Moje “stanje” se vleče že približno pol leta in je vedno slabše. Opažam, da bi potrebovala psihiatra (21 let imam), ker sama ne morem več. Vsak dan samo še jokam, vse me prizadane, polna sem jeze, besa, nemoči.

Imam fanta, rad me ima, jaz pa ga ves ta čas obtožujem vsega najslabšega. Vsakič ko pogleda drugo žensko se mi čisto zmeša… od jeze, od strahu, od strahu, da bi odšel stran. On je vse kar jaz imam. Starši so bili vedno tu, vendar so me emocjonalno dostikrat razočarali (sploh mama mi je vedno govorila, da mene ne bo noben prenašal, da bo tist k me bo dubu močno bogi, kritizirala me je povsod, mislila je le dobro, vendar tega ne zna in ne zna izraziti). In sedaj ta fant, s katerim sem že leto in pol. In me ima neizmerno rad in je blo vse v redu do pred pol leta… potem sem nekako izgubila zaupanje do njega (zlagal se mi je ene par stvari, vendar nič pomembnega) zaupanje v njega. Nič več mu ne vrjamem, nič. In seveda to oba naju ubija. Vsee me prizadane, že njegove, najine prijateljice, dekle na naslovnici, glas ženske na radiju… kakšna jeza se pojavi v meni… Jeza da me bo tut on razočaru in pustu samo. In če bo šlo tako naprej me tudi bo. Čeprav me ima najraje na svetu, je moje obnašanje nevzdržno. Pa ne morem pomagat, ne morem jeze zadržat, pa se kar pojavi. In ubija mene. Najino razmerje. Počutim se obupno, nemočno, izčrpano, razočarano nad vsem…. Zmaaaatrano. Rada bi pomoč pa ne vem kje naj jo dobim, oz. kako sploh pristopiti k vsej stvari. Nasvet?

Spoštovana,

brez objektivnih podatkov, ki jih bo podal vaš fant, dejanskega stanja ni mogoče presoditi. Pomanjkljivo samospoštovanje boste okrepili v psihoterapevtskem tretmaju, najbolje v paru, zato se pri psihiatru oglasite skupaj s fantom.