Danes je priletel v prostor, nemirno preletaval rob okna, oprijel se z nožicami prsta in se pustil ponesti na svobodo… Neskončno moder.

Kačji pastir (totemske živali)

Velika žuželka z dvema paroma dolgih ozkih kril in vitkim členastim zadkom je bitje vetrov ter simbolizira nezanesljivost čutov in spremembo. Njegova mavrična krila spominjajo na magične trenutke in nam pomagajo spoznati, da je resničnost na tem svetu samo dozdevna.

Kačji pastir nas uči, da ni nič povsem tako, kot se zdi, in da se ne smemo pustiti zavesti našim čutom. Obenem uteleša tudi prenašalca sporočil prvotnih bitij in duhov rastlinskega sveta. Kadar koli si zaželimo spremembe, lahko prikličemo moč kačjega pastirja.

Kačji pastir ti sporoča:

“Bodi na preži glede kakršnegakoli hinavstva, prevar ali iluzij, ki ti zastirajo trenutno situacijo ali razmerje.

Preveč si racionalna glede vsega in bi se morala resnično povezati s svojimi globokimi čustvi. To je čas, ko se zate ponovno prebuja čarovnija in skrivnostnost življenja. Sedaj je pomembno, da obnoviš svojo psihično energijo. To ni zgolj preprosta sprememba, greš skozi veliko transformacijo, zato uživaj v procesu.”

http://www.odonatolosko-drustvo.si/PASTIRJI.html

Vse to drži.

Lahko potrdim, mam teto na inštitutu.

To poletje se vračajo v prostor, vedno znova, vsak je na drug način prelep. Zdi se mi skoraj neverjetno, saj jih doslej nisem videvala v neposredni okolici. Polni nemira otrpnejo, ko se jim približam, pustijo se voditi na plano. In švignejo, ko začutijo svobodo v krilih.

http://iskanjesebe.weebly.com/uploads/2/2/1/3/22135748/4292483_orig.jpg

Kačji pastirji.
Prhutanje krhkih kril
nad valovi sanj.
(Ida Semenič)

kačji pastirji
nad belimi lokvanji
živa prosojnost
(murka)

Jutro je božansko.
Sled tišine na gladini.
Kačji pastir se je prebudil.
(Vity)

V sončni nedelji se z nožico ujame pod spodnji rob vrat, da se zadrsa po gladkih tleh, ko jih odprem… Nemiren, ko je ujet, otrpel tudi potem, ko se stik sprosti. Oprime se koščka papirja, ki mu ga ponudim in odfrfota v svobodo, ko začuti piš vetra.

Zbudi se spomin, zbudijo nešteti uvidi, ki jih je prinesel čas. Zbudi se, kot že tolikokrat prej, hvaležnost: da razumem, da ima vsak puzzle točno določeno mesto – tudi takrat, ko obstanemo z njim v dlani, ker tisti hip ne vidimo, kam bi ga položili…

Široko odprto okno spušča slap sonca v sobo, kjer na blazini na tleh malček, zasidran na trebuščku, z igračo v roki obstane odprtih ust: v sobo prileti prelep, modro turkizen kačji pastir. Kot bi uprizoril predstavo: frfota sem in tja pred njim, njegova krila sijejo v prelepem lesku. Potem obstane kak meter stran od blazine in sedi, sedi, sedi… Nihče v prostoru se ne premakne, le dahnem: “Ga vidiš, kako je lep?”

Potem znova poleti, naredi dve pirueti in že ujame val vetra, ki ga ponese spet na prostost.