Lep pozdrav vsem,

prosim vas za vaša mnenja. Imam otroka starega 5 in pol let. Že kot dojenček je bil bolj senzibilen npr. prebudil ga je zvok avta iz ulice in sledil je jok. Sedaj pa vsak dan opažam njegovo stisko. Je hipersenzibilen za čustva drugih (takoj opazi in začuti občutke pri ljudeh ter jih npr. začne tolažiti). V gneči mu je neprijetno, moti ga hrup, iztopa od sovrstnikov v smislu, da npr. govori angleško, čeprav doma nihče ne govori. Želi si računanja, tega je ogromno. Deluje kot otrok, ki je radoveden in vedoželjen. pred televizijo lahko sedi cel dan, če mu dovoliš, pade v nek svoj svet in ga težko prikličeš. Ima obdobja zanimanja in jih želi spoznati do potankosti. O tem lahko govori cel dan, kot raztrgan dohtar 🙂 no težave so z R-jem.

Ne želim komplicirati, želim si samo, da bi bil moj otrok srečen. Ampak ni, kot da je cel čas v stiski. kot da je na preži.

Kako mu lahko pomagam?

Prestrašena in zaskrbljena

Moj otrok je bil sicer od nekdaj slep za čustva drugih, je pa recimo od nekdaj zelo sočustvoval, če je na TV ali kje drugje videl lačnega, bolnega, pohabljenega otroka. Od nekdaj je hlepel po znanju in še danes bi rad vedel vse naenkrat, kar ga pogosto preobremeni. Ne vem, pri nas je otrok preskočil 2 razreda v šoli, pa se še kdaj dolgočasi, nama z možem je nenehen izziv. Požira knjige, internet, stalno nekaj razsikuje, odkriva, je kot odvisnik od želje po znanju in vedenju. Najbolj srečen je, kadar ima proste roke in lahko brez omejitve raziskuje tisto, kar ga veseli, čeprav so določeni stvari starosti povsem neprimerne.

Težko je otroku “podariti srečo”. Otrok si bo srečo sam – hm- pridelal, priboril, če bo smel početi, kar ga veseli, če bo imel doma zaslombo, podporo, vodstvo. Ne vem, težko je reči “naredi to in bo otrok srečen” – dvomim, da obstaja tak recept. Mislim pa, da če boste otroku sledili, ga razumeli, spodbujali njegove močne plati in pomagali razvijati šibkejše, da je to dobra pot do celovite in tudi srečne osebe.

Prestrašena, nočem vas strašiti, ampak mene to čisto spomne na našega otroka, ki ima avtizem. Ko je bil majhen se je jokal, če je slišal fen, sesalec ali vrtalnik.Če je bil kdo od nas kdaj žalosten, ga je takoj tolažil. Matematika je itak super, pri 3,5 letih je že štel do 150, o angleščini pa sploh, da ne govorim.
Enkrat sva se z avtobusom peljala in je govoril angleško celo pot do centra, pol pa iz lepega na slovensko prešaltal. Ena mama na busu je kar brez besed ostala. 🙂
Upam, da mu boste znali pomagati.

Prestrašena,

se strinjam z mnenjem mame otroka z ADHD. Moogče pa bi bilo smiselno tudi poiskati pomoč lgopeda za R in opraviti kakšne preglede.