Prosim za mnenja, odgovore…vesela bom odgovora tudi strokovnjakinje dr.Dernovškove…
Torej… je možno, da v odnosu z MOM, s pomočjo terapije in dela na sebi rešiš vse travme iz otroštva? Ves čas biti prisoten in spoznavati svoje odzive, strahove, odvisnost…. Delati na “teflonu” kot je enkrat omenila dr.Dernovškova… Vem, da se največ lahko naučimo le v teh patoloških odnosih o sebi…ne vem pa ali je to pri tej skrajni motnji to sploh mogoče ali nam vedno znova potegnejo trigerje…ali je možno, da kdaj pridemo do razrešitve naših travm…da ugotovimo, da je vse to “naše” in ne njihovo….
Hvala in srečno vsem!

Kar se mene tiče..pa trenutno pričakujeva otroka…sem se veliko že naučil o sebi..prav preko tega foruma, psihoterapevtke, knjig…sem kar precej napredoval. Vem pa da se bom rešil, ker si res ne predstavljam kako takole še nekaj naslednjih let, desetletij…Želim se rešiti, če se ona želi spremeniti (pa se ne bo) ok..če ne pač ne… jaz se bom. Po pravic povedan jo mam že počas poln k…. Ko pridemo na konec naših travm je po moje tudi konec takega in vseh drugih takih odnosov z naše strani. Preberi nekaj tem na tem MONu o MOMu kjer se vidi da se da….

alek hvala za odgovor…. pravzaprav mi je zdajle kapnilo 🙂 da verjetno ko premagaš vse travme nimaš več interesa ostati z mom :)) ker vidiš, da pravzaprav to nisi ti, da bi bil s takim človekom in da ne rabiš tega :)) …. pa še naslednjič ne vlečeš teh nase :)) Je pa definitivno mom darilo v tem smislu :))

Vsak dan se spomnim stavka : Delaj na sebi da se spremeniš na bolje in če še ni dobro…… delaj na sebi še naprej, da boš še bolj dober……………Ko boš ugotovil, da se je vse spremenilo na bolje je znak, da si dovolj dober………..a ne pozabi delati na sebi !!!!!!!! Samo mi smo bistvo sprememb. Potrebni so pa koraki in tudi z majhnimi nekam pridemo, včasih se mi zdi, da kar letim, potem spet padem in spet korakam. Taka je moja pot.

Želim vam veliko nasmejanih dni, srečna družina je lahko tudi nepopolna.