15 let sva bila skupaj, zdaj sva že 3 leta narazen. Veliko se je dogajalo, lepega, res hudega.Kot v filmu. Je depresiven bolnik, česar v začetku nisem, mlada, neizkušena, opazila, oz. hotela opaziti. Roko v roki s to boleznijo gre dejstvo, da je zelo očarljiv, globok, luciden človek, res zanimiv. Kadar je v dobri fazi. Res sva skupaj šla veliko grozot, ki se jih ne opisuje niti bližnjim, kaj šele na takšnem mestu. Vendar naju je to tudi res zbližalo. V tem času sva se dvakrat razselila in pobotala kot v romanu. Vse to sem pripisovala boleznim, zdah maničnim, zdaj depresivnim fazam. Včasih je kar rekel, da me ne mara več, čez par mesecev pa se je spet umiril. Tretjič kot da ni poti nazaj. Zelo me je podrlo, pa sem se nekako v dveh letih počasi postavila z otrokom na noge. Vmes je imel eno zvezo, ki se je nesrečno končala in je padel v strašno krizo. Nisem si mogla, da mu ne bi pomagala. Še sama ne ve, kako sva se spet zbližala in bila nekaj mesecev celo spet par. Še nikoli prej ni bilo tako lepo, blizu, intimno, Sprejela sem ga vsega, pač s to težavo, vedoč. da bodo vedno padci, a brezpogojno. Potem je čez noč ugotovil, da to ne bo šlo. Da išče svojo idealno žensko in mora naprej. S tem se je prvič v najini zgodbi nehalo tudi gentlemenstvo. Zdaj misli samo nase. Prej se je redno oglašal, o vsem sva se pogovarjala, vedel je vse o otroku. Zdaj išče to žensko ali kaj, obnaša se kot najstnik, ne da se več pogovoriti. Kot žensko me je podrlo še bolj kot sama ločitev. To, kar se dogaja zdaj, popolna distanca, je pa izbilo sodu dno. Kako je mogoče izbrisati vsa ta leta, vso to totalno intimnost. Ne morem se sprijazniti s tem, da moram najbrž tudi sama pritisniti tipko delete. Nisem človek za takšen konec, zdi se mi nepotreben, škodljiv za vse udeležence. Kar zdaj želim, je samo takt in obzirnost. In da najdemo neko raven, kjer bo lahko komunikacija med nami ostala,kjer naš čas ne bo izbrisan, kjer bomo lahko govorili o tem, kjer bi se lahko pogovorila o otroku, če ne o drugem (fizične pomoči oz. sodelovanja priu otroku nikoli nisem niti pričakovala, že zaradi razpoloženjskih nihanj, ki jih ima), ne glede na njegovo novo življenje in dekle in morda nekoč moje. Seveda je to treba graditi, na tem je treba delati.Njemu se očitno ne da. Nekako mu moje besede, pisemca itd. ne pridejo več do srca. Nič se ne zgodi. Vedno več časa mine, vse bolj se prepad veča in postaja nepremostljiv. Otrok se že počuti nelagodno tistih par ur prui njemu na dva meseca. . Da ga ni več navajen. Seveda, saj sploh ne vesta nič drug o drugem. Tudi sama sem preveč ranjena, da bi, kot vedno doslej, še enkrat poklicala in prva ponudila roko. Ne bi prenesla ignorantskega odziva. Tako žalostna sem, obenem pa jezna. Moj input je bil ogromen, mislim da sem bila dobra žena. Bil je tako zaljubljen vame, ampak to je pri njem vedno v začetku. Do Ljubezni pa ne pride, se mu očitno ne zdi zanimiva. .. In krivično se mi zdi, po vsem tem, kar sem naredila zanj, za nas, me je pustil pri 40. Tudi vsi njegovi sorodniki so prekinili stik z mano, kar je najhuje, z otrokom, po eni strani razumem, da jim je najbrž nerodno pred mano in ne vedo kaj bi mi rekli, meni pa bi veliko pomenilo in mi dalo samozavest, da sem zgradila nek odnos tudi z njimi (tako se mi je zdelo), da cenijo mene kot človeka, kot mamo tega otroka, ki ga prav uspešno “gor spravljam” brez vsake pomoči. Včasih sem tako utrujena, da mi gre na bruhanje.
Najhuje pa je, da sem zato zadnje mesece tako jezna..prav sovraštvo čutim Nanj, nanje. In jeza je res negativno čustvo, saj se usmeri nazaj, in najbolj prizadeva mene. Alternativne zadeve, metafizika… saj pomaga, a se spet vrne. Moram biti bolj potrpežliva? Koliko let še? Rada bi bila manj obremenjena s preteklostjo, bolj vedra, rada bi potegnila pozitivna spoznanja iz te katastrofe, saj je vseeno veliko prispevala k moji notranji rasti, ponotranjenju. Pa vendar se mi včasih zdi, da stopicam na mestu. Ob tem vem, da se ne smem zlomiti in moram gledati i v prihodnost. Dete je poglavje zase. Poseben je, čuti, ve, pa vendar….. bi mu bilo najbrž laže, če bi se mu oče upal pogledati v oči in mu povedati, zakaj je tako kot je.
Kaj mislite? Naj še poskušam? Gledam v prazen ekran telefona, pa papir, pa se mi zdi, da sem mu že čisto vse povedala….. Naj pač potegnem črto in se neham truditi?

Potegni črto.

Najhuje je, če se človek počuti žrtev. Moraš preko tega. Nujno potrebuješ pogovor s psihologom. Čim prej!

Veliko sreče!

En lep pozdrav..
Poglejte gospa,nekaj je enkrat ena.-in to je,da sveta ni konec in tako
tudi za vas ne.
Res je,da sem mogoče res mlečen,da bi odgovarjal na tole,ker
si verjetno tudi predstavljati ne morem,kaj naj bi prinesla ta vsa
leta druženja z osebo,ki si jo navajen in imel rad.

Toda to je pać življenje,če mene vprašaš se bo že nekje spoznalo
zakaj je to tako bilo in mogoče tudi dobro za vas.
Glede na to,kar sem prebral in kar je bilo napisano,mislim da
se bi našel marsikdo,ki bi bil vesel pogovora z vami-pa ne mislim
o tej temi,ki ste jo opisala.
Tko zdi se mi,da znate stvari lepo razložiti kako stojijo in vem
četudi ste prišli nekim stvarem do dna ti misli včasih težko pomagaja
pri notranjem nemiru…besu.
Ampak čas bo sigurno naredil svoje in v vsakem primeu pomagal.
Če si dober človek,kar mislim,da ste in mislim,da vam notranje
lepote ne manjka-je odgovor na to lahko le,da bo za vas še
kako lepo poskrbljeno.
In v to sploh ne dvomim.

Želim vam veliko sončnih lepih dni in nepozabnih trenutkov in spominov.
kk

Hvala lepa obema.
Kar sem napisala, je bilo čisto brez avtocenzure in nič popravljeno. Drugače bi nastala psihološka razprava ali esej ali nekaj bolj poetično literarnega. Sem precej od stroke, pa je kovačeva kobila včasih bosa in vse znanje ne pomaga, če v nekem hipu nimaš več energije, da bi ga sploh uporabil. In ostali strokovni kolegi tudi, vse se vrti v krogu.

Hvala obema, saj sta oba odgovora zadela žebljico na glavico in me morda celo opozorila na nekaj, česar nisem niti opazila, pa je bilo na dlani. Kot sva včeraj s sinom par ur iskala game boy in je bilo že obilo solz, ležal pa je na omarici obema na očeh.. Samo tolikokrat sva že vse pregledala, da nisva videla. Tudi jaz sem že vse preanalizirala mnogokrat. Ključna beseda “žrtev” – no, temu se pa nisem dosti posvečala. Sem se spravila v terapevtski položaj in našla, kdaj je bilo prvič. občutek žrtve. Mnogo pred tole vezo. Se bo dalo rešit, bi rekla.
Dragi kk, mlečnost gor ali dol, vaše pisanje me je pa tako zadelo.. tako čisto je v svoji preprostosti, toplo in človeško. Začetek mi je izvabil nasmešek, zaključek pa odzvenel zlato svetlobo tolažbe angelov.
Hvala Vam, zmehčali ste trdoto v meni. Šla bom naprej, z majhnimi koraki. Saj večinoma tudi sama tako mislim, kot ste zapisali. Pride pa obdobje, ko zmanjka moči..in potrpljenja. Zaželela vam bom z besedami pesnika. po polju marjetic hodite v Vašem življenju. Še enkrat hvala.Lep pozdrav. Antigona

Sem bil prav vesel,ko sem danes zasledil vaš odgovor.
Upam,da vam je iz dneva v dan lepše,če pa ne gre tako hitro
pa za začetek vsaj probajte uživati v stvareh,ki jih delate-samo
spomniti se je treba na to.

Mislimo veliko manj kot vemo,ljubimo veliko manj kot bi lahko in
v tej specifični razsežnosti smo veliko manj kot bi lahko bili.

To je stavek iz knjige-živimo,ljubimo in se učimo,ki se je v meni zelo vtisnil
v spominu.Ne vem zakaj sem vam to napisal ampak vem pa,da ne more
škoditi ničemur.

Pozdravček- Klemen

Dragi Klemen, hvala za lepo misel. Prav lahko mi ni, saj mi je bivši partner pred par dnevi povedal, da se namerava poročiti in načrtuje otroka. Vendar nič ni brez pomena, je že moralo priti to, kar sem sicer najmanj pričakovala, prav zdaj. Čeprav sem malo v šoku, obvladam vsakdanjik in se zakopljem v delo in vse doma laufa kot je treba, palačinke in domače naloge… Delam si drobne načrte, kako se bom, ko malo odleže, zakopala v delo, da končno končam magisterij…. Zdaj je, mora biti, samo sedanjost. In misel na svetlobo. In midva s sinom.
Vračam pozdravček
Antigona

Magisterij??Lepo,lepo.
Obvladate vsakdanjik…super,ste že začela s prvimi koraki.
Saj veste popotovanje okoli sveta se začne z enim samim korakom.

Un vaš bivši mojster pa naj,kar dela po svoje,če mu tako paše.

Ampak,če mene vprašate,ko boste vi začela delati po svoje in,ko
bodo nenajljubši občutki mimo – bo vam še bolje kot njemu pasalo
živeti brez njega in po svoje.

Baje bo jutri lep dan in mogoče za vas še nepozaben pa za mene
tudi.
Probajmo se ga veseliti in maksimalno izkoristiti.
Kaj je še lahko lepšega..
Pozdravček Klemen

Življenje vzame, da lahko da. Odpustite sebi in odpustite njemu …

Vaša preteklost je bila zelo intenzivna in ravno zato tudi lepa, a preveč vas je izčrpala. Odpočite se in s časom ponovno odprite srce – za novo, za sveže.

Verjamem, da ne boste dopustila, da vas preplavi žalost, ampak dovolila, da vas življenje ponovno najde.

Lp

Čas, ves relativen. Veliko časa bo treba, da ozdravim. Po drugi strani pa se zdi, da je že toliko časa spolzelo kar mimo, in vse kar sem živela z njim, je šlo v prazno. Pozabil je. Pamet ve, da ne gre drugače, a srce si želi, da bi se kaj hitro spremenilo. Predolgo že traja, in udarci so vedno hujši in brezobzirnejši.Na zgornji meji sem.
Gotovo je dobro za nekaj, kdo ve, zakaj. Saj vem. Niso lahki dnevi. Poskušam zaupati. Bojim se, da mu odpustiti ne bom mogla, mojega otroka ni hotel,po vsem, kar sva skupaj dala skozi, in bila sem obzirna, da bi se ne počutil slabo, da ne bi zapadel v depresijo, pil. Zdaj z novim dekletom pa.. In poroka se mu je zdela nepomembna (meni ne, že zaradi vere), zdaj pa.. Boli po žensko, po človeško, kaj vem, na vse načine, težko se je dvigniti nad to.
Hvala vam za lepe besede. Spočiti si moram, to je prva stvar. Kar spala bi, če bi lahko, kot po hudi gripi… Lp

Kako zelo te razumem.
22 let sem bila poročena, tudi midva sva že 3 leta narazen in da ne bom opisovala, kaj vse sem dajala skozi… in še vedno boli. Najbolj boleče in ponižujoče je pa to, da želi zbrisati preteklost, da je vse, kar sva midva imela gnoj,.. jaz sem sedaj “zrak”, ignorira me, če ima le možnost me užali, prizadane. Vse, kar pa doživlja zdaj z mladim dekletom, s katerim živi.. je fantazija, ona je čustveno zrela, ona je naj, naj… jaz nisem vredna niti pozdrava na cesti.
Hočeš se znebiti te bolečine, razočaranja,… zalagaš se na različnih področjih, da bi lahko čimprej pozabil, da bi ne bolelo,… pa ne gre… najlepše je takrat, ko spim.

To je res najhuje, to brisanje preteklosti, bližine, ki je vendarle zelo bila… Ne pomeni mu nič, in jaz mu ne pomenim nič. In, ja, ob vsakem stiku kot da se trudi, da bi me prizadel.
S tem se bo pač treba sprijazniti, ni druge, ne preveč razglabljati o tem, kako je to sploh mogoče. Ne se spominjati, kako je bilo, čeprav prav vse spominja. Nekje v Ameriki bi se preselila drugam, začela čisto znova, morda bi bilo bolj enostavno. To pri nas ni mogoče, in se vrtiš v istem krogu ljudi, krajev, vedno znova ga srečaš z roko v roki z mladim dekletom…
Tudi midve morava pritisniti na delete in črtati. Izhajati samo iz sebe. Ne misliti, kako mu je, kako živi, kaj se mu dogaja. Ni , ne sme biti več važno. Jaz sama, v tem dnevu, ki je zdaj. Kako ga bom preživela – če ne lepo, vsaj z nekim dostojanstvom. Drugače ne bo šlo.
Vselej bo seveda ostala brazgotina. A počasi mora biti bolje, znosneje. Preprosto mora! Živeti morava vsakdanjik, počakati, zaupati. Čas dela za naju, čeprav se zdi, da trenutno nič ne pomaga.