Saj ni res, ampak vseeno je res! Z bivšim sva končala pred skoraj štirimi leti. Skozi sem dala vse faze prebolevanja. Ampak ne… še vedno me ob določenih situacijah spopade takšna jeza do njega, kot da je razhod bil včeraj!
Kdaj se to neha? Si moram priznati da ga še nisem prebolela? On je ves čas v zvezi, jaz sem imela nekaj bežnih zvez, ki so me še huje prizadele. Tako zelo, da sem naredila križ nad moškimi.
Kako naj grem naprej :(?

Preveč časa imaš za ukvarjanje z bivšim. Preusmeri fokus drugam, žival, človek, šport… dovolj stvari za okupirat glavo:)

Res se preveč ukvarjam z njim.
Ampak se vprašam… ali bom res lahko šla naprej šele takrat ko bom sama v zvezi?
Vse ostale stvari očitno ne napolnijo tiste praznine ki je nastala.

Ne gre tako. Najprej se nauči biti sama, da si zadovoljna s tem kdo si. Ne moreš pričakovati od druge osebe, da bo tebe reševala, ker ti ne preboliš. Se ti zdi fer do novega partnerja, da bo moral stopiti v čevlje že zdavnaj bivšega? Bi se ti dobro počutila, če bi te nov partner primerjal z bivšo?

Spoštovani,

iz vašega pisanja je razbrati, da obstajajo čustva do bivšega partnerja, in ta ste definirlai kot jezo. Jeza spremlja dogajanje, ko so naše meje in naša integriteta kršeni. V svojem bistvu je zahteva drugemu naj spremeni svoje vedenje… minilo je 4 leta, jeza pa je še kar tu?

Kako ste doživeli razhod od partnerja je odvisno od tega, kaj je za vas ta odnos in kaj za vas (na meta nivoju) razhod pomeni. Tu bi bilo za raziskati. Pogosto od mlajših žensk slišim, da je partnerska zaljubljenost in ljubezen najpomembnejša stvar v življenju in da ljubezen premaga vse. Pogosto tudi verjamejo, da če jim zakon razpade nimajo več za kaj živeti. Ker verjamejo, da obstaja ena sama prava ljubezen in da so ljubezni neponovljive. In da so one slabe žen(sk)e, če jih je mož iz katerega koli razloga zapustil… in še mnoga druga nepačna prepričanj krojijo čustveni in realni svet nas ljudi. Bi bilo zanimivo slišati, kako vi premišljujete o tem?

A bolj ko berem vaše pismo, bolj si mislim, da vaša jeze prekriva neko drugo, še bolj neprijetno čustvo. Da morda vi z jezo, ki si jo dopustite in jo lažje prenašate (kot žalost, togoto, nemoč, obup,osamljenost, občutek zapuščenosti) potlačite svoja druga čustva? Na prvi pogled sicer deluje kot da proces žalovanja ni stekel do konca in ste se “zataknili” v fazi jeze…a mi deluje, da ste sicer posusili živeti naprej in ustvariti partnerski odnos vendar brezuspešno.
Razočaranje, ki je sledilo razdoru po razdoru je vključevalo žalovanje za izgubljenim odnosom, sanjami, načrti in prihodnostjo, kot ste si jo želeli in to boli…še več, celo križ ste naredili čez moške in se s tem na nek način odpovedali življenju. In potem, ko pogledate na svoje (osamljeno) življenje in se vprašate: “pa kje se stvar zalomila?” pomislite nanj in mu pripišete odgovornost. Od tu jeza. A ta jeza samo prekriva globje plasti drugih čustev.

Ljudje smo partnerska bitja in samo v odnosu lahko zaživimo polno in izpolnjujoče življenje. In v samoti ne moremo biti prav zares zadovoljni.

Bi si dovolili najprej raziskati prepričanja, nato pa pobrskati po čustvih? Verjamem, da bo marsikaj priplavalo na površje in da bi znalo biti boleče, a gospa… to bo zadnjič, da bo bolečina tega udarca tako huda…in potem lahko na nekih drugih, bolj zdravih temeljih poiščlete bolj primernega partnerja za vas in zaživite bolj osrečujoče življenje.

Kako se vam to sliši?

Vse dobro vam želim
Mirjana