Jočem za svojo punčko…
ja, imam pupiko, staro dobro leto in pol. brez nje verjetno nebi preživela tega. tudi meni je žal za tvojo punčko. zelo, zelo nefer. zelo kruto. sem se pa iz tega ogromno naučila o življenju. in o tem, kaj si v življenju želim in s čim izgubljam čas. grozno, želim si, da bi bila lekcija lažja.
pač probam “pozitivno” potegnit iz tega. ker sem ugotovila, da otroka mi ne bo nič vrnilo. torej potegnimo nekaj iz tega, bodimo boljši ljudje. recimo.
pri meni je grenkoba prisotna povsod. v vsakem nasmehu, v vsakem sončku. ne vem kdaj to mine, če sploh. tudi jaz čakam…
sem zdele še malo nazaj prebrala. glede tvojega Jakoba. Pomoje mu ni treba, niti ne smeš skrivati tega, da si žalostna. Seveda se potrudiš, da si z njim čim bolš razpoložena, pa da se mu posvetiš. ampak si pa lahko tudi žalostna. Moja punčka me na žalah vedno poboža ko mi pritečejo solzice. Tam maimca joka ker je žalostna. In tako je prav. pomoje. Koliko je pa star Jakob?
drži se!
Star je pet let in tudi z njim sem zanosila po icsi,v drugem postopku. Je izredno čustven in nežen in tudi opazi,ko sem žalostna. Takrat se stisne k meni in reče:saj jaz sem tukaj mama,za vedno si moja… Srce se mi stopi od ljubezni do sina,ob enem pa krči od bolečine in kriči po hčerkici… Ne smem biti sebična,ker vem koliko je žensk,ki bi dale vse kar imajo,samo,da bi objemale vsaj enega otroka! Nekega dne bo bolje…
ja, ni kej. to mi je psihologinja rekla. v času žalovanja si brez slabe vesti vzameš trenutek ali dva samo za svojega otročka.
nisi sama, kolikor to pač pomaga. na žalost ti res te bolečine noben ne more vzet. na žalost. jaz sem si ful želela, da bi jo lahko vsaj 1% na koga prensela. pa ne moreš. na žalost.
drži se!
Najprej izkreno sožalje ob izgubi, vsem v tem pisanju!
Žal je tako, da moramo same nosit bolečino, iti skozi žalovanje in včasih se zdi, da ne bomo znale iz tega brezna, a zmoremo in lahko pridemo ven, ene prej, druge potrebujejo več časa.Jaz še vedno včasih padem v to brezno, a se nekako poberem ven, čeprav včasih boli do nebes in nazaj.Upam in vem, da vse zmoremo, ker imamo neskončno ljubezen do naših malih, ki jim ni bilo dano živeti in imamo pogum vstati!
škratek
Dslana2, tako kot si napisala, na začetku gre dan za dnem in vsak dan je zmaga, kasneje postane znosneje, žalost udari poredkeje, manj intenzivno, ostane le spomin.In veš kaj? Sedaj po skoraj treh letih, se lahko že nasmehnem ob spominu na najinega Bineta, na njegov mali obrazek in sem srečna, da je bil del mene, del naju, čeprav le za kratek čas.Dal nama je mnogo, mnogo več, kot bi si lahko predstavljala v tistih žalostnih in depresivnih dneh in mesecih.Gašperja so mi odnesli, čeprav sem ga želela videti in nikoli ne bom vedela kakšen je bil, a bil je najin in letos bi bil star 19 let in tudi spomin nanj in na nosečnost z njim je manj boleč!
Kar pogumno, zmoreš, vse zmoremo, vse znamo bit močne!
škratek
Sem že mislila, da sem se nekako pobrala, da je najhujše za mano.. Včeraj sem mislila, da mi poči srce. Ker sem v poklicu, kjer vidim marsikaj, bi verjetno že morala biti navajena na vse. Toda, ko vidim modrice na obrazu otroka, si ne morem kaj, da ne bi čutila toliko besa na tiste, ki jim je podarjen zdrav otrok, pa ga počasi uničujejo, telesno in duševno. To mamo bi najraje … Moj otroček pa ni mogel živeti… Vse bi naredila zanj…
Joj,Mateja…hudo mi je zate… Zdi se mi,da znamo ceniti otroke le,če jih ne moremo imeti!? Kako krivično je to… bošček mali… Mateja,vem,da te boli,še posebej,ko kaj takšnega na lastne oči vidiš,streslo me je že ob branju tvojega posta. Kaj pa bo sto tako imenovano “Mamo”? Zasluži si resno opozorilo,če bo le kaj zaleglo,če ne še kakšne resnejše opombe,da se tako grobo z otroci ne ravna! Počasi,najino srce tudi ob takšnih in drugačnih stresih ne bo več krvavelo tako hudo…Upam,da se naučim živeti s to izgubo. Nekoč…
Dslana, sem precej padla v brezno in na koncu ugotovila, da se moram pobrati.Mož se je trudil, a zudi on je žaloval, le na drugačen način in ko mu je prekipelo, je rekel, zdaj pa tako, al si boš še mal sama pomagala, al pa ne bo šlo, jaz ne morem več, nimam več moči za oba(je trajalo kar dolgo, sploh pri Gašperju) in potem sem se usedla, premislila in se prisilila v pozitivizem.Bilo je peklensko težko, a tako kot je rekel moj mož, če si sama ne bova pomagala, bova potonila, ker drugi nama ne bodo ne zmogli, ne znali pomagati.Bila sem malo jezna nanj, a na koncu sem ugotovila, da ima prav.Sedaj še padem v brezna a se poberem, vedno.In to je tisto nekaj, kar so nam poleg žalosti dali otroci, neskončno moč, moč da se poberemo in se znamo smejati.Pomaga pa mi tudi to, da si ob slabih dnevih, ko se ulijejo solze rečem, da bi moji fantje radi videli smeh na mojem obrazu, zjokam se do konca in se končno nasmehnem, težko, ampak gre!
Žalovanje je potrebno, a moramo si “privoščiti” kak nasmeh, znamo si ga in si ga zaslužimo.
škratek