njima igral ali pa sel celo ven na svezi zrak, to pa ne. On bi rad sedel za svojim racunalnikom ali pred televizijo in imel mir. Problem je tudi to, da imamo samo dva prostora, spalnico in dnevno sobo. Tako, da miru ponavadi ni, ker otroci niso miske, in smo mu potem vcasih vsi tecni in rece, da bo kar sel.

Zavedam se, da ce se tudi po tem seminarju marca ne bo nic spremenilo, to ne gre vec nikamor. mogoce se pa zgodi cudez in bo pripravljen sprejeti celo terapevstko pomoc. Se bom pustila presenetiti. Pa spet mu bom ‘tezila’ s svojimi prosnjami in zahtevami.

Spoštovani g. Izidor, zanima me, zakaj niste izpostavili tudi primerjave ati-mož. Mar ni težko biti tak partner, kot je ati? Mogoče pa je tu pasivni odpor z očitanjem, da tudi ona ni kot njegova mamica?

Lucka3

S crklanjem nisem imel v mislih vsakodnevnih opravil, ampak to, da mu popuščate, da verjamete, da ste sitna žena, če kaj zahtevate od njega. Crkljate ga v tem, da mu dovolite, da se še naprej obnaša kot otrok, da ne prevzema svojih osnovnih obveznosti, da se ne misli ukvarjati z
otroki, ipd. V bistvu mu na nek način omogočate, da se še naprej lagodno sprehaja skozi življenje. Če se boste sprijaznili s tem, da bo on tak kot “večina moških”, bo tudi vajin zakon tak, kot so zakoni takih “moških”.

Ena*

Hvala za tole vprašanje, saj z njim odpirate tudi drug pogled. Za odnos sta vedno odgovorna dva. Lucka3 verjetno (nezavedno?) od moža pričakuje, da ji bo dajal to, kar ji je ati, zraven pa še vse tisto, česar ji ati ni. Tega seveda ne zmore noben moški na tem svetu. Mož čuti, da Lucka3 z njim ni zadovoljna in se brani z očitki, primerjavami z njegovo mamo, ipd. Tudi on od svoje žene iluzorno pričakuje, da mu bo še naprej dajala vse, kar mu je zlata mamica, hkrati pa še tisto, kar mu ta ni. Jedro njegovega odpora in jeze pa je verjetno v občutku, da karkoli bo že naredil za ženske (mamo in ženo), nikoli ne bo dovolj, nikoli ne bosta zadovoljni z njim, predvsem pa se nikoli nobena od njiju ne bo zmenila za njegove dejanske potrebe ali ga začutila, kako mu je.

Pri odgovarjanju je največja težava ravno v tem, kaj izbrati, o čem pisati, kaj izpostaviti. Sam poskušam predvsem slediti tistemu, kar je najbolj izpostavljeno v vprašanju, zraven pa upoštevam to, kar sam začutim ob tem. Konkretno pri Lucki sem močno začutil ta trikotnik žena-mož-tašča, pa tudi Lucka sama je že v vprašanju nakazala, kaj jo najbolj moti. V odgovoru sem zato poskušal nakazati problem, za katerega se mi zdi, da je TA TRENUTEK tisti, ki se ga morata zakonca lotiti, če želita narediti bistven korak naprej. Seveda je njunih problemov več, ampak ta trenutek je po moje za razvoj njune zveze ključna odločitev, ali se bo mož odločil odrasti ali ne. Ker dokler ne naredi tega in predvsem prereže popkovino z materjo, ne more narediti praktično nič.

Bi dodal samo še to, da me tisti, ki imate občutek, da sem v odgovoru udaril mimo, napisal kaj narobe, ipd. na to opozorite, napišite svoje mnenje. Odgovarjati nekomu, ki ga sploh ne poznaš, na podlagi nekaj vrstic, seveda pomeni tvegati, da boš tudi zgrešil. Poleg tega smisla svojih odgovorov ne vidim toliko v tem, da ponudim “pravilno” razlago ali nasvet. Bolj pomembno se mi zdi z odgovorom vzpodbuti, da si odgovore, razlage in nasvete začnete iskati sami, da začnete bolj in morda drugače razmišljati. Morda bom komu najbolj pomagal ravno s tem, ker bom popolnoma usekal mimo. Morda bom ravno jaz tisti, na katerega se bo ta oseba prvič v življenju lahko odkrito razjezila.

Lep pozdrav

Post namenjen vam ni bil mišljen kot kritika. Ob branju se mi je pokazala drugačna slika in zdi se mi, da je zgornji citat bistvo spora. Če hoče ohraniti vsaj malo samospoštovanja, ne sme postati copata. Če je vse, kar naredi, vedno premalo, zakaj bi potem sploh kaj naredil?

Razpredala bi v to smer, kdo ga je nazadnje vprašal kako je in mu resnično prisluhnil…

Lep dan, ena*

Ena*

Za vaše sporočilo sem vam res hvaležen in ga sploh nisem razumel kot kritiko. Prav je, da poskušamo razumeti tudi moža, njegovo zgodbo in njegovo prizadetost. Vendar bi bilo zelo preveč pričakovati od Lucke, da bi v situaciji, v kateri sta se znašla z možem, zmogla dalj časa biti sočutna in resnično prisluhiti možu. Tudi če bi Lucka to zmogla, bi se on tega ustrašil in bi že našel način, da jo odrine od sebe in jo spet naredi nerazumevajočo. Začetek rešitve je, da oba sprejemeta odgovornost zase, svoje občutke in za svoja ravnanja in to NE GLEDE na to, kaj počne drugi. Moža lahko razumemo, lahko razumemo tudi njegove občutke, vendar ga to v ničemer ne opravičuje za to, kar počne. Povsem enako seveda velja tudi za Lucko. V čem pa je med njima razlika, zakaj izgleda, kot da sem na Luckini strani (čeprav nisem!). Lucka si je priznala, da ima in da imata problem. Odkrito je pripravljena spregovoriti o tem, da njun odnos ni v redu. Izpolnjuje svoje starševske obveznosti. Mož, vsaj kot piše Lucka, ni naredil oziroma ne počne nič od tega. Zato ni nič slabši ali boljši od Lucke. Ampak dokler ne naredi vsaj tega, da prizna, da ima oziroma imata problem in dokler vsaj načeloma ne sprejme svojega deleža odgovornosti pri tem, toliko časa ne moreta nikamor naprej. Da pa tega ne sprevidi oziroma ne zmore, je pa po mojem mnenju vzrok ravno čustveno zlorabljajočem odnosu matere do njega, ki ga očitno ni sposoben ustaviti.

Lep pozdrav