jezen brat
Pozdravljeni,
imamo problem z leto dni mlajšim bratom (v kratkem bo 30). Brat še vedno živi doma, dela ca. 3 – 4 mesece na leto, ko mu delo priskrbi kakšen prijatelj, drugače pa prejema socialno podporo.
Sicer s tem tudi on ni zadovoljen, ampak ker ne zna in nikdar niti ni rabil prevzeti nobene odgovornosti, se že 15 let ni nič spremenilo v njegovem življenju.
Kadar dela, je baje priden delavec in takrat je tudi boljše volje. A se z delodajalci tudi hitro skrega, saj če se počuti, da se mu godi krivica, se tudi takoj razburi in prekine delo.
Ko ne dela, polovico dneva prespi, obišče punco ali svoje neambiciozne prijatelje, s katerimi igra video igrice ter občasno kadi travo. Hobijev nima. Včasih se je ukvarjal s športom, a nič več. Doma ne dela skoraj nič. Občasno opere posodo ali perilo. Kadar kaj zasluži, sicer da nekaj denarja staršem.
Ni zaključil niti srednje šole, a ne zato, ker ne bi bil dovolj pameten. Veliko se je prepiral z učitelji in se večkrat tudi prepisal na drugo šolo. Mama mu je pisala opravičila, se skušala učiti z njim, ga vozila v šolo, a nič ni pomagalo. Ni se učil, ni se zjutraj vstal, ni se trudil. Tudi ko so ga starši kasneje celo “vrgli” iz stanovanja se je za nekaj tednov preselil k sorodnikom, obnašanja ali razmišljanja pa ni spremenil.
Mnogokrat se mu zdi, da se mu dogaja krivica. Da mu pripada več. Všasih šepeta, in sicer podoživlja neke situacije, ki so se ali pa bi se lahko zgodile, in se krega, jezi, preklinja.
Včasih je prijazen, pomaga, sodeluje, razume… Pogosto pa je ravno obratno, je jezen, živčen, razdražljiv. Že na samo vprašanje, če pride k mizi, ker je kosilo, lahko odreagira v smilsu; Daj mi mir, kaj ne vidiš, da spim.
Kadar ga kdo povpraša, kaj misli početi v življenju in kdaj se bo odselil, je ali tiho ali pa se razburi, da naj ga ne dela živčnega in naj mu ne teži. Sicer se zaveda tega, da ne more doma živeti celo življenje, ampak ne naredi čisto nič. Govori nam, da on ni na svetu za to, da bo delal. Na vprašanje od česa bo živel, nima odgovora – saj ne rabiš delat, da preživiš, pravi.
Tudi k punci, ki želi kupiti stanovanje, se ne želi preseliti, češ da mu ni všeč mesto, v katerem bi ona rada živela.
Če mu želimo kakorkoli pomagati, se mu v tistem trenutku ne da s tem ukvarjat. “Saj bom”. Oče mu je celo ponudil, da mu en čas plačuje najemnino, če se odseli in mu pomaga najti službo, a brat sam od sebe ne naredi nič v tej smeri.
Pred nekaj leti je bil pri psihiatru/psihologu (ne vem natančno), a se je tudi z njim skregal in seveda ne želi te pomoči. V svoje razmišljanje je 100%prepričan in ne mara, da mu kdo karkoli svetuje kako naj živi.
Sama ne živim več doma od kar sem šla študirat. Že od nekdaj so ga primerjali z mano, češ poglej, kako je pridna. Sama tega sicer nikdar nisem marala in mislim, da zaradi tega tudi on ne mara mene.
Vsi smo že izčrpani od tega, 15 let je že isto… Probali smo s pobiranjem najemnine, postavljanje strogih pravil, vrgli smo ga ven, mu pomagali, mu pustili čas, ga skušali razumet, ga spodbujali … a vedno je isto. Če mu kdo kaj reče, znori. Histeričen je, kriči, se trese od besa in pogosto je na meji, da kaj razbije, udari in potem se raje ali mi umaknemo oz. on “zbeži” pred nami in odide iz stanovanja.
Ima kdo podobno izkušnjo? Kaj lahko naredimo in kako mu lahko pomagamo? Hvala vsem, ki si boste vzeli čas in kaj napisali.
Meni tule ni povsem jasno……
Kako lahko vajini starši, ki očitno ne morejo biti zreli roditelji, skušajo postavljati meje in bratu govoriti, naj bo odgovoren? S čim postavljajo meje, če jih niso nikdar znali?
Ti si kot hčerka nase prevzela odgovornost za njuno nezrelost s tem, da si preveč pridna in vzorna in s tem na žalost podpiraš tudi njuno ne-vzgojo in slab vzgled (sama sem iz podobnih situacij, brez skrbi).
Izgleda, da je vse skupaj v ravnovesju, čeprav slabem…….ti odlična, on nezadosten. Ko se bi to ravnovesje porušilo, kaj bi ostalo?
Gitta Ana, kaj misliš ti?
