jočem,ko berem zgodbe
……tako močno jočem za vse vas,kakšne zgodbe.Pri nas pa so e vsi kregali o spolu.Draga moja tašča in dragi moj oče tega ne bosta nikoli prebrala zato sOVRAŽIM vaju,nista poštena,celo nosečnost poslušam o fantku kaj pa kako se kaj počutim al pa SAMO DA BO OTROK ZDRAV.
Prvorojenka je punčka 22.9.2003 niso bili nekako navdušeni,drugi fantek 15.11.2004 vsi nori ampak med nosečnostjo je g. videla punčko zato se med nosečnostjo niso ozirali name,po rojstvu vsi ob njem,tega nisem dovolila da bi na punčko pozabili in zdaj sem najslabša snaha in hči.
..in zdaj berem vaše zgodbe…….vsaka vam čast……zakon ste!!!!!!!
lp
Draga moja,
takšno je pač življenje. Dokler je vse ok, pač ne premišljuješ, kaj bi bilo če…. Ukvarjaš se za malenkostmi, sekiraš se za nepomembne stvari, družiš se z ljudmi, za katere misliš da so tvoji prijatelji…
Ko se zgodi tragedija, se vse obrne. Tvoje življenje postane drugačno. Za večino stvari, ki so prej igrale pomembno vlogo v tvojem življenju, ti ni več mar… kar naenkrat spoznaš, da nimaš toliko prijateljev, kot si mislil vse doslej… prav malo jih ostane, tistih pravih, ki so ti pripravljeni nameniti kakšno tolažilno besedo, ali še več… poslušati, poslušati…. Tega nam nikoli ni dovolj, govoriti o tem, namreč…. Tako si zdravimo dušo, to pomaga…
Ampak vsemu navkljub, ko enkrat mine ta grozovita bolečina v prsih (tista v glavi kar noče in noče iti), se moraš postaviti na noge, ker življenje ne čaka, ampak neumorno teče dalje. Iz vsega skupaj moraš potegniti nekaj “dobrega” in to moč in voljo izkoristiti za naprej,… jaz to počnem in zaenkrat mi gre.
Pridejo pa dnevi, ko bi človek znorel od bolečine in neodogovorjeni zakajev…, ampak takrat se spomnim na mojega angelčka in mu pošljem vso ljubezen tega sveta. Upam, da mu bomo enkrat lahko podarili bratca ali sestrico, do takrat pa… pogumno naprej…
Brina
Draga davjas, hvala za tvoje besede. Že Brina ti je tako lepo napisala, da težko še kaj dodam – kot bi pisala moje misli in doživljanje.
Vsekakor pa šele po takšni izgubi spoznamo, kako nepomembne so nekatere reči v življenju in da zares šteje le ljubezen in toplo srce.
Lep pozdrav tebi in tvoji družinici.
Draga Brina!
Sedaj ko sem prebrala tvoje sporočilo sem se v njem prepoznala!Pred izgubo moje Tanje sem imela veliko prijateljev, ki so se nato skrili oz. izgubili, veliko jih je pozabilo na mene kot da me ni več! Pravi prijatelji pa so ostali ob meni in me spodbujajo! Toplo te pozdravljam in ne pozabi življenje teče dalje in tudi nas čaka sreča-naš otočiček! Toplo te objemam
Sneži,
a ni to fenomen, kako ti lahko čisto nepoznan človek nameni tako tople besede, ki ti tako ogrejejo dušo in srce… Človek bi to pričakoval od tako imenovanih prijateljev, ne pa od virtualnih navez…
Pa smo si tu tako blizu…, vsaka čuti tujo bolečino, prav zaradi tega, ker jo tudi sama nosi v sebi…
Tudi jaz te objemam in ti pošiljam en virtualen poljubček…, skupaj nam je lažje…
Brina
Ma, dej, davjas, dej razloži svoji tašči, očetu, ki težita glede spola otroka, da sta nezrela in da naj se mal zamislita nad sabo kaj počneta!
Razloži jima, da plod zaznava vse kar se okoli njega dogaja, čisto po nekih energetskih kanalih in da agresija, ki jo zlasti moški sprožajo nad še nerojeno bitje, da bi potešili svoj ego, delajo takšno štalo in škodo otroku da je kaj!
Še preden se rodi, ima že skreiran vzorec nesprejetosti, nepriljubljenosti, nezaželjenosti! Daj tvojima za prebrat knjigo Krmična diagnostika, pa če sta vsaj malo pismena, bosta razumela!