Je že prepozno ?
Pozdravljeni !
Tudi jaz bi rabila nasvet oz. zunanje mnenje S partnerjem sva skupaj 5 let, dve leti nazaj sva dobila prekrasno punčko. Preden sva se odločila za skupno življenje, nisva bila ravno resna, najina srečanja so bila bolj seksualne narave. Vendar, sčasoma sva se vse bolj ujela in se zaljubila. Doma je imel probleme z ljubosumno ( ločeno ) mamo, ki je manipulirala z njim na račun njegovega mlajšega prizadetega brata, da bi bil več z njo in ji finančno tudi pomagal. Dolgoročne službe si še ni uspel poiskati, bolj kot ne smo životarili iz meseca v mesec. Pomagajo nama moji starši, kar na nek način načenja njegov ego, vendar kaj bolj konkretnega ne naredi. Zdaj pa preidimo k bistvu. Preden sem rodila, sem bila postavna, lepa, veliko moških se je obračalo za mano. Po porodu se je marsikaj spremenilo – priznam, zredila sem se, postala bolj resna in hitreje vzkipljiva, ampak delam na tem, da bi to popravila. Partnerju sem vedno vzpodbujala, ga bodrila in šla z njim čez zelo mračne čase. Bil je kar močno odvisen od trave, ki mu je bojda pomagala pri depresiji, s katero se je soočal, vendar je bila ta depresija že, če se mu niso odzvali na prošnjo, ki jo je poslal za delo. Našel je tisoč in en razlog da je kadil, mi lagal, da je vmes nehal – ampak v mojem primeru je osel šel več kot dvakrat na led. Ampak, njegove laži in pokoro, sedaj ne kadi že več kot pol leta, sem prenesla, motijo pa me druge stvari. Seks je postal monoton, nisem več vzburjena, ko se ljubim z njim, niti ni tistih metuljčkov v trebuhu, ko se od zadaj priplazi k meni in me ljubkuje – to se zgodi malokrat. Ne daje mi komplimentov, ki jih ženske resnično od partnerja/moža potrebujemo, večino časa se le kregava in greva drug drugemu pošteno na živce. Razmišljam, da sva se prehitro spustila v skupno življenje – jaz sem imela sploh neizživeto najstništvo-bila sem bolj doma, ven na zabave nisem hodila, ko pa sem srečala njega, totalno nasprotje od mene, pa sem mislila, da je on tisti, s katerim bom do konca življenja. Ta občutek me zadnje leto zapušča, po mislih mi hodi misel, da je morda nekje drug moški, s katerim mi je namenjeno biti in s katerim se bom počutila boljše in bolj izpopolnjeno ter ljubljeno, ker tega pri njem žal več ne dobim. Večkrat se tudi medsebojno žaliva, si namenjava rde besede, ki bolijo. Boli me tudi, ker se je veliko mojih sošolk že poročilo, on pa še vedno sanja, kako me bo zasnubil in da mora biti vse perfektno- vem, da finančna situacija do zdaj še ni bila ugodna, ampak resnično sem upala, da bo do zdaj že uspel narediti ta korak. V teh treh letih skupnega življenja sem pustila šolo in se posvetila hčerkici, kar je bila največja napaka, ker sem tudi sama zapadla v poporodno depresijo. Letos sem se znova vpisala in sem odločna, da bom študij dokončala in da se bo tudi situacija pri meni poboljšala. Vendar, želim si, da najin odnos popraviva in da si bova spet želela drug drugega, da bova popravila vsa nesoglasja in zavoljo hčerke uspela obdržati družino. Kaj menite vi ?
Hvala za mnenja*
Toplo pozdravljeni,
svet, ki ga opisujete in v katerem vidva bivata je zelo globoko vajin. Živita v zgodbi svojega življenja, ki je boleča, to bolečino pa ne hote dajeta drug drugemu, se sprizadevata, si prebujata občutke, da vama ni mar, da sta sama in da ne čutita ničesar več. V globini vajinega dožiljanja pa čutita hrepenenje po drugačnem življenju, drugačnem čutenju in bližini. Drug drugemu zreta v oči in se krivita, da je drug odgovoren za nastalo situacijo, za pomanjkanje spolnosti, strasti, čutenja in ljubezni. To je vajin svet bolečine, ki ga doživljata skupaj in hkrati skupaj ustvarjata. Oba želita iz tega odnosa potiho pobegnit, hkrati pa si želita, da bi se ponovno začutila in se našla.
Velike spremembe v zaznavanju in čutenju sebe in drugega bo potrebno narediti. Samo vidva lahko spremenita odnos do sebe in drug do drugega. Nihče nima te zunanje moči nad vama. Poiščeta lahko pomoč terapevta, le ta vaju bo usmeril in vama pomagal prebuditi notranji svet doživljanja. Vajina življanja postajajo monotona, mrtva, morda bi res nov moški začasno prebudil ta speči svet v vas. Vendar se sčasoma ta monotonost in nezadovoljstvo s samim seboj, drugim, življenjem, vrne in svet spet zremo na stari način. Morda z nekom drugim nekoliko drugače, pa vendar še vedno s tesnobo in nezadovoljstvom.
Kaj je torej to, kar bi vrnilo bližino in povezanost med vaju? Odločitev, da želita in hočeta drugače. Če je med vama še kanček iskre, ki še vaju prebuja, če je tam še hrepenenje po drugačnosti, po objemu, po toplini, potem odnos še ni umrl in je še možnost za drugačno vidnje in čutenje sebe in drugega.
Sedaj se gledata skozi oči svojih preteklih doživetij, to je star odnos vajinih staršev, ki sta ga “na telesu” prenesla v vajin odnos. To je odnos nenehnega predajanja krivde, strahu, jeze, zamere, bolečine,.. ta svet je za vaju tako močno zavezujoč, da se lahko zgodi, da bosta razdrla odnos in zbežala drug od drugega, samo da ne bi več čutila vse teh težkih čutenj, ki ob tem prebujajo še občutke zavrženosti, zapuščenosti, osamljenosti in občutke, da nikomur ni resnično mar. Temu svetu jaz pravim stari svet. V odnosih, ki jih gradimo z drugimi vsi vstopimo v to fazo. Ker je ta faza tako globoko zavezujoča in čustveno močno doživeta, večina ljudi nikoli ne izstopi iz nje. Iščejo sebe iz odnosa v odnos, hkrati pa so vedno bolj sami in obupavajo nad življenjem.
Obstaja drugačen odnos, kjer je bližina in povezanost, kjer čutiš, da pripadaš, da si varen, kjer biva tista prijetna tišina v odnosu, ko se počutiš toplo in veš, da imaš ob sebi nekoga, ki ga in te iskreno ljubi. To nikakor ni odnos brez konflikta, je pa odnos, kjer si v sebi miren in ne bežiš več. Doma si. To je svet, po katerem oba hrepenita in biva pod površjem odnosa, katerega sedaj doživljata in si ga prebujata. Le globje morata pogledati vase in drug v drugega, videti koliko še vedno hrepenita drug po drugem, si želita bližine, se imata rada.
Ko spoznata kako globoko si povzročata bolečino, z namenom da bi se prebudila in začutila, si lahko dasta možnost, da se najdeta na drugačen, prijetnejši način. V odnos sedaj nevede vnašata čustveni svet vajinih staršev, ki še, ne tako dolgo nazaj, ni bil zrel za drugačnost. Vidva pa sta že zrela, da si dasta drugačno možnost, kjer je sprejemanje in toplina. Resnično obstaja odnos, kjer je nežnost, kjer se počutiš sprejet. Samo vidva imata to moč, da prideta tja in si dovolita. Ironija je, da je ta svet tako blizu vaju, le notranjo percepcijo in čutenje drug drugega morata spremeniti. Torej spremeniti percepcijo in začutiti globlje. Sta veliko več, kot sedaj mislita, da sta. V sebi imata globino, ko jo bosta začela zaznavati, vaju bo vedno znova presenečala.
Ko vam pišem to pismo, počasi padava v ta svet, ki je moj in hkrati vaš. Počasi čutite bližino in povezanost in začenjate razumeti o čem vam govorim. Ko se boste odprli na srcu, se bo vaš svet popolnoma spremenil in partnerja boste uzrli skozi nove oči. Ustvarjajte toplino v svojem srcu, začnite pri sprejemanju tistih drobnih stvari, ki jih lahko sprejemete. Sprejemanje ustvarja tople občutke povezanosti in bližine. Vse teži k temu v vašem življenju, da ponovno najdete sebe, svoje zadovoljstvo, občutek polnosti, občutek, da ste lepi in čudoviti, ker v resnici tudi ste. Dovolite si živeti ta svoj svet polno, počnite, kar vas veseli in v ta svoj svet povabite partnerja. Ne iščite odgovora v njem, ker ga nima za vas. Poiščite odgovor v sebi, poiščite pa tudi sočuten odgovor na težave, ki jih je partner prinesel v odnos. Ko ne boste imeli več potrebe, vzeti nase vsega, kar prihaja bolečega od njega, boste svobodni v sebi. Povežite se v sebi, povežite se na srcu in ves vaš svet in zaznava življenja se bo spremenila.
Vse dobro vam želim in srečno