Moj otroški koledar, ki se ni začenjal z novim letom, ampak z dnevom, ko so majhne sulice nad zaprtimi cvetovi kronic predrle sneg, je slavil nekaj veličastnih praznikov. Prvi je bil, ko je hrastu podobna velika divja češnja postala svetlo rožnata, hrupno prerekanje ptičev vseh vrst, ki so jo nenadoma prekrili, pa je izdalo, da je že rdeča. To je bila zagotovo najbolj rodovitna češnja z najdrobnješimi plodovi, kar si jih je mogoče predstavljati. Okoli koščice, velike kot grahovo zrno, sploh ni bilo mesa, ampak samo tanka rdeča kožica; ti sočni, sladko-trpki priboljški so bili stokrat boljši od vseh bonbonov.

Drugi praznik se je začel, ko je bila trava najvišja. Sredi laza, ki se ga je kosilo s koso, sta se, na vsem lepem, znašli dve veliki jajčasti zaplati jagod; če bi bile v gozdu, bi bile gozdne, pa je okoli njih rastla samo tista prava, starinska mešanica trav in pomladnega cvetja, ki je bila višja od mene. Jagode, ki jih je ves dan žgalo sonce, pred požrešnimi kljuni pa jih je včasih branil tudi gad, so bile nebeško sladke. Debele. Takšne, da se jih je dalo nanizati na najdaljšo travno bilko, ki si jo lahko previdno potegnil iz spodnjega dela rastline.

Potem so prišle borovnice in maline. Stikanje po gozdu, hoja po mahu z bosimi nogami, okusi in barve, iz katerih se dela mešanica za slikanje sveta. Mogoče preveč rožnatega, ampak lepega, ker se veseliš vsakega novega dneva, čeprav mogoče ne bo sladkih jagod. Bodo pa prihodnje leto.

http://www.delo.si/mnenja/blog/dobro-jutro-jagode-na-travi.html