Zdravo,
imam problem, na katerega na vsake toliko časa že pozabim in mislim, da sem ga razrešila, a se na koncu vedno izkaže, da je še vedno prisoten in glede na to, da naj bi pri svojih 22 letih že bila kolikor toliko izoblikovana osebnost, me je tudi vedno grozno sram, kadar se kaj takega zgodi, ne morem pa si kaj dosti pomagati. Težava je v tem, da ne znam izraziti svoje jeze na način, ki bi bil ustrezen, torej da bi jasno in odločno povedala svoje argumente (še posebno opažam to v primeru, ko mislim, da mi je bila storjena krivica ali pa kadar me nekdo prepričuje v nekaj, česar res nočem), pač pa se mi ob tem čustvu začnejo rositi oči in če sem nekje na takem mestu, da jok res ni primeren (no, če recimo nisem doma), je edina možnost, da se zastrmim v tla in mislim na nekaj drugega, ker me je tako neznansko sram, da bi kdo opazil, kako težko zadržujem solze. Če pa bi v tistem trenutku morala kaj glasno povedati, bi me itak izdal že tresoč glas, zato se moram pogosto tudi umakniti na samo, kjer parkrat globoko vdihnem in si rečem “ne bodi smotana”, si obrišem solze in upam, da bom nazaj prišla kar se da neopazno in normalno. Če mi tega ne uspe prikriti, pride do izpada, ki v očeh vseh prisotnih izpade neznansko otročji in najraje bi se nekam pogreznila.

V zadnjem času nisem več toliko doma, ker sem pogosto pri fantu, ki se mu tak odziv seveda zdi nesprejemljiv, vedno mi pravi: Ne bodi smotana, razjezi se, povej, kaj misliš, ne moreš jokat, če si vendar jezna! Ampak vse to seveda ne prinese nič drugega kot da me je mojih izbruhov sram še pred njim. Ti izpadi so bili najpogostejši doma v najstniških letih, že takrat običajno med hlipanjem nisem mogla nič pametnega povedati in domači so se mi smejali, kaj se cmerim. Takrat sem sama pri sebi mislila, da bo to minilo z leti, ko bom postala bolj samostojna in odločna. Ne razumite me narobe, starši me nikoli niso razvajali, da bi recimo z jokom dosegla svoje ali kaj podobnega, vendar pa vseeno gre očitno za nek napačen vzorec iz otroštva, ki se mi sedaj ponavlja in nikakor ne morem preko tega.
Sama pri sebi namreč že čutim jezo, si mislim na primer, za koga me pa imajo, ne bodo tako delali z menoj, jim bom že pokazala! Prav tako tudi po kakšnem takem neljubem dogodku vedno sama pri sebi tuhtam, kaj vse bi lahko rekla nazaj. Ko pa pride do konkretne situacije, zmrznem, in moja edina misel je, kako se bom čim bolj diskretno izmuznila, da ne bo nihče opazil mojih otročjih solz.

Pri mlajšem bratu (5let mlajši) nisem opazila podobnega obnašanja, je pa 2 leti starejši brat prav tako precej neuspešen pri kontroliranju jeze, samo da se pri njemu izrazi “v drugo stran”, s skoraj nekontrolirano agresijo. Je možno, da sva v ranem otroštvu jezo narobe sprejemala in se nama to odraža še zdaj? Predvsem pa me zanimajo vaše ideje, kako bi se tega obupnega vzorca lahko znebila.

Lp

Jok je znak nemoči. Ko smo nemočni pred kom nas zalijejo solze s čimer pokažemo “napadalcu” svojo šibkost in ga, posredno prosimo “usmiljenja”.
Zakaj se dojemaš tako nemočno ?
Verjetno nekaj svojega prida tvoj karakter ostalo vzgoja pri kateri ni nujno, da gre za razvajanje in tvoj jok za dosego cilja, tega se bolj poslužujejo “preračunljivci” (zavedni in nezavedni). Mislim, da je pri tvoji vzgoji bolj manjkalo nekih zadolžitev, ki bi ti bile zaupane (kot otroku) in ob katerih bi pridobila svojo samopodobo s tem, da bi bila pohvaljena s strani staršev. Pri tem ima pomembno vlogo oče, ker kadar mama izdaja “ukaze”, zahteve, se otrok nezavedno! znajde v dvomih, da ga sploh kdo ima rad, ker za to, da je sploh kdaj ljubljen mora stalno izpolnjevat neke zahteve in to zelo negativno vpliva na njegovo samopodobo v kasnejših letih. Ta odnos z mamo je pomemben, še posebno tam kjer se oče pri vzgoji drži bolj postrani, češ “otroci so njena briga” ali pa celo sam najeda mamo, vpričo otrok, zakaj ni to in ono in potem mama vrši pritisk na otroke.

Ko boš ozavestila vzroke za svojo nemoč se boš zavedla, da v resnici ti nihče nič ne more, bodo tudi solze izginile iz obraza in boš lahko tudi kaj nazaj povedala oz že prej preprečila, da bi te sploh ujezili 😉

Sem več kot desetletje starejša od tebe in sem imela še do nedavnega podoben problem. Še danes se mi kdaj zgodi, če je res slab dan, da mi kaj spravi v jok, kar me v drugi situaciji ne bi, ampak večinoma se je pa uredilo.

Ne, nisem rabila vseh 10 let za to, ampak šele sedaj sem začela odkrivati določene zadeve, zakaj je temu tako ipd ipd. On je že lepo napisal, poskusi še sama kaj najti. Se ne počutiš dovolj dobro, da si ne upaš nič reči nazaj? Se bojiš zavrnitve, da se ti bodo posmehovali? Kaj je tisti razlog, da te spravi v jok in tudi nemoč, da ne upaš nič reči nazaj. Tudi jaz nisem upala. Berem, da si že sama prišla kar daleč, pojdi magari v knjižnico in vzemi kakšno knjigo recimo psihologija ali kakšni vzorci, pa malo preberi in poskusi ugotoviti.

Fantu pa lepo povej, da je tudi jok prikaz določenih čustev in da tega ne počneš namerno pa da naj te sprejme takšno in tudi tvoj jok, četudi se mu zdi čudno. Fantje se ob jokajočih ženskah počutijo nemočne in ne vedo, kaj naj bi naredili, zato velikokrat tudi ne znajo reagirati. Ti pa mu lepo povej, da namesto jeze in kričanja sedaj jočeš, jutri bo pa mogoče drugače. Ne pusti pa, da te še on odvrne od tega, ker skrivati jezo, žalost, solze je izjemno težko in potem samo vse še bolj ven udari.

Pozdravljena.
Nisi edina, sama imam enak problem, stara pa sem 21 let. Vendar pa se pri meni ti izpadi joka dogajajo le pri prepirih z osebami, ki so mi blizu in jih imam rada. Do drugih ljudi pa sem v primeru jeze močna in samozavestna. Ne vem, v čem je problem. Ko sem jezna na fanta, ali katerega družinskega člana, prav tako kot ti ne morem zdržati solz in ne morem nič pametnega povedati, tudi če imam v glavi točno opredeljeno, kaj bi rada sporočila, namesto tega jokam kot nek otrok. Družina se je tega nekako navadila in sprejela, problem pa nastaja v vezi. Vsakič, ko se s fantom skregava, jaz planem v jok, namesto, da bi mu svoje povedala. In potem mi vsakič reče, zakaj spet jokam, in da jokam za vsak drek, in potem seveda še bolj planem v jok. In tako izpade, kot da želim čustveno izsiljevati na ta način.
Torej, popolnoma te razumem in upam, da se bo uredilo na nek način, saj vem, da sama zelo težko vplivaš na to.

Pozdravljene vse,

neobvladovanje joka je tudi moj problem. Že v osnovni šoli se spominjam, kako sem skozi hlipanje in slapove solz jezno odjecljala svoj “pa nočem jokat, ampak meni se kar ulije” in je jeza nad neobvladovanjem joka še potencirala solze. Opažam podoben vzorec, namreč da je to signal za nemoč.

Bolj ko poskušam ugotoviti vir te nemoči, bolj sem izgubljena. Pri svojih 25-ih letih nimam svojega življenja v svojih rokah, vedno sem se prepustila toku. To je seveda šlo vse dokler so drugi skrbeli zame. Starši, ki so storili vse namesto mene v otroštvu (še postiljanje postelje sem si morala sama “izboriti”), ničesar mi ni manjkalo, v trgovini so me spraševali, če bom kak kinder jajček, ker sama nisem nikoli zahtevala kake sladkarije, vsi obrazci so bili poslani in izpolnjeni… vse stvari so se preprosto dogajale okrog mene in nisem imela nič proti. Pravzaprav se sploh nisem nikoli naučila si kaj želeti. Vse moje otroške želje so bile pač izpolnjene še preden sem si kaj zaželela, še preden sem sploh vedela, da si kaj želim. Če se je pa že pojavilo kaj, kar sem si res želela (najnovejša kaseta Adija Smolarja, recimo), sem še isti dan dobila v roke, torej je rezultat isti, pa če si želim kaj ali ne.

Situacija zdaj je taka, da nimam želja. Ko me kdo vpraša, kaj si želim, rečem: “biti srečna”. A kako naj bom srečna, če pa ne vem, kaj si želim? In ta nemoč, ta nesposobnost si sama ustvarjati želje in poti v življenju, me pripravi do joka. Pravzaprav sta mi dve solzici pritekli prav v trenutku, ko sem napisala ta zadnji stavek.

Problem pa je kako se naučiti želeti, kako si sebi postaviti cilje, ki bi jih z veseljem osvajala in bi mi dvignili samozavest? Problem pri meni je tudi, da takih ciljev ne vidim kot priložnost za rast, temveč le kot opravilo. Za napredek bi bila pohvaljena, za opravilo pa kvečjemu kaznovana, saj je opravljeno opravilo pač stanje ‘stvari kot morajo biti’. In ker nisem nikoli bila resneje kaznovana, nimam te podzavestne povezave med ‘neopravljenim opravilom’ in ‘kaznijo’. Torej, za napredek ne morem biti pohvaljena, ker ga enačim z opravilom, kaznovana pa tudi ne, ker mi je moje otroštvo prerezalo to povezavo. In tako capljam na mestu, v vicah, v stanju nenapredovanja. Ampak ta pasivnost me bo slej ko prej kaznovala, torej razumsko vem, da se moram znebiti nemoči in vzeti življenje v svoje roke, podzavest pa mi pravi, da je vse v redu. Kako naj se borim proti sami sebi?

Če so se ti kot otroku pri izražanju čustev, starši posmehovali, je velika verjetnost, da se želiš z umikom, molkom, sedaj temu posmehovanju izognit. To je napačno. Ne bodo vsi reagirali tako, kot so tvoji starši. Včasih je otrok lahko prav prisrčen, ko joka in toži o stvareh, ki se njemu zdijo grozno pomembne, staršu pa se zdijo to neke malenkosti, ne vredne pozornost. Tako lahko starš otroku nevede vzbudi občutek, da se iz njega posmehuje, čeprav ni povsem tako. Treba je povedati na kulturen in miren način, kaj nas teži, kaj čutimo. Treba je tvegati in izzvati svoj strah pred “posmehom”. Lahko spoznamo, da nas je bilo strah po nepotrebnem in, da smo po nepotrebne tlačili čustva, kar nikakor ni dobro za nek partnerski odnos.